Jedro

Bistvo napotila iz 362. člena ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča - opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 4,840.275,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2013 do plačila ter pravdne stroške v znesku 110.562,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Dejansko stanje je sledeče: tožnica je od družbe G. d. o. o. odkupila več terjatev do toženke iz naslova dodatnih del na objektu S. Toženka je istočasno tožnici izročila podpisano izjavo z dne 28.2.2011 (v nadaljevanju: Izjava), v kateri je navedla, da je seznanjena z odstopom in prodajo terjatev, da terjatve v navedeni višini dejansko obstajajo, da jih bo 1. 7. 2011 plačala na tožničin TRR, da brez soglasja tožnice z njimi ne bo razpolagala ali v njihovo breme pobotavala, cedirala ali kompenzirala lastnih terjatev ali terjatev tretjih do G. d. o. o. ter da ji ni znano, da bi bile te terjatve že cedirane ali prodane komu drugemu. Plačilo dela teh terjatev je nato toženka zavrnila, ker naj bi bile dejansko znane šele, ko bi tudi G. d.o.o. v celoti in pravilno izpolnil svoje nasprotne obveznosti do toženke. Njihovo plačilo je zato tožnica zahtevala v obravnavani pravdi. Na podlagi končnega obračuna, ki je bil izdelan po začetku pravde, je toženka nazadnje zavzela stališče, da ničesar več ne dolguje.

**Bistvena kršitev določb postopka**

5. Izpodbijana sodba je izdana v ponovljenem postopku, to je po tem, ko je o zadevi odločilo Vrhovno sodišče RS s sklepom III Ips 60/2016 z dne 25.10.2016 in razveljavilo tako sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1351/2015 z dne 24.2.2016, kot sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII Pg 1009/2013 z dne 25.8.2015, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je Vrhovno sodišče RS sprejelo zaradi napačne uporabe materialnega prava, v posledici česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 380. člena ZPP). Vrhovno sodišče RS je sodišču prve stopnje v okviru napotkov naložilo, da se mora opredeliti do ugovorov iz kritnega razmerja, ki jih je v postopku podala toženka, ter v primeru, da so glede na podano trditveno podlago upoštevni, raziskati dejansko stanje tudi v tej smeri.

6. Bistvo napotila iz 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP je v tem, da je nižje sodišče nanj vezano. Instančno sodišče ne daje navodil sodišču prve stopnje, kako naj odloča. Pri odločanju je namreč sodišče prve stopnje neodvisno. To pa ne pomeni, da mu ni potrebno opraviti vseh pravdnih dejanj in obravnavati vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo instančno sodišče. Nižje sodišče ni vezano na materialnopravno stališče instančnega sodišča, je pa vsekakor vezano na procesnopravna stališča – opraviti namreč mora vsa tista dejanja, na katera je instančno sodišče opozorilo. Nenazadnje gre za spoštovanje izdanih odločb instančnega sodišča. Razpravljajoči sodnik tu nima diskrecijske pravice, ali bo upošteval instančno odločbo in napotke oziroma koliko in v katerem delu jih bo upošteval. Še najmanj lahko to stori iz razloga, da bi izvajanje dokaznega postopka s stališča toženkinih ugovorov zahtevalo izjemno dolgotrajen in izredno zahteven dokazni postopek, s čemer (med drugim) svojo odločitev, zakaj ne bo sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS iz sklepa III Ips 60/2016, napačno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče. 7. V konkretnem primeru to pomeni, da se sodišče prve stopnje ne more „odločiti“, da ne bo sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS in ne bo do konca razčistilo (ugotovilo) dejanskega stanja iz kritnega razmerja med G. d.o.o. in toženko pri gradnji S. Prav tako ne more „presoditi“, da sme (izjemoma) tako ravnati. Takšna arbitrarna odločitev namreč izniči namen učinkovitega in uspešnega novega sojenja, saj je v odsotnosti popolnoma ugotovljenega dejanskega stanja v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi instančnemu sodišču onemogočeno (dokončno) odločiti v sporu. Iz tega razloga mora sodišče prve stopnje – tudi, če vztraja pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču in odloči enako kot prejšnjič – ugotoviti tista dejstva, ki so po materialnopravnem stališču instančnega sodišča pravno odločilna. (Zgolj) na ta način se namreč ustvari podlaga za spremembo sodbe na drugi stopnji.

8. V položajih, ko prvostopenjsko sodišče tako ne ravna, je lahko ogrožena tudi pravica do pritožbe stranke, ki je sicer z novo sodbo (ki je enaka prejšnji, razveljavljeni) uspela, vendar „samo“ z vidika pravnega stališča prvostopenjskega sodišča, z vidika dejanskih ugotovitev pa je glede na pravno stališče instančnega sodišča spor izgubila (prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, str. 500-501).

9. Z zakonsko zahtevo, da mora sodišče prve stopnje upoštevati napotke za nadaljno delo, ni ogrožena neodvisnost sodišča prve stopnje. Neodvisnost je sodišče prve stopnje glede pojmovanja in razumevanja prava ter glede izbire in razlage pravnih norm uresničilo s tem, ko se je (prvič) izreklo o utemeljenosti zahtevka in svojo sodbo obrazložilo s takšnimi ali drugačnimi pravnimi argumenti. Po tem, ko je bila zadeva preizkušena na pritožbeni stopnji, v konkretnem primeru pa celo na Vrhovnem sodišču RS, ko se je hierarhično najvišje sodišče izreklo o pravilnosti uporabe (tudi) materialnega prava, ni nobene potrebe, da bi se zaradi varovanja neodvisnosti sodišča prve stopnje vztrajalo na „pravici“ prvostopenjskega sodišča, da ohrani svoje materialnopravno stališče, glede katerega je svoje že povedalo in s tem svojo neodvisnost tudi že „izčrpalo“ (prim. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, str. 501). Instančno sodišče je namreč tisto, ki ima tako ali drugače „zadnjo besedo“, ne glede na to, ali svoje stališče, izraženo v razveljavitvenem sklepu, ponovi ali od njega odstopi, in ne glede na to, ali je pravno stališče prvostopenjskega sodišča še tako prepričljivo. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje v novi odločbi lahko vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, mora pa ugotoviti vsa tista dejstva, ki so po presoji instančnega sodišča odločilna, in s tem omogočiti morebitno spremembo sodbe v pritožbenem postopku. Tega sodišče prve stopnje zaradi napačne razlage določbe 362. člena ZPP ni storilo.

10. Vrhovno sodišče RS je v sklepu III Ips 60/2016 (zlasti v točkah 13., 14. in 16. obrazložitve) pojasnilo, zakaj ni mogoče soglašati s stališčem, da pripoznava dolga v konkretnem primeru pomeni odpoved vsem ugovorom iz temeljnega razmerja. Povsem odveč je zato (pre)obširno teoretično razpravljanje sodišča prve stopnje o možnosti odpovedi ugovorom iz kritnega razmerja, prav tako pa so napačni zaključki izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev, da se je toženka z izjavo odpovedala (vsem) svojim ugovorom nasproti G. iz njunega kritnega posla, kar bo dodatno pojasnjeno v nadaljevanju. Vrhovno sodišče RS je nedvoumno navedlo, da bi se morali sodišči nižjih stopenj ukvarjati z ugovori iz kritnega razmerja, ki jih je podala toženka, in da je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje v tem oziru ostalo neugotovljeno, ter sodišču prve stopnje izrecno naložilo, da se do ugovorov iz kritnega razmerja opredeli.

**Zmotna uporaba materialnega prava**

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi interpretiralo vsebino in podrobno analiziralo pomen Izjave. Njeno vsebino je razložilo drugače kot Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 60/2016 z dne 25.10.2016. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da naj bi bila razlaga, ki jo je podalo Vrhovno sodišče RS, napačna, ker slednje ni upoštevalo celotnega procesnega gradiva, ki naj bi se aktualiziralo po izdaji razveljavitvenega sklepa. Zaključilo je, da se je tožena stranka z Izjavo odrekla vsem ugovorom iz kritnega razmerja, tak zaključek pa je izpeljalo iz ugotovljenega konteksta, v katerem je bila Izjava dana.

12. Višje sodišče zaključkom izpodbijane sodbe ne sledi. Niti iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1351/2015 z dne 24.2.2016, niti iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, III Ips 60/2016 z dne 25.10.2016, ne izhaja, da bi bila vsebina Izjave nejasna ali dvoumna, posledično pa bi bila potrebna njena razlaga v smislu 82. člena OZ. Nasprotno: vsebina Izjave je povsem jasna in ni potrebovala sodne interpretacije. Z Izjavo se je toženka terjatve zavezala plačati na določen dan, pri čemer je sama soglašala z datumom njihove zapadlosti (ne glede na morebiti drugače določen trenutek njihove zapadlosti iz osnovne pogodbe), izrecno pa se je odpovedala tudi nekaterim ugovorom, in sicer glede pobotavanja, cediranja ali kompenziranja terjatev, ki bi jih sicer lahko uveljavljala zoper prevzemnico terjatev. V kolikor bi se toženka odpovedala vsem (in ne le določenim) ugovorom, potem ni jasno, zakaj so v Izjavi izrecno navedeni le nekateri ugovori, tega pa ne pojasnjuje niti izpodbijana sodba. V Izjavi navedeni ugovori niso navedeni primeroma (v tem primeru bi bilo navedeno „na primer“ ali „pobotavati, cedirati, kompenzirati...“), pač pa taksativno: toženka se je odpovedala izrecno navedenim ugovorom glede pobotavanja, cediranja ali kompenziranja terjatev. Da se toženka ni odpovedala vsem ugovorom, ampak zgolj nekaterim, jasno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 60/2016 (točka 13. obrazložitve). Vsakršno ugotavljanje konteksta, v katerem je bila Izjava dana, je bilo zato povsem odveč.

13. Toženki ni bilo potrebno posebej poudariti, da lahko na obstoj terjatev v smislu prenehanja oziroma višino kasneje vpliva (delna) neizpolnitev obveznosti nasprotne stranke ali izpolnitev s stvarnimi oziroma pravnimi napakami, saj to izhaja že iz samega zakona. Na to je Vrhovno sodišče RS posebej opozorilo v točki 14. in 16. obrazložitve: v skladu z Izjavo toženke so terjatve zapadle 1. 7. 2011, toženka jih je bila v dogovorjeni višini na ta dan dolžna plačati tožnici, razen, če ni imela že tedaj utemeljenih ugovorov iz temeljnega razmerja. Kljub kršitvi dolžnosti plačila ji namreč v obravnavanem sporu ni odvzeta možnost uveljavljanja morebitnih ugovorov, ki so nastali kasneje. 2. odstavek 421. člena OZ določa, da dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja proti prevzemniku tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, to določbo pa je potrebno razlagati v skladu z načelom nevtralnosti dolžnikovega pravnega položaja, kar pomeni, da dolžniku ne jemlje ugovorov iz naslova nasprotne neizpolnitve ali napačne izpolnitve, četudi ob cesiji še ni bilo jasno, ali bo odstopnikova nasprotna izpolnitev popolna in pravilna (16. točka obrazložitve sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 60/2016).

14. Navedeno pomeni, da so napačni zaključki izpodbijane sodbe, da se je toženka z Izjavo odpovedala vsem ugovorom, pri čemer se višje sodišče do obširnih navedb sodišča prve stopnje v zvezi s kontekstom Izjave ne bo opredeljevalo (360. člen ZPP), saj za odločitev niso relevantne. Isto velja za teoretična razpravljanja v zvezi s tujo pravno doktrino, saj tudi slednja v ničemer ne prispeva k rešitvi konkretnega spora in za odločitev zato ni relevantna.

15. Sodišče prve stopnje se je podrobno ukvarjalo tudi z analizo pravnega instituta pripoznave ter oporo za svojo razlago našlo (med drugim) v odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 49/2015 z dne 22.11.2016. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče odločbo citiralo selektivno (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je izpustilo bistveni del razlogovanja Vrhovnega sodišča RS. Celotno besedilo se namreč glasi: _„Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da mora imeti stranka možnost zanesti se na ravnanje nasprotne stranke v okviru prakse, vzpostavljene med strankama, če to ravnanje predstavlja podlago za njeno lastno ravnanje.“_ Citirana odločba poudarja pomen vestnosti in poštenja v kontekstu prakse, ki je vzpostavljena med strankama ter v tem okviru ocenjuje pravne posledice ravnanja ene pogodbenice v razmerju do druge, ki od takšne vzpostavljene prakse odstopa. Med strankama vzpostavljena praksa je bila za odločitev v navedeni zadevi bistvenega pomena. Kakšna je bila vzpostavljena praksa med pravdnima strankama, iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, saj tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pač pa je (tudi na podlagi) delno citirane odločbe toženi stranki očitalo, da je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in zaključilo, da je glede na okoliščine primera vsebino Izjave potrebno razlagati tako, da lahko pomeni le to, da se je toženka z njo odpovedala uveljavljanju vseh ugovorov.

16. V zvezi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi bilo v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev po 8. členu OZ (v izpodbijani sodbi nepravilno: enake vrednosti terjatev) in načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), če bi bila tožena stranka izvzeta od načela enake vrednosti dajatev in bi v primeru cesije in z njo podpisano Izjavo pridobila samo koristi, po drugi strani pa ne bi izgubila ničesar, je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da tožena stranka ni bila v pravnem razmerju s pravno prednico tožeče stranke glede odkupa terjatev, pač pa je bil izvajalec tisti, ki je v zvezi z odkupom terjatev vstopil v pravno razmerje s pravno prednico tožeče stranke. S podpisom Izjave tožena stranka namreč ni vstopila v vzajemno obligacijsko razmerje s pravno prednico tožeče stranke, zato je odveč razpravljanje o tem, kako naj bi bilo v razmerju med pravno prednico tožeče stranke in toženo stranko morebiti kršeno načelo enake vrednosti dajatev. Ob odstopu terjatev se enaka vrednost dajatev lahko ugotavlja zgolj v razmerju med odstopnikom in prevzemnikom, saj je (le) med njima vzpostavljeno obligacijsko razmerje; dolžnik, katerega terjatve so odstopljene, v to obligacijsko razmerje ne vstopi, zato o enaki vrednosti dajatve v tem kontekstu ni mogoče govoriti.

**Sklepno**

17. Ker prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju ni upoštevalo napotkov instančnega sodišča, katera pravdna dejanja mora opraviti in katera sporna vprašanja mora obravnavati, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 362. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnik. Ob upoštevanju navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (354. člen ZPP).

**Sojenje pred drugim sodnikom:**

18. Neupoštevanje napotil instančnega sodišča po ustaljeni sodni praksi (prim. sklep sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 222/2003 z dne 15.6.2004, sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, II CP 563/2000 z dne 10.5.2000, II Cp 350/2010 z dne 1.4.2010, I Cp 2170/2015 z dne 5.8.2015) predstavlja utemeljen razlog za vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Vendar v konkretnem primeru ne gre za to, da bi prvostopenjsko sodišče kljub napotkom instančnega sodišča vztrajalo pri svojih (napačnih) stališčih, pač pa za to, da se je zaradi napačne razlage določbe 362. člena ZPP odločilo, da ne bo sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS. V takem primeru ni podan utemeljen razlog za sojenje pred drugim sodnikom, zaradi česar višje sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za dodelitev zadeve drugemu sodniku. Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja tudi na neprimeren način, na katerega naj bi sodišče prve stopnje vodilo glavno obravnavo, kar pa prav tako ne more biti razlog za sojenje pred drugim sodnikom. V takem primeru ima stranka na voljo druga (drugačna) pravna sredstva, kar velja tudi v primeru, da dvomi v nepristranskosti konkretnega sodnika.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. čl. ZPP).

**PRAVNI POUK** Zoper sklep o razveljavitvi sodbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.