Jedro

ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu in podobno) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo tožnik krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2017 v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov pravnega zastopanja po priloženem stroškovniku (prvi stavek zadnjega odstavka izreka odločbe z dne 26. 7. 2017) in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 424,30 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da gre v zadevi za pravno vprašanje, o katerem bi sodišče moralo samo odločiti. Zmotno je stališče sodišča, da gre v konkretnem primeru za "kombinirano" vodeni upravni postopek in sicer deloma po uradni dolžnosti in deloma po predlogu stranke. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)1 "kombiniranega" vodenja postopka ne pozna. Postopek je lahko voden le na predlog stranke ali po uradni dolžnosti. Niti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne predvidevata, da bi se postopki pred organi pritožnika - imenovanimi zdravniki, ko ti odločijo o začasni nezmožnosti za delo, kakor tudi o drugih pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, začeli po uradni dolžnosti. Začnejo se namreč na zahtevo stranke s predlogom njenega izbranega osebnega zdravnika. Tako je tožena stranka v postopku zatrjevala, da se je postopek začel na zahtevo stranke oziroma njenega pooblaščenega izbranega zdravnika, kar izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu. V spisu se nahaja predlog izbranega zdravnika št. ... z dne 5. 7. 2017, ki je bil povod za izdajo odločbe z dne 10. 7. 2017. Sodišče v konkretnem primeru ni pravilno oziroma popolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na to, na čigavo zahtevo je bil upravni postopek začet. V posledici tega je tudi napačno uporabilo prvi odstavek 113. člena ZUP. Tudi sama pritožba po odvetniku z dne 17. 7. 2017 ni bila potrebna, saj je že tožnik sam 14. 7. 2017 vložil pritožbo na zapisnik in sicer zoper odločbo z dne 10. 7. 2017. Tožnik je tako povzročil nepotrebne stroške. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da vprašanje, ali zakonodaja predvideva izdajo odločbe po uradni dolžnosti ali ne, je za obravnavani postopek nepomembno. Dejstvo je, da je bila na podlagi predloga stranke oziroma izbranega osebnega zdravnika izdana odločba z dne 22. 5. 2017. Izdaja nadomestne odločbe z dne 10. 7. 2017 pa je bila posledica zmotne ugotovitve organov odločanja pri toženi stranki, da naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje z 31. 5. 2017. Tožnik za izdajo take odločbe gotovo ni imel pravnega interesa, zato je omenjeno odločbo moral izpodbijati s pritožbo. Odločbo z dne 10. 7. 2017 je torej tožena stranka izdala samoiniciativno oziroma po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Glede potrebnosti pritožbe, vložene po odvetniku, pa tožnik navaja, da je tožnikova zakonita pravica, da pravna sredstva vlaga sam kot tudi s pomočjo pooblaščenca - odvetnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2017 in sicer v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pravnega zastopanja pred upravnim organom.

7. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu in podobno) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je prvostopenjski organ (imenovani zdravnik) z odločbo št. ... z dne 22. 5. 2017 odločil, da je tožnik v času od 16. 5. 2017 do 10. 7. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Izbrani zdravnik je nato dne 5. 7. 2017 imenovanemu zdravniku posredoval predlog št. ... za podaljšanje bolniškega staleža. Imenovani zdravnik ni odločil o podaljšanju bolniškega staleža, temveč je, brez da bi navedel pravno podlago, posegel v že priznani bolniški stalež ter z odločbo št. ... z dne 10. 7. 2017 odločil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 16. 5. 2017 do 30. 6. 2017 in da ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo od 1. 7. 2017 dalje ni utemeljeno. Z omenjeno odločbo je bila nadomeščena odločba z dne 22. 5. 2017. Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo najprej sam, nato tudi po pooblaščencu. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in odločbo z dne 10. 7. 2017 spremenil tako, da je odločil, da je tožnik v času od 1. 7. 2017 do 31. 7. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

9. Glede vprašanja, ali je tožnik upravičen do povrnitve stroškov je odločilno že dejstvo, da imenovani zdravnik ni odločil o podaljšanju bolniškega staleža za čas po 10. 7. 2017 dalje, temveč je potem, ko je dobil predlog izbranega zdravnika, posegel v že priznani bolniški stalež, brez da bi bila zato navedena pravna podlaga za tako postopanje. Tožnik je zato moral za zavarovanje svojega pravnega interesa zoper tako odločbo, ki je posegla v njegove pravice, vložiti pritožbo (najprej sam nato tudi preko pooblaščenca, kar je njegova pravica) in tej pritožbi je bilo tudi ugodeno. V takem primeru pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjen dejanski stan po 113. členu ZPP, saj tožniku nikakor ni mogoče očitati, da je bila negativna odločba izdana na njegovo zahtevo. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno poseglo v šesti odstavek izpodbijane odločbe z dne 26. 7. 2017 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo morala oceniti uspeh tožnika v postopku, kajti z drugostopenjsko odločbo z dne 26. 7. 2017 ni bilo le ugodeno pritožbi, temveč je drugostopenjski organ obravnaval ter odločil tudi o predlogu izbranega zdravnika o podaljšanju bolniškega staleža še za čas od 10. 7. 2017 dalje. V tem primeru torej ne gre zgolj za pravno vprašanje, temveč mora tožena stranka oceniti, kolikšen je uspeh tožnika v upravnem postopku, ter nato o sami višini stroškov, do katerih je upravičen tožnik tudi ponovno odločiti.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.