10. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ob Ž. na seji senata dne 29. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. IOK-38/2002 z dne 17. 4. 2002 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Senatom za prekrške se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil pravnomočno kaznovan zaradi storjenega prekrška v cestnem prometu z denarno kaznijo in stransko kaznijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena njegova zahteva za izredno omilitev kazni.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitve 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Očitane kršitve naj bi se zgodile tako v postopku s pritožbo zoper odločbo Sodnika za prekrške v Mozirju, kot tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Po pritožnikovem mnenju je pritožbeni organ odločal po preteku dvoletnega absolutnega zastaralnega roka. Člen 22 Ustave naj bi mu bil kršen s tem, ker mu niso dovolili vpogleda v spis. Nadalje pritožnik izpodbija verodostojnost alkotesta, s čimer utemeljuje kršitev 14. člena Ustave. V zvezi z očitano kršitvijo 23. člena Ustave pa pritožnik navaja, da sta mu bili obe odločbi Senata za prekrške vročeni v nerazumnem roku.

B. - I.

3.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, temveč je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne preverja meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt.

Ugotavlja le, ali ni morda v postopku prišlo do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Predmet te ustavne pritožbe je sklep Senata za prekrške št. IOK-38/2002 z dne 17. 4. 2002, s katerim je bila zavrnjena zahteva pritožnika za izredno omilitev kazni. Zato se v tem postopku kot relevantne lahko presoja samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki so lahko nastale ob odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom. Ustavno sodišče zato ni moglo odločati v tem postopku o tistih zatrjevanih kršitvah Ustave, ki se nanašajo na odločanje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa v postopku o prekršku. Namreč že iz naziva obravnavanega izrednega pravnega sredstva "izredna omilitev kazni" pa tudi iz določb 213. do 215. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP) jasno izhaja, da se s tem izrednim pravnim sredstvom presojajo le okoliščine, ki se nanašajo na višino in vrsto izrečene kazni.

5.Pritožnik bi morebitne kršitve v zvezi s postopkom o prekršku lahko uveljavljal z ustavno pritožbo zoper odločbo Senata za prekrške o zavrnitvi pritožnikove pritožbe pod pogojem, da bi bile izpolnjene vse procesne predpostavke, med drugim tudi 52. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

6.Glede na navedbe ustavne pritožbe je tako v obravnavani zadevi za presojo bistveno, ali je bil pritožniku v postopku odločanja o zahtevi za izredno omilitev kazni zagotovljen pošten postopek predvsem s tem, da se je Senat za prekrške opredelil do pritožnikovih navedb o novih okoliščinah in presodil, ali so te okoliščine zakonski razlog za izredno omilitev kazni in če, kakšen je njihov vpliv na višino izrečene kazni, poleg tega pa tudi to, ali je svojo odločitev obrazložil. Odločanje o utemeljenosti zahteve za izredno omilitev kazni vsebuje presojo, ali so podane okoliščine, ki jih ni bilo ob izrekanju odločbe, oziroma so bile, pa se zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše kazni (213. člen ZP). Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Senat za prekrške tako presojo opravil in svojo odločitev dovolj izčrpno obrazložil. Odločitev ne temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Ker z izpodbijano odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. - II.

8.Pritožnik izpodbija kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) v postopku o odločanju z izrednim pravnim sredstvom. Ustavno sodišče je pristojno za odločanje o kršitvi pravice iz 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja še traja. Z odločitvijo Senata za prekrške v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up 74/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS, VII, 251). Zato je treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka ter prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter šeste alineje prvega odstavka 52. člena Poslovnika republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer