Jedro

Stranka, ki zahteva odložitev izvršbe odločbe, zoper katero je sprožila upravni spor (17. člen ZUS), je dolžna že v predlogu za odložitev izvršbe verjetno izkazati, da ji bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice z dne 11.5.1994, s katero je ta zavrnila zahtevek tožnika za odložitev izvršitve dokončne in izvršljive odločbe. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik dne 22.4.1994 prosil za odlog izvršitve prvostopne odločbe z dne 16.7.1993, s katero so mu bile obračunane carina in druge uvozne davščine v znesku 16.736,00 SIT, pritožba zoper to odločbo pa je bila zavrnjena. Zoper navedeno drugostopenjsko odločbo je tožnik dne 18.3.1994 vložil tožbo v upravnem sporu. Na podlagi določbe 17. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode oziroma ni ponudil dokazov o škodi, ki bi jo eventuelno utrpel z izvršitvijo odločbe, odložitev izvršbe pa bi tudi nasprotovala javni koristi, zato je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi, ki je predmet izvršbe, sprožil upravni spor in pričakuje ugodno rešitev, saj je do spremembe dispozicije pri nakupu blaga v inozemstvu prišlo zaradi napake tujega dobavitelja, ki o tej spremembi ni obvestil tožnika. O tem je v spisu pri sodišču tudi uradno potrdilo. Že razlog, da bo zadeva na sodišču končana v zelo kratkem času, saj je že nekaj časa v postopku, zanika trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da odložitev nasprotuje javni koristi. Tožnik bi prišel v velike finančne težave, če bi moral takoj poravnati ta znesek obveznosti in nekaj ostalih, ki izhajajo iz drugih istovetnih zadev. Tožnik je novo in majhno podjetje, ki tega gotovo ne bi prenesel in bi zato najbrž zaradi izvršbe prišel v stečaj. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in da toženi stranki naloži, naj pred izdajo nove odločbe preveri navedbe tožnika glede njegove solventnosti, saj tega sploh ni preverjala.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V stvari gre za odložitev izvršbe na podlagi 17. člena ZUS, ki določa, da organ, katerega akt se izvršuje, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda.

Po navedeni zakonski določbi je organ dolžan ugoditi tožnikovi zahtevi in odložiti izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če sta izpolnjena zakonska pogoja in sicer, da odložitev izvršbe ne nasprotuje javni koristi in bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Čeprav upravni organ, ki v izpodbijani odločbi ugotavlja, da v tem primeru odložitev izvršbe nasprotuje javni koristi, razlogov za to ne navaja, pa se sodišče strinja z navedbo v izpodbijani odločbi, saj to potrjujejo podatki v spisih, da tožnik v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Ker je to zakonski pogoj, je po mnenju sodišča tožnik dolžan že v predlogu za odložitev izvršbe upravnega akta verjetno izkazati, da mu bo z izvršbo prizadejana težko popravljiva škoda. Ker v tem primeru tožnik tega ni verjetno izkazal, je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila. Le s pavšalno trditvijo, da bo zaradi izvršitve odločbe prišel v finančne težave in zaradi tega lahko celo v stečaj, ne da bi za to svojo trditev ponudil tudi dokaze, tožnik v tem postopku ni mogel uspeti. Ker torej tožnik v postopku ni verjetno izkazal okoliščine, da mu bo z izvršbo nastala težko popravljiva škoda, organ v tem primeru tudi ni imel utemeljenih razlogov za preverjanje tožnikove solventnosti.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/4).