Jedro

Ključno je, da je bila revidentkina poroštvena obveznost v sporazumu ustrezno vsebinsko opredeljena; bistveni elementi obveznosti, za katero je dala kot porok svoje osebno jamstvo (njeni višina in zapadlost ter obresti), so iz njega jasno razvidni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od sodišča zahtevala: naj ugotovi, da Pogodba o kratkoročnem kreditu št. ... z dne 10. 12. 1999 (v nadaljevanju Pogodba o kratkoročnem kreditu), ki so jo sklenili toženka, prva tožnica kot zastavitelj, porok in plačnik ter drugi tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj, nima pravnega učinka oziroma da je neveljavna in zato nična; naj ugotovi, da Sporazum o zavarovanju terjatev, sklenjen v notarski obliki, št. SV 1226/99 z dne 22. 12. 1999 (v nadaljevanju Sporazum o zavarovanju terjatev), ki so ga sklenili toženka kot kreditodajalec, prva tožnica kot zastavitelj in solidarni porok ter drugi tožnik kot kreditojemalec, nima pravnega učinka oziroma da je neveljaven in zato ničen; naj razsodi, da je toženka dolžna plačati drugemu tožniku 5,934.931 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; naj razsodi, da je toženka dolžna plačati tožnikoma 35,838.432 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo prve tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je prva tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Opozarja, da je povsem protispisna ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnika v tožbenih navedbah nista podala dokaznega predloga za vpogled v kreditni pogodbi št. 121/98 in 138/97 ter da tega dokaza nista predložila. Tudi če tega res nista storila ob vložitvi tožbe, sta to napravila na prvem naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2006, kar jasno izhaja iz zapisnika o tem naroku. Natančna preučitev omenjenih pogodb je bila bistvenega pomena za razjasnitev celotnega dejanskega stanja. Obe sodišči sta namreč svojo odločitev oprli ravno na ti pogodbi, ki pa v dokazne namene nista bili vpogledani. Iz teh pogodb sodišči črpata temelj nastanka toženkine terjatve do obeh tožnikov. Če bi ju sodišči res skrbno preučili, bi ugotovili, da je bilo dogovorjeno, da bo obseg morebitnih bodočih terjatev, izhajajočih iz teh pogodb, določal aneks, v katerem bodo natančno opredeljeni pogoj, višina in vračilo posojila. Do sklenitve takšnega aneksa pa ni nikoli prišlo. Pravnomočna sodba temelji ravno na teh dveh pogodbah, ki sploh nista bili uporabljeni v dokazne namene, sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, s tem pa prejudiciralo odločitev v konkretni zadevi. Sodišče druge stopnje le pavšalno ugotavlja, da je šlo v obravnavanem primeru za povsem normalen in običajen bančni posel, ne opredeli pa se do pritožbene trditve, da v bistvu ni šlo za kredit, temveč zgolj za knjigovodsko prenakazilo odobrenega kredita v breme tožnikov, in sicer za poplačilo dolgov, ki jih je do toženke imela družba C. d. o. o. Če je bil takšen namen toženke in drugega tožnika, bi ga morala v kreditno pogodbo tudi zapisati; ker tega nista storila, sta pravo in resnično vsebino kreditne pogodbe prikrila z namenom, da preslepita prvo tožnico. Ta v primeru, če bi vedela za pravi pogodbeni namen, Sporazuma o zavarovanju terjatev ne bi sklenila. Prva tožnica kot porokinja bi morala biti seznanjena s pravim namenom in kavzo kreditne pogodbe; ker ni bila, je jasno, da je bila sklenjena simulirana pogodba, ki je nična. Sodišče bi prvi tožnici kot porokinji moralo priznati osebne ugovore, kot določa tretji odstavek 1009. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR(1) )

, na katerega je opozorila že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo. Povsem nelogični in nejasni so tudi argumenti tega sodišča v delu, v katerem razlaga, da je bilo poroštvo po kreditnih pogodbah št. 121/98 in 138/97 le neposreden vzrok, zaradi katerega je toženka od drugega tožnika terjala določeno vsoto, in da je bil osnovni cilj spornega kredita poplačilo zapadle terjatve toženke, ki jo je imela do drugega tožnika iz naslova solidarnega poroštva. Toženka je svojo terjatev do drugega tožnika že imela zavarovano s hipoteko na njegovi nepremičnini, kar kaže, da ni bilo potrebe po ustanovitvi še ene hipoteke na isti nepremičnini. Poleg tega novi kredit z dobo vračanja zgolj enega leta drugemu tožniku ni predstavljal nobene koristi v obliki odloga njegove obveznosti, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče. Toženka je torej že imela vse instrumente zavarovanja svoje terjatve, pa jih ni uporabila, temveč je namesto tega sklenila sporno in zgolj navidezno kreditno pogodbo s kopičenjem hipotek. Namesto sporne kreditne pogodbe bi moral biti sklenjen nek drug pravni posel z jasno izraženim namenom in voljo pogodbenih strank. Vse opisano jasno kaže na nevestno, nepošteno in nezakonito ravnanje toženke, ki s spornim kreditom drugemu tožniku ni dala še ene možnosti, temveč si je le še bolj zavarovala svoj pravni položaj. Prav tako sta sodišči nižjih stopenj očitno povsem spregledali, da je prva tožnica uveljavljala tudi ničnost zaradi kršitve splošnih moralnih načel in kogentnih predpisov, s čimer sta storili bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Laičnih vlog prve tožnice, vloženih po izteku revizijskega roka, Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek nezadostne obrazloženosti izpodbijane sodbe je neutemeljen .

Sodišči nižjih stopenj sta se opredelili do vseh relevantnih trditev revidentke,(2) tudi do ugovora ničnosti zaradi kršitve splošnih moralnih načel in kogentnih predpisov.(3) Razlogi sodišča druge stopnje o tem, da tožnika kreditnih pogodb št. 121/98 in 138/97 nista predložila oziroma nista predlagala vpogleda vanje, sicer res ne držijo,(4) vendar to ne vpliva na možnost preizkusa izpodbijane odločitve in njeno pravilnost. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ti dve pogodbi v okviru svoje celovite dokazne ocene, katero je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, upoštevalo,(5) pri čemer je treba opozoriti, da ti dve pogodbi za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku nista ključni. V konkretni pravdi se presoja uveljavljana ničnost Pogodbe o kratkoročnem kreditu in Sporazuma o zavarovanju terjatev, omenjeni kreditni pogodbi pa sta pomembni zgolj za razumevanje celotnega dogajanja, ki je pripeljalo (tudi) do sklenitve izpodbijanih pravnih poslov. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da s strani tožnikov izpostavljene okoliščine nastanka terjatve toženke do drugega tožnika, za poplačilo katere so bila uporabljena denarna sredstva, pridobljena na podlagi Pogodbe o kratkoročnem kreditu, na veljavnost te in Sporazuma o zavarovanju terjatev v ničemer ne vplivajo.

8. Bistveno za navidezno pogodbo (66. člen ZOR) je, da gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in izjavo te volje navzven, namenjeno drugim – da bi pri teh nastala zmotna predstava – na drugi strani. Pritrditi je treba presoji sodišč nižjih stopenj, da Pogodba o kratkoročnem kreditu nikakor ni bila zgolj navidezna; po njunih neizpodbojnih ugotovitvah (tretji odstavek 370. člena ZPP) sta namreč drugi tožnik in toženka imela voljo skleniti prav tako – torej kreditno(6) – pogodbo, ki je bila (tudi) v celoti realizirana. Dodati velja, da že iz trditev samih tožnikov, s katerimi sta utemeljevala simuliranost Pogodbe o kratkoročnem kreditu (da je bil pravi namen uporabe sredstev kredita drugačen, kot pa je razviden iz pogodbe, da je toženka prvi tožnici zamolčala ozadje in svoj motiv za sklenitev te pogodbe), ne izhaja, da drugi tožnik in toženka z njeno sklenitvijo ne bi dosegla prav tistih učinkov, ki sta jih (oba) želela.

Okoliščine, ki jih v zvezi z (ne)veljavnostjo Sporazuma o zavarovanju terjatev – poleg tistih, ki se nanašajo na Pogodbo o kratkoročnem kreditu – še navaja revidentka (da ni vedela za pravi namen uporabe sredstev kredita, da banka ni izkoristila sredstev zavarovanja, ki jih je že imela), niso pravno pomembne. Ključno je, da je (bila) revidentkina (poroštvena) obveznost v tem sporazumu ustrezno vsebinsko opredeljena;(7) bistveni elementi obveznosti, za katero je dala kot porok svoje osebno jamstvo (njeni višina in zapadlost ter obresti), so iz njega jasno razvidni. V zvezi z revizijskim opozarjanjem na tretji odstavek 1009. člena ZOR je treba pripomniti, da n e gre za to, da bi sodišči prve in druge stopnje prezrli navedbe prve tožnice v tej smeri, ampak (zgolj) za to, da njuna materialnopravna presoja zanjo ni ugodna, zaradi česar s temi svojimi ugovori ni uspela.

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Določila ZOR se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in – po njegovi presoji – za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da sodba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav

na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (4): Tožnika sta se na prvem naroku za glavno obravnavo zavezala, da bosta (med drugim) ti kreditni pogodbi predložila v dveh izvodih s pripravljalno vlogo (primerjaj osmo stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 3. 2006), kar sta tudi storila (primerjaj listine v prilogah A50, A54, A55, A70, A74, A75, A81, A82 in A84).

Op. št. (5): Primerjaj drugi odstavek na četrti in zadnji odstavek na peti strani njegove sodbe.

Op. št. (6): S kreditno pogodbo se banka zavezuje dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, v neki namen ali brez določenega namena, uporabnik pa se zavezuje plačevati banki dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi (1065. člen ZOR).

Op. št. (7): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007.