Jedro

Ker so osebna zavarovanja običajno dolgoročne pogodbe, je zakonsko predvidena možnost odkupa zavarovalne police (978. člen OZ), pri katerem je zavarovalnica dolžna izplačati odkupno vrednost zavarovalne police, ki se izračuna na podlagi posebnih pravil o oblikovanju matematične rezerve. Zavarovalnica torej v primeru odkupa zavarovalne police ni dolžna vrniti vseh dotlej plačanih premij, temveč del plačanih premij zadrži kot plačilo za opravljeno storitev zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki III. in V. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in ugotovilo, da skupno premoženje tožnice in prvega toženca predstavljajo motorno kolo H., denarna sredstva v višini 2.618,40 EUR iz odkupa G. zavarovalne police, vložek 7.697,44 EUR v legalizacijo črne gradnje dvostanovanjske hiše na naslovu C., vložek 120,00 EUR v izdelavo betonske ograje ter gradbena vlaganja v hišo v vrednosti 1.794,18 EUR, pri čemer sta deleža tožnice in prvega toženca na skupnem premoženju enaka (II/1. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo, da mora iz naslova prodaje zavarovalne police G. tožnici plačati 1.309,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2009 dalje (II/2. točka izreka). Poleg tega morata tožnici prvi toženec in druga toženka plačati vsak 651,45 EUR, tretja toženka pa 2.605,82 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (II/3. točka izreka), v preostali višini pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (II/4. točka izreka). Sodišče je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca sodi tudi denarni znesek 3.800,00 EUR iz prodaje osebnega vozila R. ter tožnici naložilo, naj prvemu tožencu plača 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (IV. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Proti delu sodbe se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec v času zakonske zveze pri zavarovalnici G. sklenil nezgodno zavarovanje. 1. 11. 2009 je zavarovalno polico predčasno odkupil in tedaj prejel 2.618,40 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da skupno premoženje predstavlja le navedeni znesek 2.618,40 EUR. Do dneva odkupa je bilo namreč skupaj vplačanih 4.889,97 EUR premij, zato ta znesek predstavlja skupno premoženje, sicer bi bila tožnica prikrajšana zaradi toženčevega nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem. Glede vlaganj v legalizacijo črne gradnje na naslovu C. sodišče ne bi smelo ugotoviti, da so toženci krili vsak eno tretjino stroškov legalizacije, saj tega sploh niso zatrjevali. V vlogi 15. 9. 2014 so ugovarjali le, da naj bi bili stroški legalizacije nižji, kot je ugotovil izvedenec. Sodišče je z upoštevanjem izpovedb tožencev nedopustno dopolnilo njihovo trditveno podlago. Tudi sicer je sodišče zmotno presodilo, da naj bi stroške legalizacije črne gradnje plačali toženci po enakih delih, saj sta jih v celoti krila tožnica in prvi toženec. Tožnica je ob zaslišanju povedala, da je bil to njun največji strošek in je v ta namen prodala delnice L. ter pridobila sredstva od sindikata in sklada „Č.“. V skupno premoženje tako sodi celoten strošek legalizacije 23.092,33 EUR in ne zgolj tretjina tega zneska 7.697,44 EUR, kot je odločilo sodišče. Nadalje je sodišče glede sredstev, pridobljenih s prodajo 175 delnic družbe E., zaključilo, da jih na dan razpada življenjske skupnosti ni bilo več, ker so bila porabljena za potrebe družine. Tega prvi toženec ni zatrjeval. V vlogi z 12. 6. 2013 je trdil le, da so bile delnice pridobljene pred sklenitvijo zakonske zveze in zato ne sodijo v skupno premoženje, kar pa ne drži. Sodišče pomanjkljive trditvene podlage ne bi smelo nadomestiti s toženčevo izpovedbo, temveč bi moralo odločiti, da kupnina od prodaje delnic 554,99 EUR predstavlja skupno premoženje. Sodišče je povsem napačno ugotovilo, da je tožnica ob prodaji skupnega premoženja – vozila R. prejela 3.800,00 EUR, kar naj bi izkazoval račun s 16. 3. 2010 v prilogi B 3. Ta listina namreč predstavlja račun za drugo vozilo R. z reg. označbo 001 (kasneje spremenjeno v 002), ki ga je tožnica kupila po prenehanju zakonske zveze in zanj plačala 3.800,00 EUR. Toženec ni podal substanciranih trditev in dokazov glede višine kupnine, ki jo je tožnica prejela ob prodaji R., zato je treba tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti. Sodišče uspeha strank ni analitično ugotavljalo, temveč je pavšalno zaključilo, da je bil uspeh strank enak. Ker je bil tožničin uspeh v pravdi večji od uspeha tožencev, je nepravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca sodi znesek 2.618,40 EUR, kolikor je toženec prejel ob predčasnem odkupu zavarovalne police zavarovalnice G. Tožnica poenostavljeno izenačuje nezgodno zavarovanje z varčevanjem in zahteva znesek, ki ustreza vsem vplačanim premijam v času od 16. 3. 1998 do predčasnega odkupa zavarovalne police v višini 4.889,97 EUR. Res vsebujejo osebna zavarovanja tudi varčevalni element, vendar je njihova bistvena vsebina v zavarovanju določenih rizikov, pri uresničitvi katerih mora zavarovalnica upravičencu izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto. Ker so osebna zavarovanja običajno dolgoročne pogodbe, je zakonsko predvidena možnost odkupa zavarovalne police (978. člen OZ), pri katerem je zavarovalnica dolžna izplačati odkupno vrednost zavarovalne police, ki se izračuna na podlagi posebnih pravil o oblikovanju matematične rezerve.(1) Zavarovalnica torej v primeru odkupa zavarovalne police ni dolžna vrniti vseh dotlej plačanih premij, kot to zmotno tolmači pritožnica, temveč del plačanih premij zadrži kot plačilo za opravljeno storitev zavarovanja. Tako je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da v skupno premoženje sodi znesek vseh vplačanih premij, saj do tega zneska tudi sam zavarovalec ni bil upravičen. Trditve, da je toženec ob prekinitvi zavarovalne pogodbe ravnal nedopustno, pa so neupoštevne že zato, ker jih je tožnica prvič navedla šele v pritožbi in gre tako za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Tudi sicer morebitno nedopustno razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem ne more vplivati na obseg skupnega premoženja, kar se ugotavlja v obravnavani zadevi, temveč bi kvečjemu lahko bilo podlaga za drugačen zahtevek.

6. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage sploh ne bi smelo presojati, ali so stroške legalizacije črne gradnje plačali toženci po enakih delih. Ni res, da toženci ustreznih trditev o plačilu stroškov niso podali. V vlogi s 26. 9. 2012 so namreč pravočasno navajali, da je tožnica pri njih živela na njihove stroške, da denarja ni prispevala, saj je bila brezposelna, in ga ni imela ter posledično v hišo ni finančno vlagala. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so strošek legalizacije črne gradnje plačali vsi trije toženci kot lastniki nepremičnine po enakih delih. O tem so skladno izpovedali vsi trije toženci, nenazadnje pa je tudi tožnica v svoji izpovedbi dejala, da so toženci za vse, kar se je pri hiši delalo, kot solastniki skupaj prispevali ter da sta s prvim tožencem sama financirala le stvari, ki so se nanašale izključno na njuno stanovanje. Ob ugotovitvi, da sta tožnica in prvi toženec plačala 1/3 stroškov legalizacije, ni bistveno, ali je sredstva za plačilo zagotovila tožnica ali prvi toženec. Glede na to, da je bil vložek plačan v času njune življenjske skupnosti iz sredstev, pridobljenih z delom, v vsakem primeru predstavlja skupno premoženje.

7. Prvi toženec je pravočasno navajal, da je sredstva iz prodaje delnic E. porabil za potrebe družine. Sprva je toženec res zatrjeval zgolj, da so bile delnice kupljene pred sklenitvijo zakonske zveze in tako ne morejo predstavljati skupnega premoženja. Vendar je tožnica tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi kupnina od prodaje delnic, razširila šele na naroku 24. 3. 2016. Na tem naroku je imel prvi toženec pravico podati trditveno podlago glede razširjenega dela zahtevka in je tedaj navedel, da so bila sredstva, pridobljena s prodajo delnic, porabljena v času trajanja zakonske zveze za potrebe družine. Tožnica je na naroku podala le (neutemeljen) ugovor prekluzije, po vsebini pa navedbam toženca ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je tako povsem upravičeno sledilo navedbam toženca, da na dan 21. 4. 2009 sredstev več ni bilo, saj so bila porabljena za potrebe družine in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

8. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje listini v prilogi B 3 pripisalo vsebino, ki iz nje ne izhaja. Sodišče prve stopnje je namreč v 30. točki obrazložitve ugotavljalo, da je tožnica vozilo R., ki je sodilo v skupno premoženje, 16. 3. 2010 prodala za kupnino v višini 3.800,00 EUR, kar naj bi bilo razvidno iz listine v prilogi B 3 (pridružen spis po nasprotni tožbi P 194/2013-II). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedene listine izhaja povsem drugačna vsebina, in sicer da je tožnica 16. 3. 2010 navedeni znesek plačala za nakup drugega vozila R. z reg. št. 001, ki mu je nato registrsko označbo spremenila v 002 (navedeno je razvidno iz prometnega dovoljenja v prilogi B 4 pridruženega spisa P 194/2013-II). Da račun izkazuje nakup drugega vozila R. in ne prodaje vozila R., ki sta ga s prvim tožencem kupila v času zakonske zveze, je tožnica tudi izrecno pojasnila. Ker je tako o odločilnem dejstvu podano nasprotje med tem, kar sodba navaja kot vsebino listine in med dejansko vsebino listine, je podana absolutna bistvena kršitev postopkovnih pravil po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o podrednem zahtevku po nasprotni tožbi in o stroških postopka (III. in V. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). Glede preostalih izpodbijanih postavk je bila pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bilo med strankama nesporno, da je prodano vozilo R. sodilo v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Prvi toženec je zatrjeval, da so bila sredstva, pridobljena s prodajo tega vozila, porabljena za nakup novega vozila R., reg. št. 002 in znašajo 3.800,00 EUR. Višina kupnine za kasneje kupljeno vozilo je razvidna iz listine v prilogi B 3 pridruženega spisa P 194/2013-II. Trditveno in dokazno breme, da je iz prodaje skupnega premoženja prejela manjši znesek, je (bilo) tako na tožnici. Sodišče prve stopnje bo tako ob ponovni presoji moralo upoštevati pravočasno podane navedbe in dokazne predloge pravdnih strank ter v primeru dokazne stiske odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): A. Polajnar Pavčnik, v: Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 909.