Jedro

Če blago pri tranzitu ni bilo predano namembni carinarnici, lahko stranka izstop blaga dokazuje na drug način, carinski organ pa v vsakem posameznem primeru oceni, ali gre za verodostojen dokaz.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice z dne 13.8.1993, s katero je ta tožeči stranki na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona naložila plačilo uvoznih dajatev, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka glavni zavezanec po rubriki 50 enotne carinske listine z dne 15.3.1993 carinske izpostave prosta carinska cona ..., po kateri je bilo 22.018 kg surove kave napoteno izstopnemu carinskemu referatu ... s tem, da je bil določen zadnji rok prijave do dne 16.3.1993, blago pa ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, tedaj ni izstopilo iz države. Dokaz s fotokopijo tovornega lista, čeprav overjenega s podpisom in pečatom hrvaških carinskih organov, vendar brez kakršnihkoli oznak in neoštevilčen, brez vpogleda v druge carinske dokumente, ki bi dokazovali, da je bilo blago dejansko prijavljeno v Republiki Hrvatski, po mnenju tožene stranke ne zadostuje za drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Fotokopija tovornega lista ni običajen dokument, na katerega se potrjuje vstop blaga v neko državo in na podlagi katerega bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, da je sporna kava tudi izstopila iz Republike Slovenije in tožnika razbremeniti materialne odgovornosti.

V tožbi tožeča stranka trdi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in carinska zakonodaja ter zakon o splošnem upravnem postopku napačno uporabljena. Tranzitno blago je preko organizirane tihotapske skupine dejansko prestopilo mejo, kar bi tožena stranka lahko ugotovila, če bi sodelovala z Ministrstvom za notranje zadeve. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. V dodatku k tožbi se sklicuje na drug primer, ko je kot dokaz uveljavljala kopijo iste listine z originalnim žigom madžarskih carinskih organov, pa je bil carinski postopek ustavljen.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da gre v obravnavanem primeru za tako imenovani tranzit blaga. Postopek carinjenja v tovrstnih primerih določa carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Uvoz in tranzit blaga morata biti navedena v prijavi vhodni carinarnici (1. odstavek 191. člena). Vhodna carinarnica na podlagi 2. odstavka navedenega člena določi rok, v katerem je treba blago prijaviti prevzemni carinarnici. Carinski zakon (CZ) v prvem odstavku 200. člena določa, da mora prevzemnik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo. Po 2. odstavku 249. člena CZ lahko začnejo carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prost promet, preden je izveden carinski postopek in plačane carinske in druge uvozne davščine. To določbo je glede na vsebino 191. in naslednjih členov CZ razlagati tako, da se šteje, da je blago dano v prost promet, če ni bilo predano namembni carinarnici v roku, kot ga je določila vhodna carinarnica in če carinski zavezanec v določenem roku ni predložil listin, ki bi tak prevzem dokazovale oziroma listin, iz katerih bi nedvoumno izhajalo, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije.

Po oceni sodišča je tožena stranka ob nespornem dejstvu, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, pravilno štela, da fotokopija tovornega lista, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ni zadosten dokaz o izstopu blaga iz Republike Slovenije. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem pogledu logična in prepričljiva in jo sodišče v celoti sprejema. Sicer pa verodostojnost takšnega svojega dokaza izpodbija sama tožeča stranka, ko v tožbi sicer pavšalno, vendar v primerjavi s prej uveljavljenim dokazom, protislovno trdi, da je blago v resnici prešlo na ozemlje Republike Hrvatske po tihotapskih kanalih, kar po mnenju sodišča tudi ne more zadoščati za ugotovitev, da je bilo blago izvoženo. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na Madžarsko, saj gre za druge listine in druge primere, dokazna ocena pa se vedno nanaša na konkretni primer in izhaja iz vseh okoliščin tega primera.

Dejansko stanje je bilo zato pravilno ugotovljeno in carinska zakonodaja pravilno uporabljena, načela upravnega postopka pa niso bila kršena. Glede na navedeno je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Določbe CZ in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).