Jedro

Ker je splošno znano, da zaradi mokrih in spolzkih tal, na katera mimoidoči ni opozorjen, lahko pride do padca in posledično do nastanka škode, bi bila toženka dolžna poskrbeti, bodisi sama ali preko svojega izvajalca, za namestitev ustrezne opozorilne table.

Odškodninska odgovornost je odgovornost, ki temelji na zakonu in je zato s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, razen, če je takšna možnost zakonsko predvidena. Čeprav je med toženko in čistilnim servisom obstajal dogovor o varnostnih ukrepih, in ga je izvajalec kršil, s tem toženka nanj ni mogla prenesti odškodninske odgovornosti v razmerju do tretjih.

Oškodovanec je upravičen do povračila škode tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član. Pri tem ni pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak zgolj to, da oseba, ki je pomoč nudila, to ni bila dolžna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu ( I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 17.495,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pravdne stroške tožnice v višini 1.411,01 EUR je naložilo v plačilo toženki.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pravno zmotno štelo tožnico, ki je bila zaposlena pri M. L. s.p., ki je v spornem času za toženko opravljal dela čiščenja, za napoteno delavko v smislu določb 57. do 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Delodajalec tožnice M. L. s.p. ni bil agencija za zaposlovanje v smislu določb ZDR ali Zakona o zaposlovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZPB). M. L. s.p. je bil zgolj pogodbena stranka toženke, s katero je imela toženka sklenjeno podjemno pogodbo za čiščenje poslovnih prostorov. Toženka ni imela nobenega vpliva na to, kako bo organiziral svoje delo po podjemni pogodbi, s katerimi delavci bo to delo opravljal in kako bo delavce nadzoroval in jim dajal navodila za delo. Podjemna pogodba namreč v 12. členu izrecno določa, da izvajalec odgovarja za osebe, ki bodo delale po njegovem naročilu pri prevzetem poslu. L. s.p. ni dal toženki »na razpolago« nobenih delavcev. Delavci L. s.p. niso delali po navodilih in pod nadzorom toženke, niti ni toženka organizirala njihovega delovnega procesa. Nasprotno, delavci so delo opravljali skladno z navodili in pod nadzorom njihovega delodajalca in ne toženke. Zato tožnice ni mogoče šteti za delavca toženke, toženke pa ne za njenega delodajalca. Toženka torej ni odgovorna za škodo kot njen delodajalec. Tudi sicer je sodišče o tem, ali je pri tožnici šlo za tako imenovano »posredovano delavko«, odločalo izven trditvene podlage pravdnih strank, s čimer je kršilo določilo 1. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč ni trdila, da naj bi šlo pri njenem delu za delo napotenega delavca, zato gre za sodbo presenečenja. Odločitve v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, saj tožnica v spis ni vložila pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila s svojim delodajalcem M. L. s.p. in tako sodišče niti ni moglo preveriti, ali pride v poštev uporaba instituta „napotenih delavcev“. Toženka nadalje opozarja, da v primeru, da bi bila odgovorna tožnici kot njen delodajalec, za odločanje ni pristojno redno sodišče, pač pa delovno sodišče. Nadalje meni, da se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na določbo 5. člena ZVZD glede tega, kaj bi morala toženka kot delodajalec zagotavljati tožnici kot delavki. Kar zadeva dogovor o varnostnih ukrepih na skupnem delovišču med toženko in družbo T.,d.o.o., je toženka izpolnila vse zakonske obveznosti, izvrševanje dogovora pa tudi nadzorovala preko svojega oddelka. Zato ji ni mogoče očitati nobene opustitve. Opozarja, da je namen 25. člena ZVZD ravno v tem, da se razmeji in ugotovi, kdo izmed več delodajalcev je odgovoren za nastanek škode. Postavljanje opozorilnih tabel ni bil skupni ukrep toženke in družbe T., d.o.o., zato je obveznost toženke izčrpana že z nadziranjem izvrševanja dogovora, ki pa ga ni mogoče opravljati vsak dan. Toženka v pritožbi tudi poudarja, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj sama v spornem času ni izvajala dejavnosti čiščenja poslovnih prostorov, temveč je zanjo to delo opravljal izvajalec T., d.o.o.. Riziko za eventualne nepravilnosti, ki bi jih pri izvajanju del zagrešil delavec izvajalca, ne sodi v njeno sfero. Naročnik namreč ne odgovarja za škodo, ki jo tretji utrpi zaradi ravnanj podjemnika. Naročnik odgovarja za škodo tretjim osebam zaradi ravnanja podjemnika samo, ko gre za izvajanje del na nepremičnini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Toženka se tudi ne strinja z oceno sodišča, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora, da je tožnica pred škodnim dogodkom delala 10 ur, zaradi česar je bila utrujena, kar je prispevalo k škodnemu dogodku. Sodišče je nekritično sledilo tožnici, da kljub vedenju, da se je v objektu izvajalo generalno čiščenje, spolzkih tal ni mogla pričakovati. Čeprav se hodnik v spornem času še ni pomival, je skrbnemu človeku jasno, da se lahko v primeru pomivanja sob na hodnik naključno prenese voda. Če bi bila še posebej previdna, do padca ne bi prišlo. Pritožba opozarja, da je nepravilen dokazni zaključek, da so bila tla mokra oziroma spolzka in da naj spornega dne ne bi bila nameščena opozorilna tabla. Sodišče se je oprlo na izpovedi prič B. R. (gasilca) in sina toženke M. K., pri čemer pa ni upoštevalo, da sta čistilki izpovedali, da sta po padcu tožnico polivali z vodo, kar bi bil lahko razlog, da so bila tla mokra ob prihodu prič. Toženka izpodbija tudi dokazno oceno sodišča, da ni bila nameščena opozorilna tabla. Glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo toženka meni, da tožnica ni upravičena do povrnitve škode iz naslova tuje pomoči, saj možu oziroma svojcem za pomoč ni ničesar plačala in tako do njenega prikrajšanja ni prišlo. Sicer pa pomoč pri oblačenju, higieni in drugih opravilih ne presega običajne pomoči, ki so si jo dolžni med seboj nuditi bližnji. V zvezi s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo toženka opozarja, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 10.000 EUR odmerjena občutno previsoko in v nasprotju s sodno prakso, ki v podobnih primerih znaša med 3.000 do 8.000 EUR, ob tem da je zdravljenje tožnice potekalo brez resnejših zapletov. Tudi odškodnina za strah je previsoko določena, ob tem da je do padca prišlo v okolju, ki ga tožnica dobro pozna. Tožnica pa tudi ni utrpela sekundarnega strahu takšne intenzitete, ki bi opravičeval prisojo odškodnine. Pri zdravljenju namreč ni bilo nobenih nepričakovanih in urgentnih zapletov, kost pa se je tudi normalno zaraščala. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti toženka opozarja, da sodišče ni utemeljijo svoje odločitve, zakaj šteje, da je tožničino zmanjšanje aktivnosti 8 %. Meni, da pravična odškodnina iz tega naslova znaša med 500 in 3.000 EUR. V zvezi s skaženostjo navaja, da poškodba noge pri opazovalcih ne vzbuja posebne pozornosti ali negativnih občutkov. Poškodbo je mogoče tudi zakriti z izbiro primernih oblačil. Ker poškodba ni vidna in tožnica ne šepa, je treba, upoštevajoč njeno starost in dejstvo, da je poročena, znižati prisojeno odškodnino.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (II. točka izreka) pravnomočna, saj se pritožuje le toženka zoper obsodilni del sodbe in njeno stroškovno odločitev.

6. Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je po lastnih trditvah utrpela, ko je 26.10.2006 odhajala z dela v poslovni stavbi tožene stranke in je pri izhodu iz stavbe na mokrih in spolzkih tleh padla ter si pri tem poškodovala nogo. Ker je pohodna spolzka površina nevarna stvar, je toženi očitala objektivno odgovornost, krivdno odgovornost pa: ker spolzke površine ni primerno označila; ker dela čiščenja ni izvajala v času, ko v stavbi ne bi bilo več obiskovalcev; ker dela ni organizirala tako, da bi bilo varno za zaposlene, obiskovalce in druge, ki so se v stavbi nahajali.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, saj se za nevarno stvar lahko šteje le tista, pri kateri kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč. V primeru, ko stvar postane nevarna šele zaradi določenih konkretno podanih okoliščin, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je torej lahko le krivdna in ne objektivna.

8. Je pa sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odgovorna krivdno, pri čemer tožnici odgovarja kot delodajalka. Tožnica naj bi bila namreč po ugotovitvah sodišča napotena delavka v smislu 60., 61. in 62. člena Zakona o delovnih razmerjih.

9. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je materialnopravno zmoten zaključek prvega sodišča o tem, da je tožnico šteti za napoteno delavko, posledično pa tudi utemeljevanje odgovornosti tožene stranke na določilih ZDR in Zakona o o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da tožnica v času nezgode ni bila zaposlena pri toženi stranki, pač pa pri M. L. s.p., ki je za toženo stranko po pogodbi izvajal čiščenje prostorov. Tožnica je delo res opravljala v poslovnih prostorih toženke (v oddelku mikrobiologije in fermentacije je opravljala dela čiščenja in pomivanja steklovine), vendar pa to še ne pomeni, da je bila napotena delavka v smislu 57. do 62. člena ZDR. Za napotene delavce gre, kar jasno izhaja iz že citiranih določb ZDR, le v primeru, ko so delavci zaposleni pri delodajalcu, katerega dejavnost je zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku (1). Da bi bil M. L. s.p. tak delodajalec, ni bilo niti zatrjevano, česa takšnega pa ne ugotavlja niti sodišče. Toženka tako ni bila (in tudi ni mogla biti) uporabnica v smislu določil ZDR. Da bi zaposlovala tožnico na kakšni drugi podlagi, ki bi omogočala uporabo ZVZD (primerjaj 3. člen), pa pravdni stranki niti nista trdili.

11. Sodišče druge stopnje ob tem poudarja, da ni spregledalo, da je Vrhovno sodišče v več odločbah (2) zavzelo stališče, da ni nujno, da je delavcu za škodo pri delu odgovoren le njegov (formalni) delodajalec, pač pa je lahko na tej podlagi odgovoren tudi tretji, če mu je delodajalec „posodil“ svoje delavce, ta pa jim je - kot „neformalni delodajalec“ - odrejal delo in delo tudi nadziral. Menilo je namreč, da je pogodbeno razmerje med formalnim delodajalcem in naročnikom treba presojati po vsebini in ne le glede na označbo pogodbenih strank. Pomembno je na primer, kakšna je bila organizacija dela in kdo je bil dejansko nosilec dejavnosti, v zvezi s katero se je delo, zaradi katerega je prišlo do poškodbe, izvajalo. Vendar pa pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da v trditveni podlagi strank ni podlage, ki bi omogočala odločanje v tej smeri.

12. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bila tožnica napoteni delavec, kršilo tudi določilo 7. in 212. člena ZPP, saj nobena od strank v tej smeri ni podala trditev, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je namreč pravilna iz drugih razlogov, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Neutemeljen je v zvezi s tem tudi očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razloge za svojo odločitev v tem delu je prvo sodišče namreč navedlo, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo in je zato pritožbeni preizkus mogoč. Da je pri tem bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, pa ne pomeni te kršitve. Enako velja tudi v pogledu očitane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo.

13. Ker je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo zmotno obravnavalo odškodninsko odgovornost toženke kot delodajalca, se kot nerelevantno izkaže nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, katere varstvene ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno z nadzorom za zagotavljanje varnosti pri delu, bi morala toženka kot delodajalka izvajati glede na določbe ZVZD. Posledično so nerelevantne za odločitev tudi obširne pritožbene navedbe o tem, da je toženka, če jo je šteti za tožničinega delodajalca, izpolnila vse obveznosti v skladu s predpisi o varstvu in zdravju pri delu in zato pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja.

14. Ker v tej zadevi torej ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, temveč za spor iz civilnega razmerja, je za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno sodišče splošne pristojnosti, to pa je sodišče, ki je v zadevi tudi odločalo (primerjaj 5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

15. Glede na navedeno je treba obravnavano zadevo obravnavati kot klasičen odškodninski zahtevek in kot pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti toženke uporabiti določilo 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le - to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Katere predpostavke morajo biti izpolnjene, da je odškodninska odgovornost podana, kako je porazdeljeno dokazno breme in kako se odgovorna oseba lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, je pravilno pojasnilo že prvo sodišče v točki 8. obrazložitve in tega pritožbeno sodišče zato ne ponavlja.

16. Iz trditev tožnice izhaja, da slednja toženki, kot lastnici poslovnih prostorov, očita, da ji ni zagotovila varne hoje iz poslovne stavbe, ko je odhajala iz dela, saj so bila tla tik pred izhodom mokra in spolzka. Očita ji, da ni poskrbela za zadostno varnost prehoda, saj na nevarnost spolzkih in mokrih tal ni opozorila s tablo. Meni, da je toženka s tem opustila dolžno skrbnost. Ker toženka ni ravnala kot bi morala, je tožnici na mokrih spolzkih tleh spodrsnilo, zaradi česar je padla in si pri tem poškodovala nogo.

17. Toženka je zahtevku nasprotovala s trditvijo, da tla niso bila mokra in spolzka, da sta čistilki podjetja T., d.o.o., ki je v času, ko je prišlo do nezgode, izvajalo čiščenje poslovnih prostorov ob izhodu iz stavbe, namestili opozorilno tablo za mokra in spolzka tla in da zato, ker sama v tem delu stavbe ni izvajala dejavnosti čiščenja, pač pa je to zanjo po pogodbi izvajalo podjetje T., d.o.o., za morebitne nepravilnosti pri ravnanju delavcev izvajalca del ne odgovarja.

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer zaslišanja tožnice, čistilk podjetja T., d.o.o., N. M. in V. G., ki sta v kritičnem času izvajali čiščenje, gasilca B. R., ki je bil takrat zaposlen pri toženki, in tožničinega sina M. K., ki je takoj po nezgodi prišel na kraj dogodka, ugotovilo, da so bila tla pred izhodom iz stavbe, kjer je tožnica padla, v času škodnega dogodka mokra in spolzka in da opozorilna tabla za takšna tla ni bila nameščena.

19. Pritožničina graja dokazne ocene in zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološke napotke iz 8. čl. ZPP. Kritično je ocenilo izpovedbo tožnice in (vseh) prič. Oceno verodostojnosti je gradilo na notranji (ne)skladnosti izpovedb ter tudi medsebojni skladnosti, saj je opravilo tudi njihovo primerjavo. Dokazna ocena je tudi življenjsko sprejemljiva, vsebinsko preverljiva ter zato prepričljiva. Pritožbeno opozarjanje na posamezne dele izpovedb obeh zaslišanih čistilk pritožbenemu sodišču zato ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene. To velja tudi za pritožbeno trditev, da sta zaslišani čistilki izpovedali, da sta tožnico takoj po padcu polivali z vodo, kar bi bil lahko razlog, da so bila tla mokra. Priči M. in G. sta namreč povedali zgolj to, da sta tožnico po padcu malo osvežili po vratu z vodo in robčki, medtem ko sta priča R. in njen sin povedala, da je imela tožnica, ko je po padcu ležala na tleh, mokre hlače, kar pa le še dodatno potrjuje, da so bila tla na kraju, kjer je padla, mokra in zato spolzka.

20. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen tudi zaključek sodišča o protipravnem ravnanju toženke. Pri presoji njenega ravnanja oziroma očitanih opustitev je potrebno izhajati iz vrednostnega merila, ki ga vsebuje načelo „nikomur škodovati“ (10. člen OZ). To načelo prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, katerih objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode (3).

21. Tožena stranka je kot lastnica poslovne stavbe le-to dolžna vzdrževati v stanju, ki ne ogroža drugih. Ker je splošno znano, da zaradi mokrih in spolzkih tal, na katera mimoidoči ni opozorjen, lahko pride do padca in posledično do nastanka škode, bi bila toženka dolžna poskrbeti, bodisi sama ali preko svojega izvajalca, za namestitev ustrezne opozorilne table. S tem bi zagotovila varnejšo hojo osebam, ki so se takrat (še) nahajale in gibale v njeni poslovni stavbi. Odgovornost (krivdna) toženke je podana, saj skrbnost dobrega gospodarja nalaga takšno ukrepanje, s katerim se zagotovi varna hoja po pohodni površini proti izhodu stavbe.

22. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da sama ni neposredno izvajala del čiščenja, ampak je to zanjo po pogodbi št. 2005-050 izvajalo podjetje T., d.o.o., s svojimi delavci, vendar pa to dejstvo na njeno odškodninsko odgovornost ne vpliva. Odškodninska odgovornost je namreč odgovornost, ki temelji na zakonu in je zato s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, razen, če je takšna možnost zakonsko predvidena (4). Neutemeljeno zato toženka ponavlja svoje stališče, da ni odškodninsko odgovorna iz razloga, ker je sklenila pogodbo o izvajanju del čiščenja s čistilnim servisom T., d.o.o., in da je za morebitne nepravilnosti pri izvajanju del lahko odgovoren kvečjemu izvajalec del. Čeprav med njima obstaja dogovor o varnostnih ukrepih, in ga je izvajalec kršil, s tem toženka nanj ni mogla prenesti odškodninske odgovornosti v razmerju do tretjih.

23. Tudi sklicevanje pritožnice na določbo 187. člena OZ v razmerju do določb OZ, ki urejajo podjemno pogodbo in ne določajo odškodninske odgovornosti naročnika za ravnanja podjemnika, ne utemeljuje zavrnitve tožbenega zahtevka. Naročnik namreč lahko tretjemu odškodninsko odgovarja na podlagi splošnega pravila, ki je vsebovano v 131. členu OZ, če so za tako odgovornost izpolnjene vse predpostavke. S sklicevanjem na odgovornost izvajalca del tako toženka ne more uspeti, ampak je to stvar njunega notranjega razmerja.

24. Po presoji sodišča druge stopnje je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica sama ni prispevala k nastanku škode (1. odst. 171. člena OZ). Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo na toženki, ki pa ga ni zmogla. Dejstvo, da je tožnica vedela, da se opravlja generalno čiščenje prostorov, samo po sebi, ob tem, da na mokra in spolzka tla tožnica ni bila opozorjena, hodnik pa se takrat še ni pomival, ni mogoče šteti kot prispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnica namreč ni mogla pričakovati mokrih in spolzkih tal tudi tam, kjer čiščenje (še) ni potekalo in ji zato tudi ni mogoče naložiti, da bi bila (bolj kot običajno) pozorna na tla pred seboj in torej pri hoji posebej pazljiva. Tudi dejstvo, da je tožnica tega dne delala več kot deset ur, še ne pomeni, da je bila tožnica zato tako utrujena, da je to vplivalo na njeno skrbnost pri hoji.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo

25. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno, v skladu s prvim odstavkom 174. člena OZ, prisodilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica po škodnem dogodku, glede na utrpelo hudo poškodbo noge, pomoč nujno potrebovala pri osnovnih življenjskih potrebah (pri obuvanju, oblačenju, gospodinjskih opravilih, vožnji z avtom, higieni). To ne izhaja le iz njene izpovedi, pač pa tudi iz izvedenskega mnenja, ki mu toženka ni konkretno ugovarjala. Pomoč so ji nudili njeni sorodniki. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je oškodovanec upravičen do povračila škode tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član. Drži, da so si bližnji svojci dolžni pomagati, vendar pa s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba, pač pa vsakodnevna vzajemna pomoč. Pomoč pri navedenih opravilih, glede na dejanske ugotovitve, tudi sicer presega običajno pomoč, ki so si jo dolžni nuditi sorodniki oziroma zakonca. Pri tem tudi ni pomembno, ali je oškodovanec pomoč dolžan plačati, ampak zgolj to, da oseba, ki pomoč nudila, to ni bila dolžna (5).

Odškodnina za nepremoženjsko škodo

26. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Sodišče je vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravilno zadoščenje za omilitev njegovih bolečin, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom. Nižja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih.

27. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 10.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, prestani strah 500,00 EUR in skaženost 1000,00 EUR, skupaj torej 15.500,00 EUR. To predstavlja 15.7 povprečne neto mesečne plače (6).

28. Tožnica je ob škodnem dogodku utrpela zdrobljen zlom spodnjega dela desne goleni z več fragmenti in poškodbo mehkih okoliških tkiv. Po ugotovitvah izvedenca je omenjena poškodba po veljavni kvalifikaciji poškodb uvrščena med posebno hudo telesno poškodbo. Zdravljenje je potekalo dolgo (13 mesecev) glede na običajen čas zdravljenja takšnega zloma, ki je 4 do 6 mesecev. Pri tožnici je prišlo namreč do vnetja, kost pa se je tudi počasi celila. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je zdravljenje tožnice potekalo povsem običajno. Stopnja in trajanje tožničinih telesnih bolečin (hude telesne bolečine 5 dni, srednje hude 93 dni, lahke 141 dni, stalne lahke pa bo tožnica trpela tudi v bodoče pri vsakršnem obremenjevanju noge) ter številne in obsežne neprijetnosti med zdravljenjem, ki imajo oporo v izvedenskem mnenju, na katerega toženka ni imela pripomb in jih je sodišče prve stopnje opisalo v točki 25 obrazložitve, opravičujejo denarno odškodnino v višini 10.000,00 EUR, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje. S pavšalnim pritožbenim očitkom, da se tovrstna odškodnina za podobne poškodbe v sodni praksi gibljejo do 8.000,00 EUR, toženka ne more uspeti. Za znižanje odškodnine, kot se zavzema pritožba, zato ni podlage.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je tožnici priznalo odškodnino za strah in jo je tudi po višini odmerilo pravilno. Tožnica je bila močno prestrašena ob samem padcu, pri čemer dejstvo, da je padla v okolju, ki ga je poznala in so ji pomoč nudile osebe, ki jih pozna, na to ne vpliva. Zaradi naknadnega vnetja v predelu desne goleni in ker se kost ni zacelila niti po štirih mesecih, zaradi česar je morala nositi mavec več kot dva meseca in ves čas uporabljati bergle, je zdravljenje trajalo bistveno dlje. Glede na potek in izid zdravljenja ni dvoma, da je bilo tožnico v procesu zdravljenja strah posledic škodnega dogodka in je torej upravičena do odškodnine iz naslova strahu. Le ta je glede na njegovo intenzivnost in trajanje tudi po višini odmerjena pravilno.

30. Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje sodnega izvedenca, iz katerega izhaja, da je toženki zaradi utrpele poškodbe ostala trajna posledica, in sicer izredno slaba gibljivost v desnem gležnju, ki tožnici onemogoča normalno hojo. Zaradi nje mora hoditi s kratkimi koraki, ne more teči niti počepniti. Zato so ji opravila in dejavnosti, ki terjajo hitro hojo, tek ali počep, onemogočena. Nobenega dvoma tudi ni, da tožnica zaradi zmanjšanja njene življenjske aktivnosti duševno trpi. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin, zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih opravljal. Pri tem ni bistvena izvedenčeva procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanke, ampak je bistveno, česa oškodovanec ne more več delati, pa pred tem je. Odločilno je torej, da tožnica ne more opravljati del in aktivnosti, ki zahtevajo tek, počep ali hitro hojo. Pritožbeni očitki v smeri, ali gre za 5 ali 8 % zmanjšanje, so zato nerelevantni, posledično pa nista podani niti očitani kršitvi postopka, saj ne gre za odločilno dejstvo. Okoliščina, da se je tožnica po letu dni vrnila na svoje delovno mesto čistilke, pri čemer je izpovedala, da je delo sedaj prilagojeno njenim omejitvam, ne opravičuje znižanja prisojene odškodnine.

31. Končno tudi ni podlage za znižanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 1.000,00 EUR. Skaženost je posebna vrsta škode, ki izhaja iz sprememb na oškodovančevem telesu ali iz drugih sprememb, ki so zvezane z oškodovančevo zunanjostjo. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje izvedenčevo mnenje, ugotovilo, da so po poškodbi tožničina meča atrofična in ji je ostalo več brazgotin na sprednji strani desne goleni, ki ji povzroča trajno skaženost ter so vidne in opazne za okolico, kadar niso pokrite. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo tudi fotografije, iz katerih so te brazgotine razvidne (priloga A6), brazgotine pa je natančneje opisal tudi izvedenec v svojem mnenju. Brazgotine na nogi je res mogoče skrivati z dolgimi hlačami, in to tožnica tudi počne, saj se izogiba nošenju kril, vendar pa od tožnice ni mogoče zahtevati, da jih nosi tudi v poletnih toplih mesecih. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnico takšne brazgotine motijo in da duševno trpi, kar je potrdil tudi izvedenec, po mnenju pritožbenega sodišča, tudi ob upoštevanju tožničine starosti ob škodnem dogodku (54 let) in dejstvu, da je poročena, odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ni previsoka.

32. Prisojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo v znesku 15.500,00 EUR (kar na dan izdaje izpodbijane sodbe predstavlja 15.7 povprečne neto mesečne plače) je tako tudi po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina (1. odst. 179. člena OZ), ki predstavlja primerno zadoščenje za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem s primerljivimi škodnimi posledicami (7).

33. Pritožbeni očitki glede na obrazloženo niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

(1) Po 57. členu ZDR je delodajalec oziroma tisti, ki napoti delavca na delo k uporabniku, tisti, ki lahko v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.

(2) Primerjaj na primer odločitev v zadevah VS RS II Ips 659/2001, II Ips 199/2007, II Ips 634/2004. (3) Primerjaj N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 701 – 707. (4) Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že večkrat (primerjaj npr. odločitev v zadevi II Cp 2267/2010, II Cp 471/2011 in II Cp 3068/2009), potrjuje pa ga tudi teorija (B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), UL RS 1996, str. 19).

(5) Enako stališče je bilo zavzeto na primer v zadevah: VSL I Cp 1687/2009, I Cp 3917/2009, I Cp 1967/2009, II Cp 1519/2011, I Cp 590/2011. (6) V juniju 2011 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS 985,95 EUR.

(7) BAZA NEGM: VS001625, VS002117, VS001034, VS001439, VS002129 idr..