Jedro

Zakonske določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva so kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodna poravnava se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožnik je 15.2.2006 pri Upravni enoti Postojna podal izjavo o priznanju očetovstva za prvo toženko, ki jo je 15.1.2006 v Postojni rodila druga toženka. Že 4.4.2006 pa je vložil tožbo za ugotovitev neveljavnosti tega priznanja, ker da ga je dal v zmoti. V enem od prepirov z otrokovo materjo je zvedel, da je zanosila s svojim prejšnjim partnerjem v času, ko še ni hodila s tožnikom.

Na prvem naroku za glavno obravnavo 13.4.2006 je druga toženka potrdila, da je bil tožnik glede svojega očetovstva zaveden, nato pa sta pravdni stranki sklenili, sodišče pa odobrilo in zapisalo sodno poravnavo v vsebini tožbenega zahtevka za ugotovitev, da je bilo tožnikovo priznanje očetovstva dano v zmoti in da je zato neveljavno. Navedeno poravnavo je sodišče še istega dne poslalo Upravni enoti Postojna (redna št. 5 spisa). Ta je za mnenje o pravni podlagi za spremembo podatka o očetovstvu zaprosila Ministrstvo za pravosodje, ki je menilo, da v takem sporu sodna poravnava ni dovoljena, vendar je sodišče pojasnilo, da ne gre za spor, za katerega bi se uporabljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l., RS 69/04; UPB1) ali posebno poglavje Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporih iz razmerij med starši in otroki, saj gre za ugotavljanje zmote pri že danem priznanju očetovstva.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sodno poravnavo v celoti, uveljavlja procesne kršitve in predlaga razveljavitev sodne poravnave ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V postopku je prišlo do relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo prvi odstavek 306. člena ZPP in spregledalo četrti odstavek istega člena, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njegove odločbe. Prišlo je tudi do absolutne procesne kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče svojo odločitev v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank ter opustilo uporabo pravnega standarda otrokove koristi iz 1. točke 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), iz 6. člena ZZZDR in 56. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Po utemeljitvi upravičenja Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije za vložitev zahteve proti sodni poravnavi in po kratkem povzetku poteka postopka zahteva utemeljuje, zakaj je razpolaganje strank pri sklepanju obravnavane sodne poravnave v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Res sodna praksa sporov o veljavnosti že danega priznanja očetovstva glede na vsebino ZZZDR in posebnega dela ZPP o sporih iz razmerij med starši in otroki ne uvršča med spore iz osebnih in družinskih razmerij, v katerih sodne poravnave ni dovoljeno skleniti, temveč jih uvršča med premoženjskopravne spore. Kljub temu sodišče sodne poravnave ne bi smelo dopustiti, saj bo imela za prvo toženko posledice glede njenega družinskega in premoženjskopravnega statusa. Zato bi moralo posebej skrbno preizkusiti pogoje za sklenitev poravnave iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Otroci uživajo posebno varstvo in skrb po 6. členu ZZZDR, 56. členu URS in 1. točki 3. člena KOP. Koristi mladoletne prve toženke se odražajo v celotni ureditvi njenega družinskega statusa in posledično tudi premoženjskopravnega položaja skladno z določbami 3. dela ZZZDR o ugotavljanju in izpodbijanju očetovstva, teh koristi pa sodišče pri izdaji izpodbijane sodne poravnave ni zasledovalo.

Zahteva je bila vročena strankama postopkoma, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena.

Na vprašanje upravičenja vrhovnega državnega tožilstva za izpodbijanje sodne poravnave je vrhovno sodišče že večkrat odgovorilo pritrdilno, tudi v odločbah, na katere se sklicuje zahteva, zato podrobnejši odgovor ni potreben. Pritrditi je tudi zahtevi, da in zakaj se spori zaradi izpodbijanja že danega priznanja očetovstva v sodni praksi obravnavajo kot premoženjskopravni spori (kar res ne napotuje na neposredno uporabo prvega odstavka 412. člena ZPP, kot bi bilo mogoče razumeti odgovor prvega sodišča upravni enoti na redni št. 7 spisa). Vendar je bila tudi sklenitev obravnavane sodne poravnave odvisna od presoje prvega sodišča, ali gre za dovoljeno razpolaganje pravdnih strank, torej tako, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili (četrti odstavek 306. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob sklepanju sodne poravnave ta presoja prvega sodišča ali izostala (že omenjeni odgovor sodišča) ali pa je zmotna. Če je izostala, je podana uveljavljana relativna procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 306. člena ZPP in tretjim odstavkom 3. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve o odobritvi sodne poravnave. V drugem primeru pa je podana uveljavljana absolutna procesna kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče svojo odobritev sodne poravnave oprlo na nepravilno presojo o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 3. člena ZPP.

Zahteva utemeljeno opozarja, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Gre za temeljno zahtevo tako KOP kot URS, pa tudi ZZZDR in ZPP. V zvezi s tem zahteva navaja ustrezne člene navedenih aktov. Načelo največje koristi otroka iz 3. člena KOP se je dodatno odrazilo v prvem odstavku 5. a člena ZZZDR, po katerem morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Taka zahteva je torej naslovljena med drugimi tudi na sodišče. Otrokov položaj v postopku je treba obravnavati celovito in ne samo po posameznih področjih urejanja.

Utemeljen je očitek zahteve, da je v tej zadevi izostal skrben preizkus glede varstva otrokovih koristi, pa tudi glede skladnosti procesnega razpolaganja strank s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Celovita presoja otrokovega položaja je narekovala ne samo preverjanje skladnosti s prisilnimi predpisi ZZZDR in ZPP, temveč tudi z morebitnimi prisilnimi predpisi iz drugih področij, in to prav iz razloga, ker spor zaradi izpodbijanja v zmoti danega priznanja očetovstva ni posebej urejen niti v prvem niti v drugem zakonu.

Očetovstvo opredeljuje določeno lastnost otrokovega osebnega stanja. Za otroka, mater, očeta in tudi samo državo gre za tako pomembno lastnost osebnega stanja, da se vpisuje v matično knjigo oziroma v matični register, kadar je izjava o njem dana na v zakonu predpisani način. V tej zadevi je tožnik dal izjavo o priznanju očetovstva pred matičarjem (88. člen ZZZDR) in ob soglasju otrokove matere - sedanje druge toženke (prvi odstavek 90. člena ZZZDR), kar je bilo podlaga za vpis v matični register, da je tožnik oče mladoletne prve toženke.

Zakon o matičnem registru (Ur. l. RS, št. 37/2003 in 39/2006 - ZMatR) v tretjem odstavku 20. člena določa, da se že vpisano dejstvo ali podatek lahko spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta državnega organa, pristojnega za odločanje o spremembi osebnih stanj. Navedena zakonska določba je prisilne narave, vsebinsko pa pomeni, da izjava očeta o priznanju očetovstva in izjava matere o soglasju k temu priznanju nista preklicljivi. Ker torej preklic danih izjav ni upošteven in ne omogoča spremembe podatka o že vpisanem očetovstvu, se je ob vsebinsko enakih določbah prejšnjega Zakona o matičnih knjigah (Ur. l. SRS, št. 16/74 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZMK) v sodni praksi že pred desetletji uveljavila posebna tožba (primerjaj razloge odločbe VS SRS z dne 5.10.1972 pod Pzz 11/72, objavljene v četrtem zvezku 17. knjige ZSO za leto 1972, stran 159 in naslednje). Z njo je mogoče veljavnost že danega priznanja očetovstva izpodbijati zaradi sile, zmote ali prevare. Taka tožba res ni posebej urejena v ZZZDR ali omenjena v 27. poglavju ZPP, je pa mogoča in se zanjo uporabljajo vsakokrat veljavna splošna obligacijska pravila.

Povedano je že bilo, da očetovstvo opredeljuje določeno lastnost otrokovega osebnega stanja ali njegov osebni status ter da so določbe o predpisani obliki izjav za vpis in tudi spremembo vpisa o že danem priznanju očetovstva kogentne narave. Že dane izjave o priznanju očetovstva so nepreklicljive zato, ker vplivajo na otrokov osebni status in jih zato ni mogoče poljubno spreminjati s preklicem, spremembami izjav in podobno. V pravdi, v kateri se uveljavlja neveljavnost priznanega očetovstva zaradi zmote, pa pomeni sklenitev sodne poravnave (v obravnavani zadevi v vsebini, s katero se ugotavlja tožnikova zmota ob podaji priznanja očetovstva in zato neveljavnost samega priznanja) prav to: umik veljavno danega in v matičnem registru že vpisanega priznanja tožnikovega očetovstva in umik materinega soglasja k priznanju. Ali z drugimi besedami: tega, česar pravdni stranki zaradi prisilnega predpisa nista mogli doseči pri matičnem organu z umikom priznanja in umikom soglasja, sta z lastnimi procesnimi razpolaganji dosegli v pravdi s sklenitvijo sodne poravnave, ki jo je sodišče z zapisom poravnave tudi odobrilo. Ker gre za nedovoljeno procesno razpolaganje strank, ki je v nasprotju s prisilnim predpisom tretjega odstavka 20. člena ZMatR oziroma ga je obšlo, sodišče take sodne poravnave ne bi smelo odobriti.

Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.