Jedro

Z navedbami, da bi moralo sodišče opraviti rekonstrukcijo dogodka ter zaslišati kot pričo njegovo ženo in oba otroka, ker bi se na tak način ugotovila zloraba uradnega položaja sodnikov obeh stopenj, obsojenec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. J.J. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 50.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 18.11.1998 je bil obs. J.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, obs. B.M. pa je zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ na podlagi 3. odstavka 133. člena KZ izreklo sodni opomin. Obema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo in sklepom z dne 4.5.1999 zavrnilo pritožbi obeh obdolžencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter ju obsodilo na povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Obs. J.J. je dne 5.6.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da zahteva razveljavitev sodbe Višjega sodišča v Celju ter novo sojenje v tej kazenski zadevi. V zahtevi navaja, da je bilo ravnanje Višjega sodišča v Celju nedopustno in nezakonito, ker ni sledilo njegovim dokazom v pritožbi in tudi ne njegovemu opravičilu, zakaj se on in glavna priča T.J. nista mogla udeležiti glavne obravnave. Zatrjuje, da je zmotna ugotovitev, da je bil on iniciator dogodka, ker ga je prav B.M., ki je šolan karateist, nepričakovano napadel, sodniki obeh stopenj pa so zlorabili svoj položaj, ker namenoma niso hoteli izvesti rekonstrukcije dogodka. Zato ponovno zahteva, da se izvedejo vsi materialni dokazi, da se zaslišijo priče, in sicer njegova žena T.J. ter njegova otroka Ž.J. in V.J. in da se opravi rekonstrukcija.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker iz njene vsebine izhaja, da obs. J.J. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva obs. J.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obs. J.J. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nobene od navedenih kršitev, pač pa iz vsebine njegove zahteve izhaja, da z navedbami, da bi moralo sodišče opraviti rekonstrukcijo dogodka ter zaslišati kot pričo njegovo ženo in oba otroka, ker bi se na tak način ugotovila zloraba uradnega položaja sodnikov obeh stopenj, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je potrebno pripomniti, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 18.11.1998 prebralo zapisnik z dne 6.9.1996 o zaslišanju priče T.J., obsojenčeve žene, medtem ko obs. J.J. niti pri zaslišanju dne 18.12.1996, niti v vlogi z dne 16.11.1998, v kateri je navedel, da se glavne obravnave dne 18.11.1998 z ženo T.J. ne bosta udeležila, ni predlagal nobenih dokazov, torej niti zaslišanja njegovih otrok sina Ž., starega tedaj 3 leta, ter hčerke V., stare tedaj 7 let. Njegove navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je ocenilo pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze ter da je dejansko stanje razčiščeno tako, da ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, zlasti ne z zaslišanjem v pritožbi predlaganih prič.

Vrhovno sodišče je zahtevo obs. J.J. za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, odmerjena na 50.000 tolarjev.