Jedro

Glede na to, da v tej fazi postopka ni upravnega akta, ki bi kogarkoli zavezoval (prvostopenjski akt je bil namreč odpravljen), ni mogoče govoriti o posegu v pravico ali pravni interes kogarkoli. Izid inšpekcijskega postopka ostaja negotov, kljub napotku, ki ga je v obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka dala prvostopenjskemu organu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 – odl. US in 45/06) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2005. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo inšpekcijskega zavezanca družbe A. d.o.o., odpravila odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 12. 4. 2005, in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je gradbeni inšpektor na podlagi prvega in drugega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 102/04-UPB1) družbi A. d.o.o. naložil ustavitev gradnje objekta na parc. št. 10, k.o...., in pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja v roku enega meseca od vročitve inšpekcijske odločbe ter izrekel posebne prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1. 2. V pritožbi tožeče stranke navajajo, da sklep sodišča prve stopnje izpodbijajo v celoti ter predlagajo njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da niso izkazali pravnega interesa za vstop v predmetni postopek, je po njihovem prepričanju protispisna, saj so svoj pravni interes za vstop v postopek in vložitev tožbe izrecno navedli v tožbi. Le-ta je v tem, da se z inšpekcijskim ukrepom, ki nalaga legalizacijo sporne gradnje, zaveže dejanskega investitorja, torej družbo A. d.o.o. Če bi izpodbijana odločitev ostala v veljavi, bi morali namreč kupci stanovanj sami pridobiti spremenjeno gradbeno dovoljenje. Ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, je bistveno kršilo pravila postopka. Priglašajo stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, prizadeta stranka, družba A. d.o.o., pa na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06), ki je v 104. členu določil, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 drugače določeno. V prvem odstavku 107. člena ZUS-1 je določeno, da se glede pravnih sredstev zoper izdane sodne odločbe uporabljajo določbe ZUS-1. Iz drugega odstavka istega člena izhaja, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1. Vložena pritožba glede na drugi odstavek 82. člena ZUS-1 izpolnjuje navedeni pogoj, zato jo vrhovno sodišče obravnava kot pritožbo po ZUS-1. 6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Glede na to da v obravnavanem upravnem postopku tožniki niso nastopali kot stranke ali stranki udeleženci, kot izhaja iz podatkov spisa, so bili pobudniki inšpekcijskega postopka ter priče v ugotovitvenem postopku, ter glede na to, da je bil inšpekcijski ukrep naložen le investitorju sporne gradnje, družbi A. d.o.o., tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da je bilo s tem poseženo v kakšno njihovo pravico ali neposredno, na zakon oprto korist. Dejstvo, da so tožniki lastniki stanovanj, ki se nahajajo v objektu, na katerega se nanaša inšpekcijski ukrep, pa ne more vplivati na drugačno presojo prizadetosti njihovih pravic oziroma pravnih koristi v obravnavanem primeru. Morebitno prizadetost njihove lastninske pravice, do katere bi lahko prišlo v primeru izvršitve inšpekcijskega ukrepa, bodo namreč lahko uveljavljali v morebitnem izvršilnem postopku. Ali bo do tega sploh prišlo, pa ostaja negotovo, saj je bila prvostopenjska odločba odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V tej fazi postopka torej niti ni upravnega akta, ki bi kogar koli zavezoval. Zato po presoji pritožbenega sodišča sploh ni mogoče govoriti o posegu v pravico ali pravni interes kogar koli. Do takšnega posega lahko pride šele, ko bo (in če sploh bo) v zvezi z obravnavano gradnjo ponovno izdan inšpekcijski ukrep, pri čemer bo pomembno tudi, kdo bo inšpekcijski zavezanec. Izid ponovnega postopka ostaja negotov kljub napotku v smislu tretjega odstavka 251. člena ZUP, ki ga je v obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka dala prvostopenjskemu organu. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno, da izpodbijana odločba tožene stranke ne posega v pravico tožnikov oziroma v njihovo neposredno, na zakon oprto korist. Zato je sodišče prve stopnje njihovo tožbo utemeljeno zavrglo in pri tem za svojo odločitev navedlo pravilno pravno podlago (4. točko prvega odstavka 34. člena ZUS).

7. Glede na to da v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člen ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

8. V skladu z določilom prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pritožniki sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.