Jedro

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb pritožnice, ki opozarjajo na vidike dejanske in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe.

Izpodbijana (vsebinsko prazna) obrazložitev (ko se je sodišče druge stopnje oprlo na razloge sodišča prve stopnje, h katerim ni imelo ničesar dodati) se prilega zavrnitvi vsake pritožbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, sodba sodišča druge stopnje pa v celoti, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter v izpodbijanem (in za revizijo pomembnem) delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, in sicer sklep o zavrženju tožbe v delu, v katerem se nanaša na 117.115,00 EUR v zadevi II Pg 258/2002 (I.2. točka izreka), ter sodbo o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo 628.605,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 163.201,81 EUR, 21.690,02 EUR, 117.538,07 EUR, 114.691,21 EUR, 96.905,31 EUR, 106.394,49 EUR in 8.184,48 EUR (II.I.1. točka izreka) ter na plačilo 153.328,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 50.240,71 EUR in 103.088,04 EUR (prvi odstavek II.II. točke izreka).

2. Vsebinsko zoper navedeni del odločbe sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo »iz vseh revizijskih predlogov« (očitno razlogov). Smiselno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku (očitno brez delnega zavrženja tožbe), podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je zahtevala povrnitev revizijskih stroškov.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da so revizijske navedbe pavšalne. Vendar pa po oceni revizijskega sodišča revizijski očitki niso takšni, da se jih ne bi dalo preizkusiti. Tožeča stranka je namreč tako v reviziji kot že prej v pritožbi dovolj podrobno in obrazloženo opozorila na pravne in dejanske vidike, ki bi utegnili vplivati na zakonitost in pravilnost drugostopenjske oziroma prvostopenjske odločbe. Podrejeno pa je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in pritrdila sodišču druge stopnje. Predlagala je zavrnitev neutemeljene revizije in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodba sodišča prve stopnje.

Glede litispendence.

4. Sodišče je s sklepom II Pg 258/2002 z dne 17. 4. 2003 združilo v skupno obravnavo zadevi II Pg 258/2002 in II Pg 272/2002. S sklepom II Pg 258/2002 z dne 9. 2. 2009 pa je dovolilo spremembo tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka po obeh tožbah (I.1. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Tožeča stranka je namreč v zadevi II Pg 258/2002 z vlogo z dne 3. 5. 2007 med drugim povečala tožbeni zahtevek za 117.115,00 EUR, kar predstavlja »vrednost 59-ih odstranjenih enostranskih panojev« (vrednost – cena enega panoja je bila 1.985,00 EUR) (prvi odstavek obrazložitve na 42. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). V zadevi II Pg 272/2002 pa je z vlogo z dne 18. 4. 2003 povečala tožbeni zahtevek za »škodo zaradi odstranitve panojev« s prvotnih 57.154,48 EUR na 117.115,00 EUR, kar je za 59.960,52 EUR (peti odstavek obrazložitve na 43. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

5. Sodišče je najprej dovolilo spremembo tožbe po obeh tožbah, nato pa je tožbo zavrglo za 117.115,00 EUR, vtoževanih v zadevi II Pg 258/2002 (I.2. točka izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Pri tem se je oprlo na tretji odstavek(1) (v povezavi s četrtim odstavkom(2)) 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede glavne stvari.

6. Tožeča stranka je vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala, ker ji je tožena stranka 13. 1. 2000 izdala odločbo o odstranitvi vseh (skupno 69(3)) oglasnih panojev. Oglasna mesta zanje so bila oddana v začasni zakup na podlagi javnega razpisa (za oddajo zemljišč), objavljenega v Uradnem listu RS, št. 85-86/1999 z dne 22. 10. 1999. Tožeča stranka v postopku javnega razpisa ni sodelovala. Zato ji morebitna ugotovitev nezakonitosti razpisa ne more prinesti pravne koristi, saj tudi ni izkazala, da bi bila na razpisu, če bi bil zakonit, izbrana. Tožeča stranka je namreč s tem, ko se ni udeležila spornega razpisa, pretrgala vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in vtoževano škodo, pri čemer tudi ni storila ničesar, da bi to škodo preprečila (z aktivno udeležbo na razpisu) (tretji odstavek obrazložitve na 47. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

7. Tožena stranka je po prenehanju veljavnih dovoljenj za postavitev »jumbo« panojev le-te utemeljeno odstranila, ker tega tožeča stranka ni storila sama. Zato tožeča stranka ne more biti upravičena do plačila odškodnine v višini stroška njihove postavitve (tretji odstavek obrazložitve na 47. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).

Sodba sodišča druge stopnje.

8. Sodišče druge stopnje je na 2.-12. strani prepisalo odločbo sodišča prve stopnje, nato pa je na 12.-13. strani (glede sklepa iz I.2. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje) in na 14.-17. strani (glede sodbe iz II. točke izreka odločbe sodišča prve stopnje) pritrdilo njenim razlogom s povzemanjem njene obrazložitve in sklicevanjem nanjo, saj samo k obrazložitvi sodišča prve stopnje ni imelo »ničesar več dodati« (zadnji stavek četrtega odstavka obrazložitve na 13. strani in zadnji celi stavek obrazložitve na 16. strani).

Uporabljeni predpisi.

9. Spremembe in dopolnitve ZPP, uveljavljene 1. 10. 2008, so vplivale na odločanje o reviziji, ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po tem dnevu (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), to je 9. 2. 2009. Zato je Vrhovno sodišče postopek dokončalo po spremenjenih in dopolnjenih določbah ZPP.

Revizija je utemeljena.

10. Tožeča stranka je revizijo vsebinsko vložila zaradi bistvenih postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno postopkovno kršitev je uveljavljala neupoštevanje pritožbenih navedb. Pritožbenemu sodišču se sicer ni bilo treba opredeliti do vseh navedb pritožnice (v združenih zadevah tožeče stranke), vendar pa se je bilo dolžno seznaniti z njenimi navedbami ter se do njih, kolikor so bile dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Pritožbeno sodišče namreč ni dolžno posebej odgovarjati na vsak argument stranke niti ni nujno, da je njegov odgovor na navedbo stranke [v pritožbi] vedno izrecen,(4) vendar le, če je odgovor na posamezno navedbo lahko konkludentno razviden iz drugih navedb sodišča in tudi iz celotnega konteksta njegove obrazložitve.(5) (6)

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se pritožbeno sodišče v njej ni opredelilo do navedb pritožnice, ki opozarjajo na vidike dejanske(7) in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe.

12. Tako ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede litispendence, s katerimi se je tožeča stranka soočila z argumentacijo sodišča prve stopnje. Namesto da bi odgovorilo na navedbe tožeče stranke, na primer na navedbe, da »je v obeh [združenih] pravdnih zadevah jasno in nedvoumno specificirala svoje tožbene zahtevke, tako po temelju kot tudi po višini, predvsem pa glede na število panojev« (zadnji odstavek na 5. strani pritožbe), ter da »sta bila oba tožbena zahtevka nesporno postavljena, tako po temelju kot tudi po višini[,] in bi bilo potrebno, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče tudi samo, odločiti o tožbenih zahtevkih samostojno[,] ne glede na združitev v enotno obravnavanje« (zadnji odstavek na 5. strani pritožbe, ki se nadaljuje s prvim odstavkom na 6. strani pritožbe),(8) je navedlo le, da razlogom sodišča prve stopnje, ki niso brez obrazložitve in pavšalni, »nima ničesar več dodati« (tretji odstavek obrazložitve na 13. strani sklepa in sodbe sodišča druge stopnje).

13. Prav tako ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede glavne stvari, s katerimi je tožeča stranka oporekala argumentaciji sodišča prve stopnje o pretrganju vzročne zveze. Namesto da bi odgovorilo na navedbe tožeče stranke, na primer na navedbe, da »[z]golj razlog, da [ji] je bila ….. odvzeta aktivna legitimacija v upravnih postopkih, ker se ni prijavila na javni razpis za oddajo zemljišč v začasni zakup, ne more predstavljati tudi pravnega temelja v odškodninskem zahtevku, kjer je ….. dejansko dokazovala in dokazala protipravnost ravnanja tožene stranke, ko [ji] je odvzela dovoljenja ….. za plakatiranje na območju tožene stranke(9)« (prvi odstavek na 7. strani pritožbe), je navedlo le, da k pravilni in obširni obrazložitvi sodišča prve stopnje »nima ničesar več dodati« (16. stran sklepa in sodbe sodišča druge stopnje).

14. S tem je sodišče druge stopnje kršilo 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije, kar se v predmetnem postopku kaže kot (vsebinsko uveljavljana) absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki namreč z opisanim ravnanjem pritožbenega sodišča ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pred sodiščem.(10) Odločitev o reviziji.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijana sklep in sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (I. točka izreka), v katerem naj to sodišče argumentirano odgovori na pritožbene navedbe, ki so glede na pravilno pravno razumevanje spora relevantne.(11) Izpodbijana (vsebinsko prazna) obrazložitev (ko se je sodišče druge stopnje oprlo na razloge sodišča prve stopnje, h katerim ni imelo ničesar dodati) se namreč prilega zavrnitvi vsake pritožbe.

Odločitev o stroških.

16. Glede na razveljavitev izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizije in revizijskega odgovora pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Op. št. (1): »Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo.« Op. št. (2): »Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku.« Op. št. (3): 59 oglasnih panojev je izvirno pripadalo M. d. o. o., 10 pa G.d. o. o. – sedaj pripadajo tožeči stranki.

Op. št. (4): Glej 9. točko obrazložitve odločbe US Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. Op. št. (5): Glej 2. točko obrazložitve sklepa US Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003. Op. št. (6): Glej tudi 8. in 9. točko obrazložitve sklepa VS RS III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012. Op. št. (7): Ugotovljeno dejansko stanje je dovoljeno izpodbijati s pritožbo (2. točka prvega odstavka 338. člena (v povezavi s 340. členom) ZPP).

Op. št. (8): S tem je tožeča stranka očitno želela opozoriti, da ne gre za ista zahtevka.

Op. št. (9): S tem v zvezi revizijsko sodišče opozarja, da tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine, ker ji je tožena stranka 13. 1. 2000 izdala odločbo, s katero ji je naložila odstranitev vseh oglasnih »jumbo« panojev (prvi odstavek obrazložitve glede glavne stvari na 44. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje). Tožena stranka je namreč 19. 7. 1999 tožeči stranki izdala odločbo o razveljavitvi odločbe o začasni postavitvi in upravljanju »jumbo« plakatov na javni površini, 13. 1. 2000 pa še odločbo o odstranitvi vseh oglasnih »jumbo« plakatov. Ker pa tožeča stranka po prenehanju dovoljenj ni sama odstranila panojev, jih je odstranila tožena stranka.

Op. št. (10): Primerjaj 10. točko obrazložitve sklepa VS RS III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012 in 15. točko obrazložitve sklepa istega sodišča III Ips 10/2010-3 z dne 12. 9. 2012. Op. št. (11): Kazalo bi upoštevati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je »[z]a leto 1999 tožena stranka tožeči stranki …. izdala odločbo št. REKLAMA 41/99 z dne 9. 7. 1999, za postavitev 'jumbo' plakatov za leto 1999 ….., in odločb[o] št. REKLAMA 39/99 z dne 9. 7. 1999 ….., obe odločbi pa je z odločb[o] z dne 19. 7. 1999 ….. izrekl[a] za nično, pri čemer je v obrazložitev navedla, da je [bilo] dovoljenje izdano na podlagi [O]dloka o postavljanju in upravljanju objektov za nameščanje reklam in plakatov ter o nameščanju in ravnanju z reklamami in plakati na območju Mestne občine Celje, ki je na podlagi 45. člena Odloka o gospodarski javni službi za plakatiranje in obveščanje (Uradni list [RS,] št. 57/89) dne 22. 8. 1998 prenehal veljati. Enako je razveljavilo dovoljenje št. REKLAMA 99-41 …..« (zadnji odstavek obrazložitve na 44. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, ki se nadaljuje s prvim odstavkom obrazložitve na 45. strani sodbe in sklepa sodišča prve stopnje).