Jedro

Le pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP; pomanjkanje ocene manj pomembnega dejstva posega le na področje dokazne ocene in ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o izločilnih zahtevkih dedičev iz zapuščine. Ugotovilo je, da v zapuščino ne sodi stanovanje v pritličju stanovanjske hiše ... in da je lastnica tega stanovanja tožnica. Enaka ugotovitev obvelja tudi glede 1/2 stanovanja v mansardi stanovanjske hiše, medtem ko je lastnica druge polovice te mansarde drugotožena stranka. V zapuščino ne spada tudi stanovanje v prvem nadstropju hiše, katerega lastnik je prvotoženec. Višja tožbena zahtevka prvo in drugotožene stranke je zavrnilo. Pritožbe tožnice ter prvo, drugo in tretjetožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi sta vložila revizijo tožeča stranka in prvotoženec pri čemer pa je revizijo prvotoženca sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno in je ta odločitev že postala pravnomočna.

Tožnica v reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so ti razlogi tudi v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Odločilno dejstvo je, da je prvotoženec tudi po letu 1963, ko naj bi dobil I. nadstropje stanovanjske hiše v last, pokojni materi plačeval stanarino za njegovo uporabo. Iz tega sledi, da mu stanovanje ni bilo podarjeno. Zapustnica ni bila samo formalna, temveč tudi dejanska lastnica stanovanjske hiše, saj je bila ta zgrajena z denarjem, ki ga je dobila za doto. Neocenjeno je ostalo tudi dejstvo, da je zapustnica prvotožencu podarila gradbeno parcelo in polovico gospodarskega poslopja za gradnjo stanovanjske hiše. Do te daritve ne bi prišlo, če bi prvotoženec takrat že bil lastnik stanovanja v I. nadstropju stanovanjske hiše. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Če je takšna kršitev podana, ni treba razpravljati o tem, ali je vplivala ali pa le mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Vendar pa revizijsko sodišče te kršitve v izpodbijani sodbi ne najde. Odločilna dejstva, ki se nanašajo na vprašanje (pravne in dejanske) podlage, po kateri je prvotoženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju v I. nadstropju stanovanjske hiše na ... so v izpodbijani sodbi (in sodbi sodišča prve stopnje) ugotovljena in glede na končno odločitev, ki iz njih rezultira, primerno obrazložena. Gre namreč za dilemo, ali je bila med tožencem in pokojnimi starši pravdnih strank sklenjena ustna darilna pogodba o predmetnem stanovanju in ali je bila ta pogodba v korist toženca tudi dejansko izvršena. V reviziji posebej izpostavljena trditev, da je toženec še po sklenitvi darilne pogodbe staršema plačeval "stanarino" za uporabo spornega stanovanja, kar naj bi morda vplivalo na sprejeto dokazno oceno, torej spada v sklop dejanskih vprašanj, ki oblikujejo dokazno oceno in tako posega v ugotovljeno dejansko stanje. Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Pomanjkanje razlogov, ki se nanašajo na lastne toženčeve zapiske o tem, koliko in zakaj je plačeval zapustnici že po sklenjeni in izvršeni darilni pogodbi za uporabo stanovanja, torej ne posega v področje odločilnih dejstev, glede na določbo 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Enaka ugotovitev obvelja tudi za vsebinski revizijski očitek izpodbijani sodbi, da ni presodila pritožbenih navedb o istem vprašanju, saj bi eventualna ugotovitev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka relativne narave (1. odstavek 375. v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP) mogla obveljati le tedaj, če bi te pritožbene navedbe bile odločilnega pomena.

V nedovoljeno področje revizijskega izpodbijanja dejanskega stanja spadajo tudi revizijske navedbe, ki drugače kot sodišči prve in druge stopnje ocenjujejo okoliščino, da je tožencu bila podarjena zemlja z delom gospodarskega poslopja za gradnjo hiše in okoliščine, ki sledijo iz izpovedi nekaterih prič. V nasprotju s pravno razlago, sprejeto v izpodbijani sodbi, pa je tudi revizijska teza, da lastninske pravice toženca ni mogoče izvajati (samo) iz okoliščine, da je v spornem stanovanju bival. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice toženca na stanovanju namreč izpodbijana sodba najde v realiziranem darilu kot posledici pogodbeno (čeprav ustno) izražene volje že pokojnih darovalcev. V izpodbijani sodbi je tudi materialno pravo pravilno ugotovljeno.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).