Jedro

Sodišče zaradi napačnega stališča, da so bile s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljene tudi telesne poškodbe in da je na te ugotovitve vezano, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali so telesne poškodbe posledica ravnanja tožnika. V izreku obsodilne kazenske sodbe te posledice niso omenjene, tožnik tudi ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve teh poškodb, zato glede telesnih poškodb ni mogoče uporabiti določbe 14. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v delu, v katerem je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v stroškovnem delu ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. obsodilo toženca na plačilo 11.575,11 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve dostojanstva (4.500 EUR), zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (1.000 EUR), strah (2.000 EUR) in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (4.000 EUR) ter za premoženjsko škodo (75,11 EUR), višji zahtevek pa je zavrnilo. Toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega napada po členu 181/1 Kazenskega zakonika, poleg tega je tožnico pri spolnem napadu tudi poškodoval. Za škodo, ki ji je nastala, je odgovoren v celoti. Sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti 1.493,34 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 14. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To določbo je sodišče razložilo po svoje in zavrnilo toženčeve ugovore in predlagane dokaze o tem, da on tožnici ni povzročil poškodb. Nastanek telesnih poškodb ni bil zaobsežen v izreku kazenske sodbe. Sodišče bi zato moralo zaslišati priči E.R. in hčerko tožnice. Glede slednje sodišče sicer navaja, da toženec ni navedel, o čem naj bi pričala, vendar bi ga sodišče moralo pozvati na ustrezno pojasnilo v okviru materialnega procesnega vodstva. Če bi sodišče pravilno upoštevalo določbo 14. člena ZPP in obe priči zaslišalo, bi ugotovilo drugačno dejansko stanje. Na ta način je sodišče kršilo postopek po 1. odstavku 339. člena ZPP, posledično pa je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišče, da naj prispevka tožnice k nastalim posledicam ne bi zatrjeval, saj je izrecno zapisal, da v celoti nasprotuje temelju zahtevka. Toženec je v odgovoru na tožbo zanikal, da bi tožnici povzročil zatrjevano poškodbo, kakor tudi očitano spolno nasilje. V zvezi s tem je predlagal dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo in tudi ni pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. S tem je kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče lahko samo zaključilo, da je tožnica za škodo soodgovorna in da vsa škoda ni posledica ravnanja tožene stranke.

V zvezi z višino odškodnine je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica je bila del dogodka v nezavesti, v tem času je bil njen primarni strah prekrit z nezavestjo, zato je odškodnina 2.000 EUR previsoka. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da kratkotrajna zavest ni vplivala na pravico do odškodnine za strah in na njeno višino. Sodišče ni v zadostni meri obrazložilo, ali ima tožnica pravico do odškodnine po 202. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), oziroma kako se ta škodo prepleta s tisto, ki jo je upoštevalo pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnik meni, da je sodišče obe škodi pomešalo in posamezne parametre upoštevalo dvakrat. Obe odškodnini sta zato previsoki. Sodišče ni niti ugotovilo, v čem so tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane. Da je od dogodka brez zaposlitve, ne more biti posledica dogodka, ne drži, da ne bi več mogla navezovati intimnih odnosov z moškimi, saj je drugače izpovedala priča A.. Drugih posledic pa tožnica niti ni zatrjevala, zato je nerazumno, da ji je sodišče prisodilo odškodnino za nekaj, česar niti ni zatrjevala ne zahtevala. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da gre pri tožnici le za 2 % zmanjšanje, izvedenec psihiater pa zmanjšanja niti ni ugotovil, sodišče pa je upoštevalo iste razloge kot pri odškodnini po 202. členu ZOR. Odškodnina je zato bistveno previsoko odmerjena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec prispevka tožnice ni zatrjeval. Res je trdil, da poškodbe niso posledica njegovega ravnanja, vendar to pomeni, da je zatrjeval neobstoj vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastalimi posledicami, ne pa, da je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k nastali škodi. Nasprotovanje temelju brez ustreznih dejanskih navedb ne zadošča za ugotavljanje prispevka tožnice k nastali škodi. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno glede tega izvajati nobenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je tudi zelo jasno razmejilo med posledicami, ki jih je upoštevalo pri odškodnini po 202. členu ZOR (tožnica se je po dogodku počutila ponižano, nemočno in razžaljeno, občutila je sram pred ljudmi, posebej pa pred hčerko), in tistimi, ki jih je upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (težave pri vzpostavljanju razmerij z moškimi in negativen odnos do spolnosti). Med upoštevanimi okoliščinami ni nobenega prekrivanja, zato je bilo glede teh posledic dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Pravilno je tudi sodišče ugotovilo dejansko stanje glede pretrpljenega strahu. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil upoštevan samo tisti strah, ki ga je tožnica dejansko doživljala. Zato niti ni jasno, kaj pritožba misli z navedbo, da je bila tožnica nekaj časa v nezavesti. Nezavest namreč ne pomeni, da pred njo in po njej tožnica strahu ni doživljala. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Primerno so upoštevane okoliščine primera in objektivizacija v smislu primerjave z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Dejstvo, da je bila tožnica kratek čas v nezavesti zato ne narekuje priznanja nižje odškodnine od prisojene.

Pravilno pa pritožba opozarja, da sodišče zaradi napačnega stališča, da so bile s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljene tudi telesne poškodbe in da je na te ugotovitve vezano, sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali so telesne poškodbe posledica ravnanja tožnika. V izreku obsodilne kazenske sodbe te posledice niso omenjene, tožnik tudi ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve teh poškodb, zato glede telesnih poškodb ni mogoče uporabiti določbe 14. člena ZPP. Iz tega razloga je bilo treba razveljaviti odločitev glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju (ki se skoraj izključno nanaša na telesne poškodbe kot izhajajo iz izvedeniškega mnenja izvedenca travmatologa) in glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Slednje se sicer le v manjšem delu nanašajo na telesne poškodbe in samo zaradi teh okoliščin je bilo treba odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti razveljaviti. Glede posledic na področju vzpostavljanja stikov in težav v spolnosti pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o odločitvi sodišča prve stopnje. Pri ostalih dveh oblikah odškodnine (strah in odškodnina po 202. členu ZOR) telesne poškodbe niso bile upoštevane kot okoliščina, na podlagi katere bi sodišče odmerilo odškodnino, in je zato odločitev sodišča pravilna.

Na podlagi povedanega in ker ni bilo zaslediti drugih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (355. člen ZPP). Ker je bila sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi sklep o stroških. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP) V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali so ugotovljene telesne poškodbe tožnice posledica ravnanja toženca ali pa je njihov vzrok drugje. V zvezi s tem bo moralo zaslišati predlagane priče in po potrebi izvesti tudi druge dokaze. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bo moralo nato odločiti o odškodnini.