Jedro

Tožnica je od pripadajočih zneskov neizplačane plače in regresa za letni dopust upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti dalje. Tožena stranka se ne more sklicevati na likvidnostne težave iz razloga začetega postopka davčne izvršbe zaradi neplačila prispevkov in dohodnine, saj takšna izvršba ni vedno pokazatelj slabega finančnega poslovanja gospodarske družbe, posebno ne v konkretnem primeru, ko je tožena stranka prenehala obračunavati tožnici plačo po tem, ko je regres za letni dopust že zapadel v plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova neizplačanih plač za mesec september 2011 obračunati bruto znesek 790,57 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2011 dalje do plačila; za mesec oktober 2011 obračunati bruto znesek 718,70 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2011 dalje do plačila (I./1. točka izreka); da je dolžna iz naslova stroškov v zvezi z delom izplačati tožnici znesek 224,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2011 dalje do plačila; da je dolžna izplačati znesek 78,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2011 dalje do plačila (I./2. točka izreka); da je dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2010 (pravilno: 2011) obračunati bruto znesek 748,10 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila (I./3. točka izreka); da je dolžna tožnici obračunati in plačati prispevke za socialno varnost od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2011 od neto zneskov plač po posameznih mesecih in sicer 1.079,47 EUR za mesec maj 2011, 799,57 EUR za mesec junij 2011, 774,63 EUR za mesec julij 2011 in 1.032,60 EUR za mesec avgust 2011 (I./4. točka izreka), vse dajatve v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je v presežku zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati prispevke za socialno varnost od 1. 3. 2011 do 31. 8. 2011 od neto zneskov plač po posameznih mesecih, razvidnih iz sodbe (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 276,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in III. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnica od zneskov prisojene plače ni upravičena do prispevkov za socialno varnost. Delovno sodišče ni pristojno za odločanje o plačilu takšnih prispevkov, enaka ugotovitev pa se nanaša tudi na plačilo dohodnine. Po določbi 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS št. 117/2006 in spremembe) je za obračunavanje, odmero, plačevanje, nadzor in izvršbo davkov pristojen davčni organ. Poleg tega je skladno z določbo 3. člena ZDavP davčni organ pristojen tudi za obravnavanje prispevkov za socialno varnost. V kolikor zavezanec ne odvede ustreznih davkov in prispevkov, se po določbi 143. člena ZDavP-2 začne postopek davčne izvršbe. Tožena stranka v spornem času ni mogla v celoti poravnati delavcem prejemke iz delovnega razmerja. Če bi razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, se zoper njo ne bi vodila izvršba s strani pristojnega davčnega organa. Ne strinja se tudi z obrestmi od prisojenega zneska regresa za letni dopust, ki bi pravilno morale teči od 2. 11. 2011, in ne že od 2. 7. 2011, saj je bila takrat v finančnih težavah. Tožena stranka je obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost poravnala že v postopku davčne izvršbe, zaradi česar je nedopustno, da je sodišče o takšnem zahtevku razsodilo. Slovenija je pravna država, zato imajo stranke v sodnih postopkih pravico do poštenega sojenja. V tej zavezi je v dokazne namene predložila dokaze o plačilu davkov in prispevkov. Če sodišče v sodnem postopku ni moglo ugotoviti, koliko ima še obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, se sprašuje, kako naj po pravnomočnosti sodbe v morebitni izvršbi dokazuje, da je to poravnala že v postopku davčne izvršbe. Poleg tega opozarja tudi na odločitev v zavrnilnem delu sodbe (II. točka izreka), ko je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo prispevkov tudi za čas od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2011, ko je tožnici takšen zahtevek priznalo (I./4. točka izreka). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba se zmotno sklicuje na nasprotje v izreku sodbe, ko je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo prispevkov za socialno varnost od tožničine plače za čas od meseca maja 2011 do avgusta 2011 (I./4. točka izreka), medtem ko naj bi takšen zahtevek za čas od meseca marca 2011 do avgusta 2011 zavrnilo (II. točka izreka). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavrnilo takšen zahtevek tudi iz dela obdobja, ko naj bi mu po stališču pritožbe predhodno ugodilo. Vendar je sodišče prve stopnje glede tega v sodbi določno navedlo, da se zavrne takšen zahtevek v presežku, to je v celoti za meseca marec in april 2011, za preostalo obdobje od meseca maja do avgusta 2011 pa samo glede razlike, saj tožena stranka ni dokazala, da je tudi za ta čas v celoti obračunala in plačala tožnici prispevke iz naslova socialne varnosti od pripadajoče višine plače. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu sodbe (I. in III. točki izreka), ko je priznalo tožnici iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki zaostalo plačo, stroške v zvezi z delom, regres za letni dopust in premalo obračunane in plačane prispevke iz naslova socialne varnosti, saj tožena stranka v sporu ni dokazala, da je tožnici dolgovane zneske dejansko poravnala. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo od pripadajočih zneskov tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti dalje, takšna odločitev pa se nanaša tudi na prisojeni znesek regresa za letni dopust za leto 2011. Tožena stranka se ne more sklicevati na likvidnostne težave iz razloga začetega postopka davčne izvršbe zaradi neplačila prispevkov in dohodnine, saj takšna izvršba ni vedno pokazatelj slabega finančnega poslovanja gospodarske družbe, posebno ne v konkretnem primeru, ko je tožena stranka prenehala obračunavati tožnici plačo šele v mesecih septembra in oktobra 2011, med tem, ko je regres za letni dopust zapadel v plačilo do konca meseca junija 2011. Delavec, ki je v delovnem razmerju in za delodajalca opravlja delo, je upravičen do plačila plače in v tej zvezi do pripadajočih ostalih prejemkov in stroškov v zvezi z delom skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Bruto plača obsega neto plačo in predpisane prispevke z naslova socialnega zavarovanja ter dohodnino. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe) določa, da se plačujejo takšni prispevki od plače ter od drugih prejemkov delavca iz delovnega razmerja, pri čemer se prispevki obračunavajo od bruto prejemkov. Po določbi 41. člena Zakona o dohodnini (ZDoh; Ur. l. RS , št. 13/2011 in spremembe) se v davčno osnovo šteje dohodek iz delovnega razmerja, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost. V tej zvezi je zavezanec za plačilo prispevkov za delavca delodajalec, to je izplačevalec plače, ki je dolžan za delavca obračunati in odvesti prispevke do 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, oziroma najpozneje ob izplačilnem dnevu. Delodajalec je dolžna skladno z določbo 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ob vsakem izplačilu plače izdati delavcu pisni obračun plače in pripadajočih prejemkov, na katerem mora biti razviden obračun dohodnine in prispevkov. Če delodajalec tako ne ravna, ima delavec po določbi 4. odstavka 204. člena ZDR možnost, da uveljavlja neposredno sodno varstvo pred delovnim sodiščem s tožbo, v kateri zahteva od delodajalca obračun pripadajočih prejemkov ter od njih odvod predpisane dohodnine in prispevkov za socialno varnost pristojnim državnim organom.

Glede na tako podane pravne razloge ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, da je samo davčni organ tisti, ki je (v postopku davčne izvršbe) pristojen za izterjavo tako dohodnine kot prispevkov za socialno varnost. Davčni organ namreč nastopi s svojim delovanjem takrat, ko je ustrezno obveščen oziroma ko ugotovi po uradni dolžnosti, da delodajalec ni izpolnil predpisanih obveznosti v zvezi z obračunavanjem prejemkov iz delovnega razmerja. Seveda pa, če delodajalec to izpolni na podlagi pravnomočne sodbe iz delovnega spora, lahko navedeno uveljavlja v morebitnem postopku davčne izvršbe in iz tega naslova ustrezno zmanjša breme takšne obveznosti.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).