Jedro

Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.090 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2021 in sklenilo, da lahko pravdni stranki v 15 dneh priglasita pravdne stroške.

2.Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev sodbe.

Opozarja, da mora tožnik mora dokazati, da se je dogodek zgodil, kot zatrjuje, zato je iskanje odgovora na vprašanje, katera verzija je najverjetnejša za nastanek dogodka, nepravilna. Izvedenec je med drugim dopustil tudi možnost, da se je dogodek zgodil tako, kot zatrjuje tožnik. Ugotovil je tudi, da voznik motornega vozila glede na način vožnje voznika osebnega avtomobila sploh ne bi mogel reagirati drugače, kot je tožnik. Če bi zaviral manj agresivno, bi prišlo do trka. Res pa je izvedenec zapisal tudi, da bi običajni voznik pri nizkih hitrostih v povezavi z zaviranjem in zavijanjem odreagiral s premikom nog narazen s stopalk in motorja. Sodišče mora upoštevati okoliščine konkretnega dogodka in ne ugotavljati, kako bi bilo običajno, oz. kaj bi bilo bolj verjetno. Izvedenec je potrdil trditve tožnika o nastanku škodnega dogodka, da ni mogoče preprečiti nezgode, kar je podkrepil s fizikalnimi formulami in časovno potno analizo. Izvedenec je tudi pojasnil, da lahko vozniki motorjev odreagirajo drugače, kot je običajno, in da gre v nenadni situaciji za podzavestno reakcijo motorista.

Pritožnik nadalje pojasnjuje, da s povzročiteljem nista klicala policije, ker sta se poznala. Če bi jo poklicala, bi moral povzročitelj plačati globo. Če bi tožnik povedal zdravniku, da je bil udeležen v prometni nesreči z avtomobilom, bi zaradi hude telesne poškodbe ta moral obvestiti o tem policijo in spet bi bila posledica globa, ki bi jo moral plačati povzročitelj. Zato v izjavi pacienta tožnik ni zapisal, da mu je pot prekrižal avtomobil. Sicer pa se je dogodek zgodil, kot je napisal v izjavi: speljeval je, nato pa je prišlo do prometne nesreče, le da zaradi pojasnjenih razlogov ni omenil avtomobila.

Tožnik meni, da je sodišče dalo preveliko težo izpovedbi priče A. A., ki je izjavil, da sta se s tožnikom po videzu prepoznala med dviganjem motorja, medtem ko pa je tožnik rekel, da sta se prepoznala kasneje, a še na kraju prometne nesreče. Sicer sta njuni izjavi skladni. Po prepričanju tožnika priča B. B. ni verodostojna, saj je plačani sodelavec tožene stranke. B. B. naj bi sicer A. A. zanikal, da se poznata s tožnikom, vendar tega B. B. ni zapisal v svoje poročilo, ampak je izpovedal šele, ko je bil zaslišan. Če bi A. A. to B. B. res rekel, bi B. B. verjetno zapisal v poročilo.

3.Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Dokazna ocena sodišča prve stopnje je opravljena po metodološkem napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Dokaze je sodišče prve stopnje presodilo temeljito, še posebej pa je pomembno, da ni izhajalo le iz posameznih dokazov, ampak je upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je zato prepričljiva in ji v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče.

6.Tožnik opozarja na ugotovitve izvedenca, ki naj bi pritrjevale njegovim trditvam o poteku prometne nesreče. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku, je za odločitev pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza. Četudi je izvedenec dopustil možnost, da se je dogodek zgodil, kot zatrjuje tožnik, je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov prišlo do drugačnega zaključka. Pri tem pa ni šlo le za iskanje verjetnosti, kako bi se lahko dogodek zgodil drugače.

7.Eden pomembnih dokazov sta anamneza v izvidu z dne 4. 7. 2020 (A3) in izjava pacienta (B3), kjer je tožnik navedel, da je pri speljevanju izgubil ravnotežje in mu je na nogo padel motor. Pojasnila o razlogih (ki jih tožnik ponavlja tudi v pritožbi) za takšno izjavo, dano pri zdravniku neposredno po nezgodi (v kateri ne omenja, da je bil vzrok za padec avtomobil, ki je izsilil prednost pred njim), niso prepričljivi. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Nekoliko neprepričljive so tudi izpovedbe tožnika in A. A. o tem, če se poznata, oz. kdaj sta se prepoznala. Pomembno pri tem je, da je A. A. priči B. B., ki je za toženo stranko kot detektiv preverjal škodni primer, zanikal, da bi poznal tožnika. Tožnik v pritožbi sicer opozarja, da je B. B. povezan s toženo stranko, a vendar je njegova izpovedba spet zgolj eden od dokazov, ki v kombinaciji z vsemi drugimi (tudi ugotovitvami izvedenca, kakšna je običajna reakcija motorista v situaciji podobni zatrjevani s strani tožnika) potrjuje pravilnost s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Končno iz mnenja sodnega izvedenca dr. C. C. izhaja, da je bistveno manj verjeten potek prometne nesreče, kot ga je opisal tožnik, saj ni logično da bi imel, ko je imel namero pospeševati in zamenjati iz prve v drugo prestavo, pri zaviranju nogo na stopalki.2

8.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), stroškovna odločitev pa je že vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Podrobneje o tem 12. do 14. točka obrazložitve.