Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pripoznava dolga akcesorne narave in je veljavna pod pogojem, da je veljavna obveznost sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba z dne 2.11.2020 v izpodbijanem delu (točka II izreka) in sklep z dne 26.11.2020 sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 2.11.2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati znesek 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2016 dalje do plačila (točka I izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi (točka III izreka) in spremenilo sklep o začasni odredbi tako, da je besedilo „v Zadru pod reg. št. ...“ nadomestilo z besedilom „v Omišalju pod reg. št. ... “ (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom (točka V izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 26.11.2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.285,77 EUR.

3. Zoper sodbo v točki II izreka in sklep z dne 26.11.2020 se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v postopku z vpogledom v listine in zaslišanjem strank brez potrebe ugotavljalo, kakšni zneski so bili v spornem času in s strani koga ter komu nakazovani oziroma plačani v gotovini ter upoštevalo le zneske, ki jih je tožeča stranka osebno kot fizična oseba izročila toženi stranki osebno kot fizični osebi. Napačna je ugotovitev sodišča v točki 11 obrazložitve, kjer sodišče prej priznane listine šteje le kot pripoznavo dolga v smislu povezave z zastaranjem. Sodišče se sklicuje na sodno prakso, kjer je pripoznava dolga uveljavljana na podlagi izplačila dela dolga na račun tožeče stranke kot zastopnika, v danem primeru pa ne gre niti približno za takšen primer, ampak za primer, ko sta stranki medsebojno daljši čas sodelovali, in ko je tožnik tožencu posojal oziroma pošiljal in izročal določena denarna sredstva, za katera sta se predhodno dogovorila, kdaj in kako mu jih bo vrnil. Gre za dogovor med tožencem in tožnikom in ne med njunima družbama, poleg tega za ta postopek sploh ni pomembno, na kakšen način in iz katerega računa je tožnik tožencu izročal denar. Jasno je, da ne govorimo o pripoznavi dolga v povezavi z zastaranjem, potrdilo o prejemu je toženec zapisal in podpisal dne 18.7.2013, kjer je že izkazan dolg v skoraj celotni zahtevani višini. Kot je razvidno iz potrdila z dne 12.5.2016 pa toženec potrjuje prejem zneska 25.000,00 EUR od tožnika in se zaveže ta dolg v celoti vrniti najkasneje do 12.6.2016, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna vsebinsko posojilna pogodba je bila podpisana pri notarki A. A. v Ljubljani. Izjava in dogovor z dne 14.7.2016 pa pomeni le potrditev že sklenjenega dogovora o priznanju dolga po potrdilu z dne 12.5.2016. Potrdilo z dne 12.5.2016 pomeni samostojni pravni naslov vtoževanemu znesku, to potrdi tudi izjava in dogovor z dne 14.7.2016 (vse pa bazira na potrdilu o prejemu denarja z dne 18.7.2013). Iz same vsebine potrdila namreč izhaja, da je toženec potrdil prejem zneska 25.000,00 EUR od tožnika ter se zavezal ta dolg v celoti vrniti najkasneje do 12.6.2016, to pa pomeni vsekakor povsem samostojni pravni naslov vtoževanemu znesku. V danem primeru gre torej za samostojno pogodbo, ki je toženec nikoli doslej ni izpodbijal iz kakršnegakoli razloga. Za to je imel možnost, pa tega ni storil, zato takšne pogodbe (posojilne pogodbe) ne more sodišče enostavno šteti le kot pripoznavo dolga, ki ne ustvari samostojnega pravnega naslova vtoževanemu znesku. Sodna praksa, ki jo ponuja sodišče v napadeni sodbi, je povsem neprimerljiva s predmetno zadevo, saj gre za povsem drugačno dejansko stanje in povsem drugo uporabo materialnega prava in pozitivnih predpisov. Posledično ugoditvi pritožbi zoper sodbo naj sodišče spremeni tudi odločitev o stroških postopka in vse pravdne stroške tožeče stranke naloži v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper sodbo in sklep ni utemeljena.

6. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pripoznava dolga akcesorne narave in je veljavna pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Potrdilo z dne 12.5.2016 nima narave posojilne pogodbe, kot zmotno meni tožnik, saj tega dne tožnik tožencu ni ničesar posodil, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugovor tožene stranke, da vtoževani dolg ni nastal samo med fizičnima osebama, temveč tudi med pravnima osebama, katerih zakonita zastopnika in družbenika sta bili pravdni stranki, pravilno ugotavljalo, kdo je komu posodil določene zneske denarja in kolikšni so bili ti zneski. Presojalo je zneske, ki so bili navedeni na listini z dne 18.7.2013 in pravilno ugotovilo, da je tožencu delno uspelo izpodbiti navedbe tožnika in dokazati nasprotno, in sicer, da vse postavke na predmetnem potrdilu niso nastale kot dolg med pravdnima strankama. V tistem delu, ko je določene zneske posodila družba B. d.o.o. oziroma so se nakazila izvršila iz njenega transakcijskega računa, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za terjatev, ki bi jo imel tožnik do toženca. V delu, kjer je šlo za nakazila družbi C., pa tožnik ni dokazal, da je te zneske dolžan vrniti toženec, saj toženec teh zneskov kot posojilo sam ni prejel. Da bi bil toženec zavezan vtoževani znesek poravnati na kakšni drugi dejanski in pravni podlagi, pa tožnik ni zatrjeval. Zgolj zapis v potrdilu z dne 12.5.2016 še ne ustvarja obveznosti toženca, saj delno nima podlage v pravnem poslu med pravdnima strankama, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na sodno prakso, to je zadevo VSL I Cpg 1106/2011, z dne 14.11.2012. Res ne gre za identično dejansko stanje kot v predmetni zadevi, je pa sodišče prve stopnje iz te odločbe pravilno povzelo materialnopravno stališče glede narave pripoznave dolga in s tem stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno pritožnik neutemeljeno navaja, da mu je toženec dolžan več, kot mu je že prisodilo sodišče prve stopnje (to je znesek 4.300,00 EUR, ki je imel podlago v posojilu med pravdnima strankama). Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki sledi delnemu uspehu tožeče stranke v pravdi.

7. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo z dne 2.11.2020 v izpodbijanem delu (točki II izreka) in sklep z dne 26.11.2020 sodišča prve stopnje (353. člen in 2. tč. 365. člena ZPP).

8. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), odločitev o teh stroških pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami