Jedro

Sodišče prve stopnje je dejstvo, ki ga je toženec hotel dokazati z izvedbo tega dokaza, štelo za dokazano. Izvedba dokaza, s katerim bi se dokazovalo že ugotovljeno dejstvo, pa ni potrebna, saj bi odločitev kljub izvedbi dokaza ostala enaka.

Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, da imata s tožnico sklenjeno najemno razmerje, niti da ima na spornem stanovanju pridržno pravico. V pritožbi ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti med postopkom na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj najemne pogodbe in na pridržno pravico so nedovoljena pritožbena novota in zato neupoštevne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: 'Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te sodne odločbe plačati stroške tega postopka v znesku 126,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti, dalje'.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka v roku 60 dni izprazniti stanovanje na naslovu N. ul. 3, Ljubljana, in ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 126,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priskrbeti soglasje tožnice za prijavo stalnega prebivališča. Toženec je imel s tožnico sklenjeno dejansko najemno razmerje, saj je tožnica soglašala z njegovim bivanjem v stanovanju, on pa je v njem živel 9 let. Toženec ima do tožnice terjatev zaradi njegovih vlaganj v stanovanje, zato ima na stanovanju pridržno pravico in ga tožnici ni dolžan izročiti, dokler mu ona ne povrne stroškov vlaganj. 2. točka izreka ni razumljiva, saj sodišče prve stopnje ni določilo, od kdaj dalje teče izpolnitveni rok za plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica lastnica spornega stanovanja, da toženec v njem živi, da tožnica z njegovim bivanjem ne soglaša in da toženec nima pravnega naslova za prebivanje v stanovanju.

6. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pribaviti soglasje tožnice za prijavo stalnega prebivališča, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dejstvo, ki ga je toženec hotel dokazati z izvedbo tega dokaza, torej to, da je tožnica soglašala s tem, da toženec prijavi stalno prebivališče, štelo za dokazano. Izvedba dokaza, s katerim bi se dokazovalo že ugotovljeno dejstvo, pa ni potrebna, saj bi odločitev kljub izvedbi dokaza ostala enaka.

7. 212. člen ZPP (1) določa, da mora vsaka stranka pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma izjemoma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP). Toženec med postopkom na prvi stopnji ni zatrjeval, da imata s tožnico sklenjeno najemno razmerje, niti da ima na spornem stanovanju pridržno pravico. V pritožbi ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti med postopkom na prvi stopnje. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da toženec uveljavljanja pridržne pravice med sojenjem na prvi stopnji ni znal pravno izraziti, saj se je celotna njegova obramba nanašala zgolj na to, da je na stanovanju z vlaganji pridobil lastninsko pravico. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj najemne pogodbe in na pridržno pravico so nedovoljena pritožbena novota in zato neupoštevne. Ne glede na vse povedano, pa iz trditvene podlage tožene stranke ni mogoče izluščiti več kot to, da mu je tožnica bivanje dovolila zgolj do preklica.

8. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na izrek pod točko II. izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje res ni določilo, od kdaj teče izpolnitveni rok za plačilo pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP izrek izpodbijane sodbe v tem delu dopolnilo tako, da izpolnitveni rok teče od prejema sodne odločbe.

9. Toženec je s pritožbo uspel le v majhnem delu, odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, zato morata po 2. odstavku 154. člena pravdni stranki sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).