Jedro

Podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana.

Pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine.

Ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2002 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 1,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), sama pa krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbo razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kot odločilno štelo vsebino pravno poslovnega razmerja med pravdnima strankama. Ni uporabilo 12. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jasno določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se besedna zveza „vzpostavljena med strankama“ nanaša le na prakso. Tožeča stranka je trdila, da zavarovalnice v tovrstnih zadevah vedno povrnejo tudi odvetniške stroške, skladno z Odvetniško tarifo. Tožena stranka tega ni prerekala. Slednja je očitno kršila ta poslovni običaj. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da zavarovalna polica, splošni pogoji, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) ne dajejo pravdne podlage za povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka. Glede predpravdnega odškodninskega zahtevka tako velja, da gre za strošek, ki je potreben v zvezi s postopkom v okviru prvega odstavka 151. člena ZPP (tako odločbe VSK I Cp 54/2020, VLS II Cp 2585/2013 ...). Njegovo sestavo je treba vrednotiti skladno z vrednostjo zadeve. Zmoten je zato zaključek sodišče, da ni podana podlaga za utemeljenost stroškovnega zahtevka, čeprav je bil odškodninski zahtevek za izplačilo zavarovalnine utemeljen, saj pravno podlago za utemeljenost stroškovnega dela predstavlja ZPP. ZZVZZ kot tudi POZZ v predmetnem postopku ne predstavljata ustrezne materialnopravne podlage, saj stroški za postopek pred ZZZS v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja niso vtoževani. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) ne bi predstavljala podlage za povrnitev odvetniških stroškov. Ni upoštevalo, da Zakon o odvetništvu (ZOdv) v 20. členu določa, da uporabljajo sodišče in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih OT. Tudi zavarovalnice zavezuje ZOdv in posledično OT.

Sodišče se je sicer opredelilo do sodne prakse, ki sta jo navajali pravdni stranki, vendar pa je pri tem prezrlo, da je bila odločba VSK I Cp 1043/2001 presežena z odločbo VSL II Cp 219/2005, v kateri je zavzeto stališče, da je potrebno vsebino splošnih pogojev razlagati v povezavi z drugimi pravnimi podlagami, in sicer OZ, ZOdv in OT. Sodišče je dolžno svojo odločitev v primeru nasprotujoče si sodne prakse pravno argumentirati, česar pa ni storilo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj v predmetni zadevi ni upoštevalo druge pravne podlage, saj mora zahtevek presoditi na osnovi vseh pravnih podlag, ki jih stranka ni dolžna navajati. Ker sodba ni ustrezno obrazložena in se je ne da preizkusiti, je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR. Gre za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo določbe 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posebnost postopka v sporu majhne vrednosti je med drugim v omejitvi pritožbenih razlogov. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je moč sodbo in sklep, s katerim je končan spor v tem postopku, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnik od toženke zahteva povrnitev odvetniških stroškov v znesku 373,32 EUR, ki so mu nastali s tem, ko je po svojem pooblaščencu na toženko naslovil pisni zahtevek za povračilo stroškov samoplačniškega zdravljenja iz naslova pri toženki sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v višini 2.760,28 EUR. Ni sporno med strankama, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja tožniku povrnil del stroškov samoplačniškega zdravljenja v znesku 11.041,11 EUR, razliko v znesku 2.760,28 EUR pa je toženka povrnila iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Toženka je tožniku nakazala zahtevano zavarovalnino, ne pa tudi (hkrati s pisnim zahtevkom) zahtevanih odvetniških stroškov, ki jih tožnik sedaj s predmetno tožbo uveljavlja kot glavni zahtevek.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je odločitev moč preizkusiti. Vsebovana je tudi pravna argumentacija za (sprejeto) odločitev, zakaj podlaga za obveznost plačila odvetniških stroškov s strani zavarovalnice ni podana. Pritožbeno ponavljanje posameznih trditev, podanih že pred sodiščem prve stopnje, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo, ne utemeljuje obstoja očitane kršitve postopka. Sodišče se je v 13. točki izpodbijane sodbe obširno opredelilo do sodnih odločb, iz katerih naj bi potrditvah pravdnih strank izhajala različna sodna praksa na področju uveljavljanja odvetniških stroškov, ki so zavarovancu nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine in jih uveljavlja v pravdnem postopku. Ne drži, da je svojo odločitev oprlo sklicujoč se le na odločbo VSK I Cp 1043/2001. Prav tako ni prezrlo, da je bilo stališče v omenjeni odločbi (da stroškov, nastalih v izvensodnem postopku ni mogoče uveljavljati kot samostojnega tožbenega zahtevka) preseženo z odločbama II Cp 219/2005 in II Cp 3248/2009, v katerih je šlo za samostojno uveljavljanje tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve odvetniških stroškov, ki so tožeči stranki nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine, ki ni bila sporna (je bila izplačana) oziroma v zvezi s katero ni bila vložena tožba. Pritrditi je moč sodišču prve stopnje, da je bilo v vseh treh odločbah ugotovljeno, da materialno pravo za presojo utemeljenosti zahtevka, kot je tudi v tej zadevi, predstavljajo (prav tako) splošni pogoji kot sestavni del zavarovalne pogodbe pravdnih strank. Sodišča so se v teh odločbah opredelila do vsebine (tamkajšnjih) splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe pravdnih strank oziroma so njihovo vsebino razlagala v povezavi z drugimi podlagami.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje (argumentiranemu) stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno v primeru, ko se odvetniški stroški, ki so tožeči stranki nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine, s tožbo uveljavljajo v okviru samostojnega zahtevka, presojati, ali je med zavarovancem in zavarovalnico sklenjen kakršenkoli dogovor oziroma zaveza o povrnitvi takih stroškov. Tudi sodna praksa (v primerih samostojnega uveljavljanja zahtevka iz naslova povrnitve odvetniških stroškov), ki jo omenja sodišče prve stopnje, to potrjuje. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni prepričljivo.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka zahtevku tožnika za izplačilo zavarovalnine v celoti ugodila. V takšni situaciji (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje) tožnik povrnitve odvetniških storitev, ki so mu nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine, ne uveljavlja kot (dodatno) škodo, kar je tudi izrecno (po)trdil. Povrnitve stroškov pa prav tako ne more uveljavljati kot (pred)pravdne stroške po 151. členu ZPP, saj ne gre za stroške, povezane s poznejšo tožbo (do)plačila zavarovalnine. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je obrnil na zavarovalnico zaradi plačila odškodnine ali zavarovalnine, sicer lahko spadajo med stroške, ki so nastali zaradi pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 151. člena ZPP, vendar pa je ta določba ZPP podlaga za povrnitev stroškov nastalih pred pravdo v luči 154. člena ZPP (ki določa kdo nosi stroške postopka), ko je v zvezi z zahtevkom, naslovljenim na zavarovalnico, nato tudi tekel pravdni postopek. To potrjuje tudi sodna praksa, ki jo navaja pritožba. Ni pa ta določba, kot tudi ne OT (ki določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam), samostojna pravna podlaga za presojo utemeljenosti obravnavanega zahtevka oziroma sama po sebi ne predstavlja podlage za obveznost plačila stroškov s strani zavarovalnice, saj govori le o tem, kaj so pravdni stroški – in sicer so to izdatki, ki so nastali med (pravdnim) postopkom ali zaradi (pravdnega) postopka. S tožbo uveljavljani odvetniški stroški v okviru samostojnega zahtevka pa niso stroški povezani s poznejšo tožbo na plačilo zavarovalnine. Zato pravna podlaga za utemeljenost uveljavljanega tožbenega zahtevka ne more biti ZPP, v katerem so podana pravila civilnega procesnega prava, ko stroški pravdnega postopka kot akcesorna terjatev nastanejo v tekoči odškodninski pravdi.1 Tudi pravilo, da sodišča ali drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih (lahko) uporabljajo OT (tako 20. člen ZOdv), samo po sebi ne daje podlage za zavarovalničino obveznost plačila stroškov postopka, ki so nastali v izvensodnem postopku uveljavljanja zavarovalnine. Ta določba, ki meri na vrednotenje oziroma višino stroškov, bi lahko prišla v poštev šele, ko je izkazan pravni temelj toženkine obveznosti, da povrne odvetniške stroške v zvezi s sestavo zahteve po povračilu stroškov samoplačniškega zdravljenja.

10. Upoštevaje vse predhodno navedeno je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka tako pravilno presojalo v okviru določb zavarovalne pogodbe za dopolnilno zdravstveno zavarovanje skupaj s Splošni pogoji dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja PZZ-A01-04 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, niti iz zavarovalne police niti iz Splošnih pogojev ne izhaja obveznost zavarovalnice, da tožniku povrne zahtevane stroške. V drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev je določeno, da morajo biti obseg, vsebina, pogoji in način uresničevanja pravic skladni s predpisi iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je sam navajal, da tovrstni stroški v postopku iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pred ZZZS bremenijo stranko, na zahtevo katere se je postopek začel. Ker Splošni pogoji odkazujejo na uporabo ZZVZZ in POZZ, v izpodbijani sodbi pa je ugotovljeno (in na pritožbeni stopnji preizkušeno), da ta dva predpisa ne vsebujeta podlage za povrnitev takšnih stroškov odvetniškega zastopanja, je bil tožbeni zahtevek zaradi neobstoja pravne podlage za toženkino obveznost utemeljeno zavrnjen.

11. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo določbe 12. člena OZ, ni utemeljen. V obravnavanem primeru to določilo ne pride v poštev, saj se nanaša na pogodbena (obligacijska) razmerja, sklenjena med gospodarskimi subjekti (t. im. gospodarske pogodbe - 13. člen OZ), za kar v obravnavani zadevi ne gre, saj je tožnik fizična oseba. Splošno pravilo iz tega člena velja le za obligacijska razmerja gospodarskih objektov, poleg tega pa morajo biti pravila običajev, uzanc in prakse med temi subjekti vzpostavljena. Pravila običajev in prakse sicer lahko veljajo tudi v splošnih (»običajnih«) obligacijskih razmerjih, vendar zgolj posplošena trditev tožnika, da vse zavarovalnice (ne glede na (ne)spornost zahtevka) povrnejo odvetniške stroške, čemur je toženka (posredno) ugovarjala (kar je moč razbrati že iz povzetka njenih navedb v izpodbijani sodbi), ne omogoča zaključka, da je bila med pravdnima strankama ali tretjimi in toženko takšna praksa vzpostavljena. Za trditev v tej smeri tožnik niti ni ponudil nobenih dokazov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče tudi sicer pritrjuje stališču prvega sodišča, da ni pravno pomembno, kakšne poslovne prakse in pogoje za izplačilo odvetniških stroškov imajo v posameznih primerih druge zavarovalnice, ampak je odločilna vsebina razmerja med pravdnima strankama.

12. Ker torej pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Primerjaj tudi odločbo VSL I Cpg 542/2019 in druge.