Jedro

Pisna oblika ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposliti. Ker je bila v obravnavanem primeru pisna pogodba o zaposlitvi z dne 13. 6. 2013 za delovno mesto "področni svetovalec III" ustno spremenjena glede opisa del in nalog, ki jih tožnica po sklenjeni pogodbi opravlja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito lahko odpovedala le pogodbo z dne 13. 6. 2013 za delovno mesto "področni svetovalec III". Iz istih razlogov tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotavljati dela iz opisa tega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 7. 2022 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s potekom odpovednega roka dne 26. 9. 2020 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2020 ni prenehalo, temveč še traja naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključuje, da tožnica ni opravljala del in nalog delovnega mesta »področni svetovalec III«, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak druge naloge oziroma opravila. Iz izpovedi prič in zakonite zastopnice izhaja, da potreba po delu in nalogah za delovno mesto »področni svetovalec III« še vedno obstaja, zato nasprotna ugotovitev sodišča ni pravilna. Vendar pa sledenje niti ni pravno odločilno, saj je tožnica nesporno več let pred podajo izpodbijane odpovedi opravljala drugo delo in ne delo po pogodbi o zaposlitvi. Glede na ugotovitev sodišča, da tožnica ni opravljala del in nalog za delovno mesto »področni svetovalec III«, za kar je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, potem toženka ne more zakonito odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po delu, ki ni delo iz pogodbe o zaposlitvi. Iz prakse višjega sodišča jasno izhaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, če je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem delavec ni delal (Pdp 250/2015). Toženka bi tožnici morala zagotoviti in omogočiti opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto »področni svetovalec III«. Pravi razlog za odpoved ni bil poslovni, temveč dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, poleg tega pa tudi dejstvo, da je A. A., bivši partner tožnice, kontaktiral direktorico toženke in tožnico pred njo diskreditiral in jo blatil z namenom, da doseže njeno izgubo službe, kar se je nato tudi zgodilo. Do zgoraj navedenega se sodišče ni zadostno opredelilo, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nadalje pojasnjuje o spremembah glede e-poslovanja in e-arhiva, vendar s tem v zvezi spregleda, da po izpovedi vseh prič zaradi teh sprememb ni prišlo do odpuščanj delavcev. Priče pa so tudi potrdile, da je do teh sprememb prišlo postopoma, pričele so se konec leta 2020 in še danes niso končane. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet izpodbijane sodbe je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici podana s strani tožene stranke dne 23. 7. 2020. Pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1 ; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ureja razloge za redno odpoved iz poslovnih razlogov. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Skladno z določbo 87. člena ZDR-1 mora biti odpoved v pisni obliki, delodajalec pa mora v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da je odpovedni razlog podan, je na delodajalcu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

6. Iz izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja sledeče dejansko stanje, ki je tudi pritožbeno nesporno, saj mu tožnica argumentirano ne oporeka oziroma mu v delu celo izrecno pritrjuje: Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 21. 5. 2002 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 13. 6. 2013 na delovnem mestu »področni svetovalec III«. Tožnica že več let pred odpovedjo dejansko ni opravljala nobenega dela in naloge iz opisa delovnega mesta »področni svetovalec III«, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, temveč je opravljala povsem druga dela, in sicer predvsem skeniranje računov in fotokopiranje dokumentacije, prevajanje B. programa C. regije za obdobje 2014-2020 v srbski jezik, razrez dokumentov, priprava pogostitve za sestanke. Pogodba za dela in naloge, ki jih je tožnica dejansko opravljala, je bila sklenjena ustno oziroma konkludentno, saj se je na tak način pogodba več let izvajala s strani obeh pogodbenih strank. Dne 23. 7. 2020 je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „področni svetovalec III“, in sicer iz poslovnih razlogov.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v celoti v skladu z določbami ZDR-1 iz utemeljenih in resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje povsem jasno izhaja, da je med pravdnima strankama v zvezi s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „področni svetovalec III“ prišlo do naknadnega ustnega dogovora glede del in nalog, ki jih tožnica opravlja. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto »področni svetovalec III« z dne 13. 6. 2013 je bila torej ustno spremenjena glede opisa del in nalog, ki jih tožnica po tej pogodbi opravlja. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2020 (A1) izhaja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je iz razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice, ki ga je slednja po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dejansko opravljala. Njeno delo, ki ga je dejansko opravljala, je postalo nepotrebno oziroma je bilo prerazporejeno med ostale zaposlene.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto »področni svetovalec III« iz razloga, ker tožnica ni opravljala del in nalog tega delovnega mesta. V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposliti, tak ustni dogovor velja. Skladno s sodno prakso so namreč veljavni naknadni ustni dogovori o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi, med katere sodi tudi vrsta dela z opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi. ZDR-1 namreč določa, da dejstvo, da stranki ne skleneta pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če ne izrazita v pisni obliki vseh sestavin pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek 17. člena ZDR-1). Pisna oblika pogodbe torej ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposliti.1 Ker je bila v obravnavanem primeru pisna pogodba o zaposlitvi z dne 13. 6. 2013 za delovno mesto »področni svetovalec III« ustno spremenjena glede opisa del in nalog, ki jih tožnica po sklenjeni pogodbi opravlja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito lahko odpovedala le pogodbo z dne 13. 6. 2013 za delovno mesto »področni svetovalec III«. Iz istih razlogov tožena stranka tožnici ni bila dolžna zagotavljati dela iz opisa tega delovnega mesta.

10. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 250/2015, saj slednja temelji na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi, za razliko od obravnavane, ni bilo ugotovljeno, da je prenehala potreba po delu, ki ga je delavka dejansko opravljala.

11. Bistvenega pomena za presojo zakonitosti predmetne odpovedi je tako, ali so bila delovna opravila in zadolžitve, ki jih je tožnica dejansko opravljala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (vsebina del, ki jih je tožnica dejansko opravljala in jo je ugotovilo sodišče, pritožbeno ni sporna) bistveno zmanjšana, kot je to zatrjevala tožena stranka oz. je prenehala potreba po opravljanju teh del zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (89. čl. ZDR-1). Sodišče prve stopnje je v tem oziru pravilno presojalo dela in naloge, kot jih je tožnica dejansko opravljala (ne ozirajoč se na to, pod kakšnim nazivom jih je opravljala) in dejstvo, ali se je obseg le teh zaradi racionalizacije in optimizacije delovnih procesov bistveno zmanjšal, kot je to trdila tožena stranka. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter zakonite zastopnice tožene stranke je pravilno ugotovilo, da zaradi uvedbe digitaliziranega dokumentarnega sistema, ni bilo več potrebe po opravilih, ki jih je dejansko opravljala tožnica, zlasti po skeniranju, fotokopiranju in razrezu dokumentov. Enako velja za opravila prevajanja v srbski jezik, saj sedaj z vsemi strankami komunikacija poteka v angleškem jeziku, čemur je prilagojen tudi sam program, prav tako zaradi zmanjšanja dogodkov, ki potekajo v živo, ni več potrebe po pogostitvah. Vse zaslišane priče, ki so bile v zvezi z razlogom za odpoved zaslišane (D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. - med njimi tudi priče, ki jih je predlagala tožnica) so potrdile resničnost spremembe v organizaciji poslovanja, ki jo je zatrjevala tožena stranka v odpovedi. Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejansko obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil organizacijske narave in torej predmetni odpovedi niso botrovali drugi, nezakoniti razlogi.

12. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Sodbo je lahko preizkusilo. Tožnica nima prav, ko trdi, da je ta kršitev podana s tem, ko se sodišče ni zadosti opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko posledica njenega bolniškega staleža in vpliva njenega bivšega partnerja A. A. na podano odpoved. Sodišče prve stopnje se je tudi do teh zatrjevanih dejstev ustrezno opredelilo. Skladno z določbo 8. člena ZPP je svoje ugotovitve o navedenem oprlo na izpoved zakonite zastopnice in ta dokaz ocenilo skladno z drugimi izvedenimi dokazi, npr. listinami v spisu in izpovedjo ostalih prič, ki so skladno potrdile resničnost odpovednega razloga. Če se tožnica z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, pa to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da slednja ni zadostna. Tožnica svoje pritožbene trditve, da naj bi do odpovedi prišlo zaradi njenega bolniškega staleža niti ne obrazloži. Iz pritožbe tako ni razvidno, na katera dejstva opira tožnica svoje stališče, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Iz dokaznega sklepa sodišča izhaja, da je sodišče vpogledalo v elektronska sporočila A. A., ki je tudi sicer potrdil, da je klical direktorico in pred njo blatil tožnico, ker se ji je hotel maščevati. Ni pa potrdil, da bi mu direktorica rekla ali mu celo obljubila, da bo zoper tožnico kakorkoli ukrepala ali da bo poskrbela, da bo ostala brez službe, kot je sicer trdila tožnica, ki je A. A. tudi predlagala za zaslišanje. Tudi zakonita zastopnica je potrdila pogovor s tožničinim bivšim partnerjem A. A. in prejem njegovih elektronskih sporočil, odločno pa je zanikala, da bi navedeno kakorkoli vplivalo na njeno odločitev glede odpovedi tožnici. Glede na to, da iz dosedanjih navedb tožnice v postopku niti ne izhaja, da bi imel A. A. kakšno povezavo s toženo stranko, tudi ni jasno, zakaj naj bi bile po mnenju tožnice njegove izjave odločilne za podajo odpovedi, še posebej ob dejstvu, da je zakonita zastopnica takšen vpliv izrecno zavrnila. Tudi v tem delu je namreč pritožba neobrazložena in posledično neutemeljena. Upoštevajoč podane trditve in na tej podlagi izvedeni dokazni postopek je sodišče utemeljeno in pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala resničnost v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedenega odpovednega razloga in zato ta dejansko ni le navidezen, kot je to trdila tožnica.

13. Povsem nejasne pa so pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovilo, da je prišlo do sprememb glede e-poslovanja in e-arhiva, vendar naj bi v zvezi s tem spregledalo, da po izpovedi vseh prič zaradi teh sprememb ni prišlo do odpuščanj delavcev, priče pa naj bi potrdile, da je do teh sprememb prišlo postopoma in še danes niso končane. Ni razumljivo, kaj je želela tožnica s to pritožbeno navedbo doseči. Zato pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe ne more niti preizkusiti.

14. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Primerjaj tudi VDSS, opr. št. Pdp 961/2016, Pdp 238/2010.