Jedro

Ustno odločbo je po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Glede na pravno naravo ustnega sklepa je pisni sklep zgolj odpravek te ustne odločbe, posledično čemur morata biti identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz upravnega spisa je razvidno, da je pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja uradna oseba tožniku pojasnila, da mu bo gibanje omejeno na prostore Azilnega doma. V izpodbijanem sklepu pa je za razliko od ustno izrečene odločitve v izreku navedeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Iz navedenih razlogov je tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili postopka, zato je sodišče sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2012/4 (1313-20) z dne 9. 1. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 1. 2013 od 13.25 ure do dne 7. 4. 2013 do 13.25 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ) in zagotovitve predaje tožnika varni tretji državi. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožnik 30. 12. 2012 kot sopotnik v osebnem vozilu pripotoval iz Republike Hrvaške na PMP Metlika. Policistom se je izkazal s potnim listom Pakistana, v katerem je imel grško dovoljenje za prebivanje, pri čemer je bilo ugotovljeno, da gre za spremenjeno pristno listino. Grško dovoljenje za prebivanje je namreč zabeleženo kot ukradeno. Na podlagi ugotovljenih dejstev obravnavajo tožnika tudi za storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin. Nedvomno je ugotovljeno, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način iz Republike Hrvaške. V tej zvezi je tožena stranka izdala sklep, s katerim je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena ZMZ zavrgla. Iz tega razloga je tožena stranka tožniku po podani prošnji za mednarodno zaščito ustno na zapisnik omejila gibanje na Center za tujce zaradi zagotovitve predaje tožnika varni tretji državi Republiki Hrvaški, ker obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik predaji izognil. Pri tem je tožena stranka upoštevala tudi to, da je tožnik že dne 2. 1. 2013 pred podajo prošnje samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, vendar je bil prijet s strani policistov in bil dne 3. 1. 2013 pripeljan nazaj v Azilni dom. Tožnik je pri podaji prošnje rekel, da Hrvaška zanj ni varna ter da je slišal, da je na Hrvaškem zelo hudo, njemu osebno pa se na Hrvaškem ni zgodilo nič slabega. Ker je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da si želi mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se ne želi vrniti na Hrvaško, tožena stranka ugotavlja, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo uradni predaji Republiki Hrvaški izognil. V konkretnem primeru so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka se je odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo zagotovilo njegove predaje varni tretji državi Republiki Hrvaški. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah nahajal v različnih državah. Iz policijskih depeš izhaja tudi, da je bil tožnik sopotnik v vozilu iz Aten v Makedonijo ter nato na Kosovo. Tam jih je prijela policija zaradi suma ponarejanja dokumentov in so bili nastanjeni v Centru za tujce. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito tudi navedel, da si je želel priti v Avstrijo, kjer ima znanca.

Tožnik v tožbi navaja, da ni mogoče slediti zaključku tožene stranke, da dejstvo, da ima slabo izkušnjo s Hrvaško, avtomatično pomeni, da na morebitno predajo Hrvaški ne bo počakal. To, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ni utemeljen razlog, da se bo izognil predaji. Razen tega ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Zgolj dejstvo, da je prišlo do ilegalnega prehoda meja, ne more biti podlaga za tako izjemen ukrep, kot je omejitev gibanja. Razen tega ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca ne obravnava zaradi prekrška. Nobene okoliščine niso podane, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz vidika načela sorazmernosti. Tožena stranka bi morala preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventuelno izvedbo postopka predaje Republiki Hrvaški kot varni tretji državi, odgovorni za obravnavo njegove prošnje. Tožena stranka ni ugotovila utemeljenih razlogov, da se bo tožnik izognil predaji, poleg tega pa tudi ni obrazložila, zakaj ni možno z milejšim ukrepom uresničiti legitimnega cilja določila 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika k tožbi dodala še to, da je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni nezakonito iz razloga, ker mu je bilo dne 7. 1. 2013 gibanje omejeno na prostore Azilnega doma, kar izhaja iz zapisnika o ustni naznanitvi omejitve gibanja. Glede na pravno naravo ustnega sklepa je pisni sklep zgolj odpravek te ustne odločbe, posledično čemur morata biti identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enaka učinke in posledice. V pisnem sklepu, ki ga je izdala tožena stranka, pa je bilo tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce v Postojni. Pisni odpravek sklepa ne more spreminjati ustne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 24. 1. 2013 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je vse meje prečkal ilegalno, njegov končni cilj pa je bila Italija. Nazaj na Hrvaško se ne bi želel vrniti. Ko mu je bil naznanjen ukrep omejitve gibanja, so ga isti dan odpeljali v Center za tujce. Res je to, da je 2. 1. 2013 zapustil prostore Azilnega doma in bil potem vrnjen. Ni vedel, kaj taka samovoljna zapustitev zanj pomeni. Pred zapustitvijo Azilnega doma 2. 1. 2013 ni bil informiran o pravicah in dolžnostih postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Če bi vedel, kakšne bodo posledice, ne bi zapustil Azilnega doma. Bila je napaka, da je zapustil Azilni dom, ker ni vedel za posledice. Azilni dom je zapustil zato, ker je želel v neki drugi državi dobiti azil, namenjen je bil v Avstrijo.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 4. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ki določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje v primeru izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena tega zakona za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa mora biti vročen v roku treh delovnih dni. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Navedeno določilo je le konkretnejša izpeljava bolj splošne določbe 211. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, lahko pristojni organ odloči tudi ustno. Organ, ki ustno odloči, lahko odredi, da se odločba takoj izvrši. Organ, ki je ustno odločil, mora stranki izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve. S tem v zvezi sodišče opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1019/08-23, v katerem je ustavno sodišče navedlo, da je namen izdaje pisnega odpravka ustne odločbe preprečiti, da bi bila odločba v dokaznem smislu preveč odvisna od okoliščin primera in teka časa. Značilnost ustne odločbe je, da učinkuje od trenutka naznanitve stranki in ne od trenutka vročitve v pisni obliki. Razlika med ustno in pisno odločbo je torej samo v njuni obličnosti. Glede drugih lastnosti pa imata ustna in pisna odločba enake učinke in posledice. Zato je tudi ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Iz navedenega razloga se sodišče strinja z navedbami pooblaščenke tožnika na glavni obravnavi, ko je navedla, da je bilo tožniku gibanje omejeno dne 7. 1. 2013 na prostore Azilnega doma, kar izhaja iz zapisnika o ustni naznanitvi o omejitvi gibanja. Glede na pravno naravo ustnega sklepa je pisni sklep zgolj odpravek te ustne odločbe, posledično čemur morata biti identična, saj je med njima razlika zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Pravilno je opozorila, da pisni odpravek sklepa ne more spreminjati ustne odločbe. Iz upravnega spisa je razvidno, da je pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja uradna oseba tožniku pojasnila, da mu bo gibanje omejeno na prostore Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, najdalj za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec. To je razvidno iz zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z dne 7. 1. 2013. V izpodbijanem sklepu pa je za razliko od ustno izrečene odločitve v izreku navedeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Nadalje je na drugi strani izpodbijanega sklepa navedeno, da je pristojni organ tožniku po podani prošnji za mednarodno zaščito ustno na zapisnik omejil gibanje na Center za tujce zaradi zagotovitve predaje prosilca varni tretji državi Republiki Hrvaški. Ta navedba pa se ne sklada z dokumentacijo v upravnem spisu, kjer je v zapisniku o omejitvi gibanja izrecno navedeno, da se tožniku gibanje omeji na prostore Azilnega doma in ne na Center za tujce. Iz navedenih razlogov je tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili postopka, konkretno v nasprotju s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ, razen tega so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa. Sodišče je zato moralo sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje iz razlogov po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati, da je lahko pisni odpravek sklepa le popolnoma identičen z ustno izrečenim sklepom o omejitvi gibanja ter da je ustno odločbo po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev.