Jedro

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje.

Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa.

Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku.

Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper I., II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti spremeni tako, da: - je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 187.858,63 EUR; - se zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 656.850,83 EUR; - je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.806,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 93.225,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 15. 9. 1997 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek (II. točka izreka); - sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 12.153,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka in tečejo do dne plačila (III. točka izreka).

Pritožbi pravdnih strank

2. Zoper to sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

3. Proti delu II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 108.870,62 EUR s pripadki, in proti III. točki izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da naloži toženi stranki plačilo glavnice v višini 202.095,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1997 do 31. 12. 2001 oziroma v znesku 327.048,49 EUR, podrejeno pa, da toženi stranki naloži v plačilo 202.095,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1997 ter glede na uspeh odloči o stroških postopka. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da izpodbija I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka je uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da "pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, oz. podrejeno zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje". Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Odločitev o utemeljenosti pritožb

5. Pritožbi obeh pravdnih strank sta delno utemeljeni.

Predmet tožbenega zahtevka

6. Predmet tega gospodarskega spora je zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo nepremičnin parc. št. 2/0, 3/0 in 0/6, vse k.o. ... (prej 5/5, k. o. ...) v času od 13. 9. 1992 do 13. 9. 1997 po določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

7. Tožeča stranka je trdila, da je imela na navedenih nepremičninah v vtoževanem obdobju pravico uporabe, zdaj pa ima na njih lastninsko pravico. Po njenem stališču je te nepremičnine tožena stranka uporabljala za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti brez pravne podlage, zaradi česar je bila tožeča stranka prikrajšana, tožena stranka pa obogatena.

8. Tožena stranka je priznala, da predmetne nepremičnine uporablja že od leta 1961 za opravljanje svoje dejavnosti, to je storitve avtobusne postaje. Tožbenemu zahtevku pa je nasprotovala s trditvijo, da je parcele dobila v uporabo z gradbenim dovoljenjem, na podlagi katerega je na njih z lastnimi sredstvi zgradila objekt in parkirišča. Branila se je tudi s trditvijo, da do prikrajšanja tožeče stranke ni moglo priti, ker sporne nepremičnine predstavljajo javno dobro, ki ni v pravnem prometu, zato tožeča stranka z njimi ne bi mogla prosto razpolagati.

Dosedanji potek postopka

9. V obravnavani zadevi je bilo na prvi stopnji odločeno že trikrat. 10. Prvič je sodišče prve stopnje s sodbo VII Pg 250/97-23 z dne 7. 2. 2002 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 720/2002 z dne 20. 5. 2004 to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tudi v tem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer s sodbo VII Pg 221/2004 z dne 4. 11. 2009. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 1052/2010 z dne 22. 2. 2012 prvostopenjsko sodbo ponovno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali predstavlja gradbeno dovoljenje iz leta 1961 veljavni pravni naslov za uporabo predmetnih parcel. Če bo odgovor pritrdilen, pa je sodišču naložilo še oceno, ali je bilo soglasje izdano le za začasno uporabo. Prav tako je sodišču prve stopnje naložilo, naj se opredeli do trditev tožene stranke, da predmetne parcele predstavljajo javno dobro, ki ni v pravnem prometu.

11. Sodišče prve stopnje je predmetni postopek s sklepom z dne 16. 8. 2012 prekinilo zaradi rešitve nasprotne tožbe tožene stranke zoper tožečo stranko na ugotovitev lastninske pravice tožene stranke na spornih nepremičninah (opr. št. P 1551/2011). S to tožbo pa tožena stranka ni uspela, saj je bilo pravnomočno odločeno, da ni lastnica teh nepremičnin.1

12. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku v znesku 93.225,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 15. 9. 1997 do plačila (I. točka izreka), v presežku pa ga je zavrnilo (II. točka izreka).

Relevantno neizpodbijano dejansko stanje

13. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka uporablja nepremičnine parc. št. 2/0, 3/0 in 0/6, vse k. o. ..., za potrebe opravljanja dejavnosti avtobusne postaje. Tožena stranka je na podlagi gradbenega dovoljenja št. 08/4-SA-5/1 z dne 1. 3. 1961 (priloga B7) zgradila objekt (provizorij), za katerega je gradbeno dovoljenje določalo, da ga bo moral vsakokratni lastnik odstraniti na lastne stroške in brez odškodnine. Od leta 1971 dalje je bila na teh nepremičninah kot imetnica uporabe na družbeni lastnini v zemljiški knjigi vpisana tožeča stranka, šele po vtoževanem obdobju pa se je vpisala kot zemljiškoknjižna lastnica.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da sporne nepremičnine dejansko uporablja tožena stranka ter da je z uporabo teh nepremičnin in gradnjo provizorija soglašala, pri čemer nadomestilo za uporabo ni bilo dogovorjeno. Z dopisom z dne 22. 8. 2013 je tožeča stranka zahtevala plačilo najemnine in opozorila, da bo v nasprotnem primeru zahtevala odstranitev provizorija ter vrnitev nepremičnin v posest. Že pred tem pa je tožeča stranka zahtevala, da se neodplačna uporaba spremeni v odplačno tako, da je zahtevala sklenitev najemne pogodbe med pravdnima strankama. Glede na to, da je bil prvi osnutek najemne pogodbe datiran na junij 1996 (priloga A8), tožeča stranka pa ni trdila, da bi soglasje za brezplačno uporabo preklicala že prej, je po stališču prvostopenjskega sodišča tožena stranka najkasneje s 1. 7. 1996 vedela, da tožeča stranka ne soglaša več z brezplačno uporabo zemljišč in da za njihovo nadaljnjo uporabo zahteva plačilo najemnine.

Odločilni razlogi prvostopenjske sodbe

15. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima tožeča stranka kot imetnica zemljiškoknjižno vpisane pravice uporabe na družbeni lastnini v vtoževanem obdobju pravico zahtevati plačilo uporabnine za uporabo spornih nepremičnin od tožene stranke, ki je te nepremične v predmetnem obdobju nesporno uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti, vendar le od trenutka, ko z neodplačno uporabo zemljišč ni več soglašala. Zato je zahtevku na plačilo uporabnine ugodilo v obdobju od 1. 7. 1996 do 13. 9. 1997, kar na podlagi podatkov, ki jih je pridobilo s pomočjo izvedenca, znaša 14.013.591,00 SIT oziroma 93.225,06 EUR2. Zakonske zamudne obresti od tega zneska je priznalo od vložitve tožbe dne 15. 9. 1997 dalje do plačila. Ugovor javnega dobra pa je zavrnilo na podlagi ocene, da tožena stranka statusa javnega dobrega na spornih nepremičninah v vtoževanem obdobju ni dokazala.

Materialnopravna podlaga

16. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbo 219. člena ZOR3 o uporabi tuje stvari v svojo korist4 ter načelo volenti non fit iniuria.5 Sodna praksa je enotna, da pravice do nadomestila nima, kdor je v svoje prikrajšanje privolil.6

17. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da je tožeča stranka v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje.

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je tožeča stranka soglasje za brezplačno uporabo umaknila s tem, ko je zahtevala sklenitev najemne pogodbe med pravdnima strankama. Najem je namreč nujno odplačen, višine najemnine pa je ena izmed bistvenih sestavin vsake najemne pogodbe.7 To pa pomeni, da je tožeča stranka zaradi podane zahteve za sklenitev najemne pogodbe v juniju 1996 umaknila soglasje za brezplačno uporabo, kar je tožena stranka po pravilni oceni sodišča prve stopnje vedela najkasneje 1. 7. 1996. K odločitvi o pritožbah

19. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju zaradi prepletanja pritožbenih razlogov in zaradi jasnosti ter jedrnatosti odločitve pritožbene očitke obeh pritožnikov obravnavalo skupaj.

20. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je lastninjenje tožene stranke odločilni trenutek, od katerega slednja ni imela več upravičenja do brezplačne uporabe zemljišč, ker uporaba družbene lastnine v zasebno korist ni bila dovoljena. Po 4. členu Zakona o prometu z nepremičninami8 je bil sicer res prepovedan prehod stavbnih zemljišč v zasebno last, ni pa bilo prepovedano začasno dopuščanje rabe brez prenosa pravice do uporabe ali lastninske pravice. Zato kljub dejstvu, da je tožena stranka v letu 1995 postala zasebna gospodarska družba, velja, da je v konkretnem primeru za presojo trenutka, od katerega gre tožeči stranki uporabnina, relevanten čas podaje zahtevka za sklenitev najemne pogodbe v smislu prenehanja privolitve v prikrajšanje.

21. Tudi tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede trenutka, od katerega je tožeča stranka upravičena zahtevati uporabnino. Navaja, da je bilo razmerje med pravdnima strankama brezplačno vse do sklenitve najemne pogodbe za čas od 1. 1. 2014 dalje oziroma do podaje zahtevka za odstranitev provizorija dne 22. 8. 2013, saj naj bi se skladno z odločbo iz leta 1961 štelo, da so takrat podani pogoji za preklic. Kaj takega pa iz te odločbe (priloga B7) ne izhaja. Tudi sicer navedena trenutka za presojo o utemeljenosti zahtevka na plačilo uporabnine nista relevantna. Odločilno je namreč, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, kdaj je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo spornih nepremičnin, kar je izrazila z zahtevo po sklenitvi najemne pogodbe, ne pa morebitna "novacija" razmerja oziroma zahtevek za odstranitev provizorične stavbe.

22. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so sporne nepremičnine v letih 1996 in 1997 predstavljale javno dobro. Pritožbeno naziranje tožene stranke, da tožeča stranka nima pravice do uporabnine, saj naj bi bilo zaračunavanje najemnine oziroma tudi uporabnine ex lege preneseno na lokalno skupnost glede na to, da je slednja dolžna vzpostaviti infrastrukturo za izvajanje dejavnosti avtobusne postaje, je zmotno, prav tako pa v nasprotju s poprejšnjim ravnanjem tožene stranke (venire contra factum proprium), ko je s tožečo stranko sama sklenila najemno pogodbo za sporne nepremičnine za obdobje od 1. 1. 2014 dalje in torej njej plačuje najemnino.

23. Toženkino pritožbeno opozarjanje na dolžnost lokalne skupnosti zagotoviti infrastrukturo za avtobusno postajo, za odločitev o utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka tudi ni pomembno. Lastninjenje infrastrukturnih objektov je uredil 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah9, infrastrukturo na področju gospodarskih javnih služb pri cestnem gospodarstvu pa je opredelil že Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes)10. Odločilno je, pod kakšnimi pogoji in v kakšnem postopku lahko posamezni že zgrajeni takšni objekti postanejo grajeno javno dobro. Načeloma velja, da naravno javno dobro nastane z naravnim dogodkom, grajeno javno dobro pa z aktom pristojnega organa.11 O razvrstitvi cest med magistralne, regionalne in lokalne je po ZCes odločala Samoupravna interesna skupnost za ceste Slovenije oziroma Občinska samoupravna interesna skupnost za ceste, po Zakonu o stavbnih zemljiščih12 pa objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, pridobijo status javnega dobra z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa vlade izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo. Javna cesta skladno z določbami Zakona o javnih cestah13 pridobi status javnega dobra na podlagi kategorizacije (prim. 17. člen)14. Iz vseh teh določb izhaja, da nastanek grajenega javnega dobra brez ustrezne upravne odločbe ni mogoč. Obstoja takšnega akta za sporne nepremičnine v vtoževanem obdobju pa tožena stranka ni dokazala.

24. Obe pravdni stranki v pritožbah uveljavljata kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarjata, da jima je bila z opustitvijo vročitve končnega izračuna uporabnine, ki ga je opravilo prvostopenjsko sodišče v sodelovanju z izvedencem, odvzeta možnost, da bi se o tem izjasnili.

25. Kršitve pravice do izjave zajemajo raznolike položaje, med drugim tudi kršitev pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov. Pri tem je bistveno, da lahko stranka v dokaznem postopku učinkovito varuje svoje interese. To je bilo v konkretnem primeru pravdnima strankama omogočeno s podajanjem pripomb na izvedensko mnenje, z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in z zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo.

26. Sodišče postavi izvedenca, če je za ugotovitev dejstev potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče samo nima (243. člen ZPP). To je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo in izvedencu naložilo, naj izračuna uporabnino za sporne nepremičnine v vtoževanem obdobju. Izvedenec je v mnenju ocenil povprečno gradbeno ceno za m2 koristne stanovanjske površine III. stopnje za posamezna leta in tako izračunal povprečno izhodiščno vrednost za celotno obdobje od leta 1992 do leta 1997 v višini 87.000,00 SIT na m2. Na podlagi te cene je nato izračunal uporabnino za vsako od spornih nepremičnin. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo za krajše obdobje, kot je zahtevala tožeča stranka, je na podlagi podatkov izvedenca, katerim pritožnika ne nasprotujeta, izračunalo povprečno gradbeno vrednost le za leti 1996 in 1997 ter na tej podlagi z uporabo formule, ki jo je določil izvedenec, izračunalo dosojeno uporabnino. Tega končnega izračuna pa pravdnima strankama pred izdajo izpodbijane sodbe ni vročilo v izjavo.

27. Opisano ravnanje prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno. Ni namreč šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja, ki spada v polje splošne razgledanosti. Zato je odpadla dolžnost sodišča po vročitvi spornega izračuna strankam v izjavo. Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje za potrditev pravilnosti izračuna na podlagi že ugotovljenih podatkov obrnilo na izvedenca, tega ne spremeni. S takšnim postopanjem sodišče prve stopnje namreč ni izvajalo dokaznega postopka z izvedencem, ampak je na podlagi strokovno pridobljenih podatkov ter z uporabo lastnega znanja odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Grajanje pravilnost te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku.15 Zato uveljavljana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pa ni podana s strani tožene stranke očitana kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo na podlagi opravljene glavne obravnave, na kateri je izvedenca o relevantnih vprašanjih tudi zaslišalo.

28. Vsebinskih razlogov o nepravilnosti izračuna višine uporabnine tožena stranka v pritožbi ni podala. Tožeča stranka pa je navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo višino uporabnine na podlagi povprečja za leti 1996 in 1997, saj je bilo časovno obdobje v letu 1997 z višjo uporabnino daljše kot v letu 1996, v katerem je bila uporabnina nižja. Tako naj bi pravilno upoštevanje daljšega časovnega obdobja z višjo uporabnino pripeljalo do višjega povprečja uporabnine. Pritožbeno sodišče takšno razlago zavrača. Kot prvo poudarja, da ne gre za povprečje uporabnin, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, temveč za povprečje gradbenih cen. Kot drugo pa je bistveno, da je tudi izvedenec povprečje gradbenih cen upošteval na letnih nivojih. Takšnemu načinu izračuna povprečne gradbene cene za obdobje vtoževanih petih let tožeča stranka ni ugovarjala. Zato je tudi sodišče prve stopnje povprečje za dve leti izračunalo na pravilen način.

29. Tožeča stranka pa v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo "modifikacije" tožbenega zahtevka, kot jo je podala dne 16. 5. 2016. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo uporabnine v znesku 138.682.354,00 SIT (sedaj 578.711,21 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 201616 pa je tožbeni zahtevek prilagodila tako, da je uveljavljala plačilo zneska v višini 844.709,46 EUR, ki po vsebini predstavlja vsoto glavnice v višini 322.180,74 EUR in kapitaliziranih zamudnih obresti, kot so se od tega zneska natekle v obdobju od vložitve tožbe do 31. 12. 2001 v višini 522.528,72 EUR17. Od zneska 844.709,46 EUR tožeča stranka ni več zahtevala zakonskih zamudnih obresti, kot to potrjuje v pritožbi. Pritožnik tako utemeljeno pojasnjuje, da je tožeča stranka na tak način glavnični del zahtevka celo znižala oziroma delno umaknila (prim. tretji odstavek 184. člena ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z opisanim tožbenim zahtevkom tožeči stranki prisodilo 93.225,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1997 dalje do plačila (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP). Takšna odločitev pa ni skladna z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je treba uporabiti pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), uzakonjeno z določbo 376. člena OZ. Vendar to velja šele za obdobje po 1. 1. 2002 (dan uveljavitve OZ). To pomeni, da v primeru, ko so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ, so tekle naprej do dne 1. 1. 2002, ker je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno, z dnem 1. 1. 2002 pa so zamudne obresti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 prenehale teči. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Iz opisanih razlogov je bilo tožbenemu zahtevku materialnopravno zmotno ugodeno tudi glede zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002.18 Tožeča stranka je tako upravičena do glavnice v višini 93.225,06 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.013.591,00 SIT od 15. 9. 1997 do 31. 12. 2001, kar znaša 22.677.989,89 SIT oziroma 94.633,57 EUR19. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej, upoštevajoč določbo 2. člena ZPP, utemeljen v skupni višini 187.858,63 EUR.

31. Tožeča stranka utemeljeno graja tudi stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ocenilo uspeh tožeče stranke na 11 %. Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti prištejejo h glavnici, še vedno predstavljajo stransko terjatev. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice tako ne more dobiti narave glavnega zahtevka.20 Upoštevaje zgolj višino glavnega zahtevka v znesku 322.180,74 EUR (prim. 39. člen ZPP)21, znaša uspeh tožeče stranke približno 29 %.

32. Višini pravdnih stroškov, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, pravdni stranki v pritožbi nista nasprotovali. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje priznalo stroške v višini 27.359,60 EUR, toženi stranki v višini 15.897,75 EUR, stroške izvedenca pa je odmerilo na 1.300,42 EUR. Glede na uspeh v pravdi to pomeni, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve 8.857,58 EUR pravdnih stroškov (7.934,28 EUR + 932,30 EUR), tožena pa do 11.664,52 EUR pravdnih stroškov (11.287,40 EUR + 377,12 EUR). Po medsebojnem pobotu teh terjatev je torej tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti še 2.806,94 EUR.

Sklepno

33. Iz obrazloženega izhaja, da sta tako pritožba tožeče stranke kot pritožba tožene stranke delno utemeljeni. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče zaradi povezanosti odločitve v izpodbijani I. in II. točki izreka, nedoločenosti II. točke izreka ter iz razloga jasnosti ter preglednosti odločitve oblikovalo povsem nov izrek v I. točki te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Toženi stranki je naložilo v plačilo 187.858,63 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 656.850,83 EUR (razlika do vtoževanih 844.709,46 EUR). Pritožbeno sodišče je ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev, in sicer tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.806,94 EUR s pripadki.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

34. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo glede glavnega zahtevka ni uspela, vsaka sama krije svoje pritožbene stroške (prim. 39. člen ZPP). Stroški odgovora na pritožbo praviloma bremenijo neuspešnega pritožnika. Kljub temu pa se jih presoja z vidika potrebnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni navedla nobenega pomembnega stališča, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi te stroške krije sama.

1 Tako sodba VSRS II Ips 29/2013 z dne 25 .7. 2013; glej tudi predhodni razveljavitveni sklep VSRS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011. 2 Preračunano po tečaju 150,32 SIT za 1 EUR. 3 Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. 4 Ta določba predstavlja konkretizacijo splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi iz 210. člena ZOR 5 Določbe ZOR se za konkretno zadevo uporabljajo na podlagi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). 6 Prim. npr. odločbe VSRS II Ips 237/2013, II Ips 187/2013, II Ips 159/2013. 7 Prim. 587. člen OZ oziroma 567. člen ZOR. 8 Na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temveč samo pravice, ki jih določa zakon. Ur. l. SRS, št. 19/1976 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 32/93 s spremembami. 10 Ur. l. SRS, št. 38/1981 s spremembami, glej predvsem člene 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 57. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom. Cesta postane javna cesta, ko se razvrsti in izroči promet. Cesto pa sestavljajo še prometne površine izven vozišča, kot so: prometne površine izven vozišča, kot so: pločniki, kolesarske steze in pešpoti, če so zgrajene v isti ravnini kot vozišče in od njega niso fizično ločene, odstavni pasovi, počivališča, parkirišča, avtobusna postajališča in obračališča, prostori in objekti za tehtanje in kontrolo prometa ter helikopterska pristajališča ob njej. Prim. sklep VSRS II Ips 855/2008. 11 Prim. sodbo VSRS III Ips 60/2002. Glej tudi Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, 1998, št. 4, str. I-VIII. 12 Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami. 13 Uradni list RS, št. 29/1997 s spremembami. 14 Ustavno sodišče RS pa je že v več primerih presodilo, da so občinski odloki o kategorizaciji javnih cest, ki kategorizirajo ceste, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lasti, v neskladju z 69. členom Ustave. 15 Glej tudi Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 475, 476. 16 L. št. 277, r. št. 118. 17 Tak izračun na prilogi A72 je napačen, saj je tožeča stranka v program VSRS za izračun zakonskih zamudnih obresti vnesla evrske zneske za čas, ko je bil v veljavnosti še tolar. Zato iz izračuna izhajajo obresti v znesku 522.528,72 SIT. 18 Prim. sodbo VSRS III Ips 83/2008. 19 Po tečaju 239,64 SIT za 1 EUR. 20 Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse. Prim. sklepe VSRS II Ips 241/2013, II Ips 360/2003, II Ips 463/2005, II Ips 597/2006, III Ips 194/2008 in druge. 21 Če se tožbeni zahtevek nanaša na denarni znesek, je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta odločilna samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP).