Jedro

Presoja pravilnosti odmere odškodnine za negmotno škodo. Poškodba tožnice: pretres možganov, subduralni hematom na levi strani, stisnenje prsnega koša, udarec v srce in pljuča, zlom III. in IV. rebra na levi strani, rana na levi goleni.

Poškodbe tožnika: pretres možganov, udarec v trebuh, raztrganine leve diafragme, zdrobljen odprt zlom leve pogačice, okrušek 2. zoba spodaj, rana na bradi in na levi strani glave, rana na jeziku, udarec v levi ulinarni živec, zlom v predelu leve sklepne ponvice in delni razmik sramnih kosti.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih od zneskov 351.470 SIT in 739.270 SIT ter v delu, ki se nanaša na odločbo o pravdnih stroških. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 11,651.470 SIT odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2001, tožniku pa 4,989.270 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2001 dalje.

Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožnikoma povrniti 866.899 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2001 dalje. Njune višje zahtevke je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožnici plačati 10,601.470 SIT, tožniku pa 5,589.270 SIT odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2001 dalje. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika vlagata revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim jima ni dosojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo, pa tudi zoper odločbo o zamudnih obrestih od odškodnin za premoženjsko škodo ter zoper odločbo o stroških postopka. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišču prve stopnje očitata pomoto pri seštevanju njunih odškodnin, saj znaša seštevek obeh odškodninskih terjatev 16,640.740 SIT in ne 15,440.740 SIT. Pritožbeno sodišče je tako pri odločanju spregledalo, da je dejansko skupna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj nižja, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje, vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo (čeprav tožnika oba skupaj dobita dejansko manj).

Pri odločanju o zadoščenju za tožnikovo nepremoženjsko škodo je pritožbeno sodišče premalo upoštevalo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je trpel tožnik ter to, da se bolečine pojavljajo ob vsaki fizični aktivnosti. Prenizka je tudi odškodnina za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pred nesrečo je bil zelo aktiven, želel je napredovati v poklicu, sedaj pa so se njegovi načrti izjalovili. Zmotna je ugotovitev, da lahko tožnik opravlja vsa opravila, ki jih je opravljal pred nesrečo, vendar s povečanimi napori. Tožnik namreč ni sposoben dvigniti bremena, ki je težje od sedem kilogramov, zaradi česar je moral opustiti ukvarjanje z vsemi športnimi aktivnostmi. Upoštevati bi bilo treba mnenje izvedencev, da je kar 35% invalid ter da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 30%.

Prenizko je tudi zadoščenje, ki je dosojeno tožnici. Utrpela je politravmo z zelo hudimi posledicami. Po nesreči ni več sposobna za nobeno pridobitno delo, upadle so njene intelektualne sposobnosti, vid, sluh in tudi motorične sposobnosti. Še vedno trpi zaradi hudih glavobolov, ki si jih blaži s tabletami. Pri njej je podano kar 70% zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče ni pristojno ocenjevati, ali je njeno stanje katastrofalno, saj je to naloga izvedencev.

Tožnika vlagata revizijo tudi zoper odločbo o zamudnih obrestih od odškodnin za premoženjsko škodo ter zoper odločbo o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločbo o zamudnih obrestih od odškodnin za premoženjsko škodo in zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena. Sicer je revizija neutemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije: Zahtevki za plačilo zadoščenja za nepremoženjsko škodo imajo različno dejansko in pravno podlago kot zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Zato je treba v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) dovoljenost revizije presojati ločeno za vsakega od teh zahtevkov (prim. sklepa tega sodišča II Ips 338/2002 z dne 10.4.2003 in II Ips 180/2003 z dne 8.4.2004 ter številne druge). Ker pa zahtevka za povrnitev premoženjske škode ne presegata 1,000.000 SIT (po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT), za nameček pa se po drugem odstavku 39. člena ZPP pri ugotavljanju pravice do revizije ne upoštevajo obresti (tožnika vlagata revizijo le zoper odločbo o zamudnih obrestih od odškodnine za premoženjsko škodo), je revizijsko sodišče revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih od odškodnin za premoženjsko škodo (377. člen ZPP). Enako velja glede pravdnih stroškov. Pravdni stroški so namreč akcesorne narave. Zato ni mogoče šteti, da se je z odločitvijo o njih končal postopek o glavni stvari (prvi odstavek 384. člena v zvezi z 39. členom ZPP). Tudi v tem delu revizija ni dovoljena (podrobneje pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS dne 15.12.1998, Pravna mnenja in načelna pravna mnenja II/98, str. 4). Zato jo je bilo treba zavreči še v tem delu.

2. O neutemeljenosti revizije:

2.1. O očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Tožnika sta zoper toženo stranko vložila ločeno vsak svojo tožbo, potem pa je sodišče prve stopnje pravdi združilo za skupno obravnavanje (prvi odstavek 300. člena ZPP). Kljub tej združitvi sta pravdi ohranili svojo samostojnost. Ker uveljavlja vsak od tožnikov svoje, samostojne zahtevke, mora sodišče odločiti o utemeljenosti vsakega od teh zahtevkov. Zato je relevanten le tisti del izreka sodb sodišča prve in druge stopnje, ki nalaga toženi stranki plačilo vsakemu od tožnikov posebej (kot sta tožnika tudi zahtevala), ne pa seštevek obveznosti, ki jih ima tožena stranka do obeh tožnikov.

Četudi je (brez vsakršne potrebe, nesmiselno in celo v nasprotju s tistim, kot sta tožnika zahtevala) sodišče prve stopnje (in za njim še pritožbeno sodišče) ta seštevek navedlo, je taka navedba irelevantna in nezavezujoča. Odločilen je le tisti del izreka, s katerim je odločeno o zahtevkih tožnikove in o zahtevkih tožničine tožbe, torej znesek, ki ga mora tožena stranka plačati posebej tožniku in znesek, ki ga mora plačati posebej tožnici. Zato je tudi brez pomena revizijska graja računske pomote, ki se je pripetila sodišča prve stopnje pri (docela nepotrebnem in nesmiselnem) seštevanju zneskov, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku, in tistih, ki jih mora plačati tožnici. Bistveno je, kolikšna sta zneska, ki ju mora tožena stranka plačati vsakemu od tožnikov.

2.2. O očitku zmotne uporabe materialnega prava: Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago zahtevkov za odškodnini za nepremoženjsko škodo obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 3. do 10. strani sodbe sodišča prve stopnje ter razloge na 3. do 6. strani sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pri vsakemu od tožnikov pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 297/78 - 57/89).

Ker ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo (378. člen ZPP).