Jedro

Revizijsko sodišče ni soglašalo s stališčem pritožbenega sodišča, da naj bi bilo zavarovanje izključeno po 39. členu Marine Insurance Act (Warranty of seaworthiness of ship) zato, ker jadrnica v trenutku nastanka škode ni bila sposobna za plovbo. Z navedeno določbo zakona predvsem ni predpisano, da mora biti ladja ves čas zavarovanja sposobna za plovbo. Za primer zavarovanja za določeno plovbo (voyage policy), v obravnavanem primeru za določeno regato, namreč predpisuje, da je v taki polici vključeno zagotovilo (jamstvo, warranty) zavarovanca da bo ladja na začetku poti sposobna za plovbo. Tega, da zavarovana jadrnica na začetku regate ne bi bila sposobna za plovbo, pa sploh nihče ni zatrjeval.

Izrek

Revizija se glede tožbenega zahtevka prvega tožnika na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 21.151,58 EUR (prej tolarske protivrednosti 48.500 USD) od 1. 1. 2002 do plačila zavrne.

V ostalem delu se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede prvega tožnika spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka in stroške odgovora na revizijo, prvemu tožniku pa mora povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.148,36 EUR v 15 dneh, v primeru zamude od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Relevantno dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje

1. Pravna prednica obeh tožnikov, gospodarska družba I. d.o.o. K., je s pravno prednico tožene stranke, zavarovalnico ... (v nadaljevanju tožena stranka) dne 13. 8. 1992 sklenila pogodbo o zavarovanju jadrnice „K.“. Izdana je bila zavarovalna polica št. ..., iz katere sledi, da je bilo zavarovanje sklenjeno po pogojih Institute Yacht Clauses 1/11/85 (v nadaljevanju IYC), z izključitvijo odgovornosti do posadke in klavzule o odgovornosti zaradi radioaktivnega sevanja. Iz IYC sledi, da je treba za presojo v tem primeru uporabiti angleško pravo, torej Marine Insurance Act 1906 (v nadaljevanju MIA). Zavarovana jadrnica se je udeležila regate America 500 ob petstoletnici Kolumbovega odkritja Amerike, zato je bilo zavarovanje sklenjeno za potovanje po poti, ki jo je določil organizator regate, in povratek, obenem pa je veljalo od vključno 15. 8. 1992 do vključno 14. 8. 1993. Jadrnica je bila po zaključku regate zasidrana v zalivu Biscane Bay blizu Miamija (Florida), kjer se je okoli 13. 3. 1993 zaradi neurja z močnim vetrom iztrgalo sidro, tako da je bila naplavljena na obalo, pri čemer je vanjo vdrla voda ter na strojih in opremi povzročila za 48.000,00 USD škode, iz naslova organizacije reševanja in pregleda ladje pa še 500,00 USD stroškov (opredeljena sta samo zneska, ki sta predmet revizijske presoje).

Sodbi sodišča prve in druge stopnje 2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožnikoma plačati tolarsko protivrednost 48.500,00 USD po tečaju na dan 13. 3. 1993 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 1993 do plačila in jima povrniti vse pravdne stroške. Zavrnilo je ugovore tožene stranke, da njene odgovornosti ni zato, ker:- naj bi jadrnica v nasprotju s pogodbo o zavarovanju skrenila s poti, za katero je veljalo zavarovanje, - naj bi bila jadrnica v razpremi,- naj bi do škode prišlo zaradi opustitve dolžne skrbnosti zavarovanca.

3. Pritožbeno sodišče je sicer z razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovore tožene stranke, da njene odgovornosti ni, soglašalo. Vendar pa je ugotovilo, da iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da zavarovana jadrnica v trenutku nastanka škode „ni bila plovna“, posledično pa tudi ne zavarovana glede na določilo 39. člena MIA (glej obrazložitev na zadnji strani sodbe druge stopnje). Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava“. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo pritožbenega sodišča spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje prepričljivo zavrnili ugovore tožene stranke o izključitvi njene odgovornosti (naštetim v 2. točki obrazložitve). Pač pa ne soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da naj bi bilo zavarovanje izključeno po 39. členu MIA (Warranty of seaworthiness of ship) zato, ker jadrnica v trenutku nastanka škode ni bila sposobna za plovbo. Predvsem 39. člen MIA ne predpisuje, da mora biti ladja ves čas zavarovanja sposobna za plovbo. Za primer zavarovanja za določeno plovbo (voyage policy), v obravnavanem primeru za regato America 500, namreč predpisuje, da je v taki polici vključeno zagotovilo (jamstvo, warranty) zavarovanca, da bo ladja na začetku poti sposobna za plovbo. Tega, da zavarovana jadrnica v obravnavanem primeru na začetku regate America 500 ne bi bila sposobna za plovbo, pa sploh nihče ni zatrjeval. Zavarovanje torej po 39. členu MIA ni bilo izključeno (in tega ni mogoče za obravnavano zadevo sklepati niti iz primera „Makedonija“, na katerega se v odgovoru na revizijo sklicuje tožena stranka, saj gre očitno za povsem drugačne okoliščine primera). Zato je za presojo obstoja obveznosti tožene stranke odločilna razlaga klavzule 9 IYC. To pa sta sodišči prve in druge stopnje razložili obe enako in obe pravilno. Iz vsebine navedene klavzule zelo jasno sledi, da zavarovanje krije škodo zaradi nevarnosti morja ne glede na to, ali je do škode prišlo zaradi pomanjkanja dolžne skrbnosti zavarovanca, lastnika ladje ali njenega upravljavca; pomanjkanje take dolžne skrbnosti namreč izključuje zavarovalno kritje samo za primere iz klavzule 9.2., ne pa tudi za primere iz klavzule 9.1. (torej za kritje škode zaradi poškodbe zavarovane ladje zaradi nevarnosti morja).

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi o glavnem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo (39. člen MIA). Ugotovilo je tudi, da sodbi prve in druge stopnje nista materialnopravno zmotni zato, ker je tožeča stranka zahtevala plačilo v tolarjih kot plačilnem sredstvu v Republiki Sloveniji. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

9. Pač pa revizija ni utemeljena glede dela zamudnih obresti. Tožeča stranka je zahtevala od glavnice (48.500,00 USD v tolarski protivrednosti po tečaju na dan 13. 3. 1993) zakonske zamudne obresti od 13. 3. 1993 dalje do plačila. Izračun zamudnih obresti pokaže, da so te že mnogo pred 1. 1. 2002 dosegle in presegle glavnico (glavnico na ta dan namreč dosežejo oziroma presežejo vse zakonske zamudne obresti, ki so začele teči pred 28. 10. 1998). Zato so na podlagi določbe 376. člena v zvezi s 1060. členom OZ in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 z dnem 1. 1. 2002 prenehale teči. Tožbeni zahtevek za njihovo plačilo od 1. 1. 2002 do plačila tako ni utemeljen, čeprav iz drugih razlogov kot iz tistih, zaradi katerih je bil zavrnjen s sodbo pritožbenega sodišča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

10. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je odločeno že z njegovo odločbo, s katero je pritožba tožene stranke zavrnjena, tako da je bilo treba odločiti samo še o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Tožena stranka v sporu ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 644,38 EUR za sodno takso za revizijo ter 503,98 EUR za nagrado (z DDV) in stroške za sestavo revizije. Stroški so odmerjeni v skladu s taksno in odvetniško tarifo.