Jedro

Navadna škoda se, kadar je prišlo do poškodovanja stvari, lahko kaže v obliki odškodnine za uničeno stvar, stroškov popravila in manjvrednost stvari ali drugih stroškov, ki imajo prav tako značilnost navadne škode. S tem v zvezi je dolžnost tožeče stranke, da navede vso tisto dejansko podlago, ki utemeljuje uveljavljeni tožbeni zahtevek tako glede obsega kot višine škode.

Odgovornost za škodo zaradi zaupanja obstaja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake.

Za ugotavljanje višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo, in v ta namen oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“).

Na odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere so za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati; sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo prav na taki materialnopravni podlagi, kot jo je uveljavljala tudi tožeča stranka. Upoštevaje aktivnost tožene stranke in dejstvo, da sodišču ni mogoče očitati (nepojasnjene) spremembe pravnega naziranja, bi namreč po stališču višjega sodišča tožeča stranka, če bi bila zadosti skrbna, vsa potrebna dejstva in dokaze lahko navedla še na prvem naroku za glavno obravnavo, ne glede na to, da je (šele) v nadaljevanju sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da bo postavilo izvedenca gradbene stroke s področja projektiranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 9.113,40 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ 1. Tožena stranka, družba I., d.d., ..., je dolžna plačati tožeči stranki, družbi S., d.o.o., ..., - znesek 692.623,34 EUR (elektro instalacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, - znesek 822.841,47 EUR (strojne instalacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, - znesek 15.682,62 EUR (sanacija po poplavah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 326,40 EUR od dne 15. 10. 2008 do plačila, - od zneska 164,16 EUR od dne 16. 9. 2008 do plačila, - od zneska 541,92 EUR od dne 23. 8. 2008 do plačila, - od zneska 555,48 EUR od dne 20. 2. 2009 do plačila, - od zneska 2.293,63 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 109,15 EUR od dne 9. 11. 2008 do plačila, - od zneska 186,00 EUR od dne 29. 9. 2008 do plačila, - od zneska 6.954,61 EUR od dne 22. 9. 2008 do plačila, - od zneska 471,00 EUR od dne 10. 11. 2008 do plačila, - od zneska 1.020,00 EUR od dne 25. 10. 2008 do plačila, - od zneska 280,80 EUR od dne 18. 9. 2008 do plačila, - od zneska 372,68 EUR od dne 28. 10. 2008 do plačila, - od zneska 960,00 EUR od dne 31. 8. 2008 do plačila, - od zneska 323,04 EUR od dne 31. 8. 2008 do plačila, - od zneska 459,36 EUR od dne 25. 8. 2008 do plačila, - od zneska 235,44 EUR od dne 25. 8. 2008 do plačila, - od zneska 286,80 EUR do dne 29. 8. 2008 do plačila - znesek 190.550,32 EUR (izpad proizvodnje) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 30.505,58 EUR od dne 1. 8. 2008 do plačila, - od zneska 13.492,80 EUR od dne 1. 8. 2008 do plačila, - od zneska 56.262,41 EUR od dne 1. 9. 2008 do plačila, - od zneska 15.179,40 EUR od dne 1. 9. 2008 do plačila, - od zneska 63.946,43 EUR od dne 1. 8. 2008 do plačila, - od zneska 11.163,60 EUR od dne 1. 8. 2009 do plačila, - znesek 122.059,00 EUR (zamenjava stvari in inštalacij zaradi uničenja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 16.068,00 EUR od dne 18. 6. 2008 do plačila, - od zneska 214,82 EUR od dne 19. 7. 2008 do plačila, - od zneska 2.290,39 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 2.429,41 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 27.298,03 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 32.313,29 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 2.557, 70 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 1.808,89 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 2.098,14 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 5.351,85 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 9.252,00 EUR od dne 19. 7. 2009 do plačila, - od zneska 319,00 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 1.200,96 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 356,40 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 10.350,00 EUR od dne 17. 9 2009 do plačila, - od zneska 2.015,00 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 873,72 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 131,80 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 1.329,16 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 244.00 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, - od zneska 1.540,00 EUR od dne 17. 9. 2009 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka, družba I., d.d., ..., je dolžna povrniti tožeči stranki, družbi S., d.o.o., ..., pravdne stroške, povečane za stopnjo DDV, vse v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. " se v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 10.780,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila le-teh.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in o stvari samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev (tako prvostopenjskih kot drugostopenjskih) pravdnih stroškov tožeče stranke, povečanih za DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude z obrestmi. Podrejeno predlaga, da višje sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, drugemu razpravljajočemu sodniku.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke z odgovorom na pritožbo.

4. Stranski intervenient na strani tožene stranke na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodni spor med pravdnima strankama se je začel, ko je v tej zadevi tožena stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave denarne terjatve v znesku 26.166,25 EUR s pripadki (zadeva I Pg 509/2008). V pravdnem postopku pod omenjeno opravilno številko je tožeča stranka najprej vložila ugovor, tekom pravdnega postopka pa še nasprotno tožbo. Sodišče je zadevi razdružilo, v tej zadevi pa je izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o nasprotni tožbi.

7. V tej zadevi sta pravdni stranki sodelovali na podlagi podjemne pogodbe, in sicer je tožena stranka na podlagi pogodbe št. K-010-07-C120/002A z dne 12. 2. 2007 izdelala projektno in tehnično dokumentacijo za izgradnjo poslovno skladiščnega kompleksa tožeče stranke. Predmet pogodbe so bile storitve idejnih projektov, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), projekt za izvedbo (PZI), projekt za razpis (PZR), študija požarne varnosti, projekt izvedenih del (PID), projekt za obratovanje in vzdrževanje (POV), projektantski nadzor, revizijo PGD in tehnološki projekt proizvodnega dela.

8. Tožeča stranka je nasprotno tožbo vložila 18. 3. 2010. Tožbo je vložila zaradi plačila odškodnine za vso materialno škodo, ki jo je utrpela v projektu izdelave projektne in tehnične dokumentacije za izgradnjo svojega poslovnega objekta, in sicer za škodo, ki jo je povzročila tožena stranka v zvezi s tako imenovano racionalizacijo projektne dokumentacije, in za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v poplavah julija in avgusta leta 2008 ter julija 2009. Trdi namreč, da ji je škoda nastala zaradi nepravilnega projektiranja tožene stranke.

Iz trditev tožeče stranke, ki jih je obširno povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, na kratko izhaja naslednje: Glede racionalizacije projekta: projekt PZI, ki ga je izdelala tožena stranka, je bil v primerjavi s projektom, ki ga je tožeča stranka že izvedla leta 2004, močno podražen, zato je tožeča stranka zahtevala racionalizacijo projekta. Po projektni nalogi z dne 21. 8. 2007 bi bilo tako potrebno zagotoviti racionalizacijo s ciljem cene elektro in strojnih inštalacij približno 150,00 EUR na m². Tožena stranka bi morala izvesti projekt po željah investitorja ali kot dober strokovnjak podati pripombe in tožečo stranko seznaniti, da tak cilj ni mogoč. Investicija je tožečo stranko dejansko stala 194,50 EUR na m² za elektro inštalacije in 181,00 EUR na m² za strojne inštalacije in je tako razlika med pričakovanim in dejanskim stroškom za elektro inštalacije 44,50 EUR na m² (543.593,31 EUR) in za strojne inštalacije 31,00 EUR na m² (378.682,98 EUR), skupna razlika torej 922.976,29 EUR, kolikor je morala tožeča stranka plačati za izvedeno delo. Tožeča stranka je utrpela škodo v razliki med dejanskim in pričakovanim stroškom investicije.

Glede poplav julija in avgusta 2008 ter julija 2009: tožeča stranka je 7. 7. 2008, 14. 7. 2008, 23. 8. 2008 in 18. 7. 2009 utrpela škodo zaradi zamakanja in močne poplave v notranjosti zgradbe. Sistem odvodnjavanja s strehe s sistemom P. je popolnoma odpovedal in je prišlo do vdora meteorne vode, razlog zamakanja pa je v projektantski napaki tožene stranke. Tožena stranka je projektirala podtlačni sistem odvoda meteorne vode P. podjetja G. d.o.o. Novembra 2007 je izdelala dopolnitev projektne dokumentacije za odvodnjavanje strehe, katere sestavni del je bila študija podtlačnega sistema s projektnimi podlogami, v njej pa so navedeni varnostni prelivi, a jih v načrtu tožene stranke ni predvidenih. Tožena stranka tako ni upoštevala zahtev G. in ni vključila varnostnih prelivov, ki so obvezni na vseh sistemih P. Če bi bili varnostni prelivi izvedeni, bi morala P. vzdržati. Škoda iz tega naslova predstavlja škodo za sanacijo po računih, škodo iz naslova zamenjave stvari zaradi uničenja in škodo iz naslova zastoja proizvodnje. Skupno je znašala škoda najprej 266.348,98 EUR. Na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 10. 2011 je tožeča stranka tožbeni zahtevek zvišala na 1.218.254,58 EUR, 24. 7. 2013 pa na 1.843.756,39 EUR s konkretiziranimi pripadki. Spremembo tožbe je sodišče dopustilo.

9. Sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Razmerje med strankama je presojalo po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o podjemni pogodbi in ocenilo, da je v zadevi zatrjevana poslovna odškodninska odgovornost. Navedlo je, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati protipravno ravnanje (kršitev pogodbe), nastanek škode (skupaj z višino) in vzročno zvezo. Tako pri zahtevi naročnika po racionalizaciji projekta kot tudi pri neizvedbi varnostnih prelivov na sistemu P. gre za napake, ki se pokažejo v napakah izgrajenega objekta. V prvem primeru v ceni zgrajenega objekta, kar predstavlja vračilo škode zaradi zaupanja, v drugem primeru, pri nastali poplavi v objektu, pa za refleksno škodo. Medtem ko se refleksna škoda presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, morajo biti pri škodi zaradi zaupanja podane še posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake. Zahtevek na povračilo škode zaradi zaupanja je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumenti tožene stranke: poleg tega, da ne gre za navadno škodo, saj tožničino premoženje ni bilo zmanjšano, je navedlo še, da se je le spremenila njegova oblika (iz denarnih sredstev se je premoženje tožeče stranke spremenilo v del njene nepremičnine), zato razlika v ceni izvedenih del ne more predstavljati škode. Ob morebitni ugoditvi zahtevku bi namreč tožeča stranka razpolagala tako s sredstvi v višini podražitve projekta kot s podraženim objektom.

10. V zvezi s povračilom refleksne škode je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka ni zmogla zadostne trditvene podlage v smeri nastanka škode skupaj z višino, kar bi šele omogočilo izvajanje dokazov oziroma ugotavljanje relevantnih dejstev. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnosti trditev o škodi, da je višina pretirana in neizkazana, da so navedeni nepreverljivi in neugotovljivi podatki, da računi izkazujejo le delček vtoževane škode, da ni izkazana vzročna zveza s škodnim dogodkom. Ker ob teh ugovornih navedbah tožeča stranka svoje trditvene podlage ni dopolnila, ugotavljanje nastale škode in njene višine ter vzročne zveze ni mogoče. V nadaljevanju je sodišče še dodalo, da je zagotovo utemeljen tudi ugovor zastaranja, saj je tožeča stranka v zvezi z zvišanjem tožbenega zahtevka na naroku 14. 10. 2011 že zamudila triletni subjektivni zastaralni rok. V vlogi z dne 10. 4. 2009 je navedla, da so poplave posledica projektantske napake, zato je zanjo vedela najkasneje že po prvih poplavah v letu 2008. Prvo zvišanje zahtevka je bilo namreč šele več kot tri leta po poplavah in pet let po poplavah v letu 2008. 11. Tožeča stranka v pritožbi obširno ponavlja svoje tožbene trditve, na več mestih pa izpostavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer v povezavi z drugimi kršitvami določb pravdnega postopka, zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Na to kršitev se nadalje sklicuje v zvezi s svojimi pravnimi naziranji o tem, kaj predstavlja škodo oziroma njeno premoženjsko prikrajšanje zaradi nepravilnega projektiranja (na str. 4 pritožbe), nadalje uveljavlja, da so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pomanjkljiva trditvena podlaga glede refleksne škode, nastale zaradi poplav (na str. 6 pritožbe), da sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov o tem, zakaj ni moč preveriti škode iz naslova proizvodnje (str. 11 pritožbe), da je kršitev podana zato, ker sodišče ni izvedlo nobenega izmed predlaganih dokazov, pri tem pa ni pojasnilo, kaj še bi morala tožeča stranka napraviti (na str. 11 in 13 pritožbe). Ta kršitev naj bi bila nadalje podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke nesklepčna in pomanjkljiva (na str. 12 pritožbe), in ker je sodišče napačno ugotovilo, kdaj je tožeča stranka izvedela za razlog poplav (str. 14 pritožbe), pomanjkljivi pa so tudi razlogi o tem, katerih trditev tožeče stranke zaradi prekluzije sodišče prve stopnje ni več upoštevalo (str. 14 pritožbe).

12. Uvodoma zato višje sodišče odgovarja na ta pritožbeni očitek. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Za tako kršitev torej gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve ali protislovij v obrazložitvi, zaradi česar sodbe objektivno sploh ni mogoče preizkusiti. Če je ob pravni kvalifikaciji, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, sodba razumljiva, logična in zadostno obrazložena, pa te kršitve ni. Po stališču višjega sodišča se je sodišče prve stopnje z vidika pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo, zadostno opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev. V izpodbijani sodbi ni nejasnosti, nerazumljivosti ali protislovij, zato ta preizkus višjega sodišča omogoča, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Višje sodišče je namreč že iz povzetkov trditev pravdnih strank v izpodbijani sodbi lahko razbralo, kaj je vodilo sodišče prve stopnje do zaključkov, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev. Očitek, da je ta kršitev podana, ker sodba ne vsebuje zadostnih ali pravilnih razlogov, zakaj sodišče ni opravilo dokaznega postopka, pa lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se bo višje sodišče prav tako opredelilo v nadaljevanju. Zaradi obširnosti pritožbenih trditev in upoštevaje ugotovitev, da je bilo materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno, pa višje sodišče na tem mestu le še dodaja, da se je v svoji obrazložitvi omejilo le na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe.

13. V zvezi z racionalizacijo projekta pritožnica uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da tožnici ni nastala škoda, ki predstavlja razliko med dejansko ceno oziroma stroškom izvedenih del in med zahtevano in s pogodbo določeno ciljno ceno gradbenega projekta. Dejstvo, da so vgrajene in izvedene instalacije na trgu dejansko toliko vredne, po njenem stališču ni bistveno pri presoji nastale premoženjske škode in je napačna ugotovitev, da bi tožeča stranka v končni fazi razpolagala tako s sredstvi v višini podražitve objekta kot s podraženim objektom. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je premoženjska škoda v najširšem pomenu vsaka kršitev premoženjske pravice drugega (sklicuje se na prvi odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ(1)). V konkretnem primeru, kot trdi, je tožeči stranki nastala škoda v obliki znatno višjih stroškov ob izvedbi in vgradnji elektro in strojnih inštalacij, kot pa bi jih imela ob spoštovanju naročenega v okviru izdelave projekta elektro in strojnih inštalacij. Tožeči stranki naj bi izključno v posledici kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke nastali stroški, saj tožena stranka naj ne bi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, tega pa sodišče prve stopnje zmotno in napačno ni niti ugotavljalo. Navaja še, da teh pravno pomembnih navedb tožeče stranke sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, zato je (poleg očitka o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega je že bilo odgovorjeno), podana tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Za utemeljenost zahtevka, kot ga je za zatrjevano škodo oblikovala tožeča stranka, je bistveno, da je tožena stranka svoje delo za tožečo stranko opravila na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje je zato njuno razmerje pravilno presojalo na podlagi določil OZ o podjemni pogodbi (619. do 648. člen OZ). Glede na to, da tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da ji je zaradi nepravilnega projektiranja, torej zaradi napak projekta, nastala škoda, so za presojo zahtevka relevantna tudi določila OZ o škodi in odškodninski odgovornosti. Za pravilno uporabo določil OZ o odškodninski odgovornosti pa je pomembna pravilna materialnopravna kvalifikacija škode, ki je tožeči stranki nastala. To je namreč tudi predmet pritožbene graje tožeče stranke. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje škodo, ki jo tožeča stranka vtožuje, pravilno materialnopravno kvalificiralo in je očitek o zmotni uporabi materialnega prava s tem v zvezi neutemeljen. Tožeča stranka s tožbo namreč uveljavlja, da je zaradi napak v projektu – tožena stranka ga ni racionalizirala v skladu z njeno zahtevo – plačala višjo ceno za izgradnjo objekta. Napaka objekta (katere vzrok je napaka projektne dokumentacije) pa ima v razmerju med naročnikom in projektantom značilnost škode zaradi zaupanja.(2) Pri obravnavanju te škode literatura poudarja, da spada med posredne škode, vendar je zelo ozko povezana s stvarjo, ki je predmet izpolnitve.(3) Njena bistvena značilnost je, da je ni mogoče odpraviti z uveljavitvijo zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake, temveč kumulativno z njimi, saj gre za tisto škodo, ki je z jamčevalnimi zahtevki ni mogoče v celoti odpraviti.(4)

15. Zaradi povezanosti te škode s samo stvarjo, ki je predmet izpolnitve, je sodna praksa nadalje enotna tudi v tem, da obstaja odgovornost za škodo zaradi zaupanja samo, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti za stvarne napake, kar izhaja tudi iz številnih sodnih odločb.(5) Samo refleksna škoda se zato presoja po splošnih pravilih poslovne odškodninske odgovornosti.(6) Tožeča stranka zato ne more prosto izbirati, ali bo svoj zahtevek uveljavljala po pravilih, ki veljajo za jamčevanje za napake, ali pa po splošnih pravilih odškodninskega prava.

16. Glede na to so neutemeljene pritožbene trditve, da je škoda zaradi znatno višjih stroškov ob izvedbi in vgradnji elektro in strojnih inštalacij (kot pa bi jih tožeča stranka imela, če bi tožena stranka spoštovala naročeno v okviru izdelave projekta elektro in strojnih inštalacij) v tem, da tožeča stranka ne more več razpolagati s premoženjem in ga eventualno nameniti v druge namene (namesto v izvedbo pretirane in povečane investicije) in ji je zato za vedno onemogočeno razpolagati s sredstvi, ki jih je morala plačati po izvedbi s PZI predvidenih del, kljub nasprotnemu dogovoru za izvedbo racionaliziranih del. Tožeča stranka se namreč s tem zavzema za to, da bi njen izgubljeni kapital sodišče štelo kot škodo, ki je zaradi napake v izpolnitvi tožene stranke tožeči stranki nastala na drugih njenih dobrinah, torej za refleksno škodo. Refleksna škoda, torej škoda, ki zaradi stvarne napake nastane na drugih dobrinah, pa v obravnavanem primeru ni podana. Premoženje namreč ni druga dobrina, na kateri bi lahko nastala refleksna škoda; nasprotno, zmanjšanje premoženja je nujni element navadne škode(7) (132. člen OZ). Zato je sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da je tožeča stranka za izvedbo plačala tržno ceno, pravilno zaključilo, da pri zahtevku tožeče stranke ne gre za navadno škodo, tožničino premoženje pa tudi sicer ni bilo zmanjšano – spremenila se je samo njegova oblika.

17. Tudi za projektantovo odgovornost za napake objekta, ki predstavlja škodo zaradi zaupanja, katerih vzrok so napake projektne dokumentacije, morajo biti torej izpolnjene enake predpostavke kot za jamčevalne zahtevke (prim. 635. člen OZ(8)), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je naštelo posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake: notifikacija, dvoletni jamčevalni rok za skrite napake in sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem (prekluzivnem) roku. Da bi v postopku podala trditveno podlago v tej smeri, pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala in posledično izkazala nastanka škode, je zato pravilen, pritožbeni očitek o izogibanju odločitvi in negiranju samega nastanka škode pa neutemeljen. Posledično namreč presoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, kar sedaj v pritožbi uveljavlja pritožnica, ni smiselna, zato ni utemeljeni niti očitek, da sodišče ni ugotavljalo nepravilnosti izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke in ni izvedlo večine dokazov v zvezi s tem ter pri tem kršilo načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Zakaj ob izostanku relevantne trditvene podlage sodišče ni dolžno izvajati dokaznega postopka, bo podrobneje obrazloženo še v nadaljevanju, na tem mestu pa zato višje sodišče le še zaključuje, da očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Glede škode zaradi poplav julija in avgusta leta 2008 ter julija 2009, ki so potrditvah tožeče stranke nastale kot posledica nestrokovno sprojektiranega podtlačnega sistema P, je bistvo pritožbe tožeče stranke v očitku zmotne in protispisne ugotovitve, da naj ne bi bilo zadostnih trditev v smeri njenega nastanka. V zvezi z ugotovitvijo, da je trditvena podlaga nesklepčna, pritožnica očita sodišču, da je jasno individualizirala zahtevek, ki se lahko loči od ostalih primerov in omogoča materialnopravno presojo. Zato na tem mestu višje sodišče odgovarja, da gre pri nesklepčnosti zahtevka in ugotovitvi o pomanjkljivi trditveni podlagi glede specifikacije škode za dve različni stvari. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi v zvezi s tem jasno navedlo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nezadostne trditvene podlage v smeri izkaza škode in ne zato, ker bi bila tožba v tem delu že v izhodišču nesklepčna, zato se višje sodišče v obširno razpravo pritožnice o tem, ali je tožba v tem delu zadostila standardu sklepčnosti, ni spuščalo.

19. Ker gre pri izkazu škode le za eno od predpostavk, ki mora biti skupaj z vsemi ostalimi predpostavkami izpolnjena tudi za nastop pogodbene odškodninske odgovornosti, se bo višje sodišče pri obravnavi pritožbe v zvezi z refleksno škodo omejilo le na preizkus pritožbenih očitkov v tej zvezi (in torej ne tudi glede vsebine kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke, ali je vzrok za kršitev v sferi tožene stranke in glede vzročne zveze zatrjevane kršitve s škodo, ki je nastala tožeči stranki). Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička (prim. 168. in 243. člen OZ). Navadna škoda se, kadar je prišlo do poškodovanja stvari, lahko kaže v obliki odškodnine za uničeno stvar, stroškov popravila in manjvrednost stvari ali drugih stroškov, ki imajo prav tako značilnost navadne škode. S tem v zvezi je dolžnost tožeče stranke, da navede vso tisto dejansko podlago, ki utemeljuje uveljavljeni tožbeni zahtevek tako glede obsega kot višine škode.

20. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ko sodišče po eni strani navaja, da naj trditev tožeče stranke v smeri zatrjevane škode, nastale zaradi poplav, in njene višine ne bi bilo, že v naslednji točki pa sodišče povzema in navaja s strani tožeče stranke zatrjevano škodo in tudi ostale elemente odškodninske odgovornosti. A pravilnost zaključka sodišča prve stopnje potrjujejo prav pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka ponavlja svojo trditveno podlago, podano v postopku pred sodiščem prve stopnje: na str. 6 pritožbe namreč popisuje škodo in njeno višino: - iz naslova sanacije del po poplavah v skupni višini 13.170,68 EUR (po spremenjeni tožbi 15.682,26), - iz naslova zamenjave stvari zaradi uničenja (17.627,99 EUR oziroma po spremembi tožbe 122.059,00 EUR) in - iz naslova zastoja proizvodnje (190.550,32 EUR). Višje sodišče ugotavlja, da v pripravljalnih vlogah tožeče stranke zgoraj povzeta škoda ni nikjer zadostno konkretizirana. Trditve v zvezi z odpravo posledic poplav, da je bila tožeča stranka primorana zamenjati elektro inštalacije in protipožarne instalacije ter izvesti potrebna gradbena dela, predvsem zaradi zamenjave stropov, da je imela strošek v zvezi s čiščenjem preprog, zamenjavo krmilčnika za prižiganje luči, obnovo pisarniškega pohištva, čiščenjem hodnikov, opreme, zamenjavo ventilov, odcepnih omaric itd. (kot izhaja iz nasprotne tožbe na list. št. 9 in prve pripravljalne vloge na red. št. 9, list. št. 46 spisa), so tudi po stališču višjega sodišča prepavšalne. Višje sodišče se zato v celoti strinja z naslednjimi razlogi sodišča prve stopnje glede pomanjkljive trditvene podlage: v zvezi s škodo iz naslova sanacije po poplavah ni konkretizirana pojavna oblika, višina, čas nastanka škode po posameznih predloženih računih (pripomniti gre, da so bili vdori vode trije), niti vzročna zveza med nastalo škodo po posamičnem računu ter posameznim škodnim dogodkom. Iz točke XXIII tožbe, na katero se pritožnica sklicuje, namreč taka konkretizacija ne izhaja.

21. Na tem mestu višje sodišče še odgovarja, da se pritožnica glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, ki naj bi izhajala iz predloženih računov, neutemeljeno sklicuje na svoje trditve o zvezi med kršitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke in nastankom škode. Tudi če bi tožeča stranka izkazala nastanek škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke po temelju oziroma drugače, vzročno zvezo med kršitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke in poplavami, bi morala pri višini škode izkazati še vzročno zvezo med poplavami in škodo, ki jo je dokazovala (na pa tudi zatrjevala) z računi. Pritožnica nenazadnje v pritožbi tudi ne uveljavlja, da bi v postopku navedla, kdaj oziroma ali sploh je račune plačala. Pri tem zmotno meni, da tega niti ni bila dolžna trditi, ker da časovni trenutek, kdaj je to storila, z obstojem in utemeljenostjo škode nima nobene zveze. Vendar je dejstvo, da so bili računi plačani, bistveno: če namreč tožeča stranka računov ni plačala, do prikrajšanja oz. zmanjšanja premoženja na njeni strani sploh ni prišlo in škode torej ni (prim. 132. člen OZ).

22. Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da tudi škoda iz naslova proizvodnje ni preverljiva, saj temelji le na kalkulacijah tožeče stranke. Višje sodišče glede na kalkulacije, ki jih je tožeča stranka navedla, pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre za izgubljeni dobiček,(9) zato gre pritožnici še pojasniti, da je to razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in njegovimi predvidenimi odhodki v tem obdobju. Zato bi morala tožeča stranka navesti tudi podatke o preteklih prihodkih z opravljanjem proizvodne dejavnosti in prihodkih v času neopravljanja proizvodnje, še več, novejša sodna praksa VS RS(10) nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov. Zgolj sklicevanje na število ur, v katerih so stroji stali, pomnoženo z urno postavko ob upoštevanju dosežene učinkovitosti strojev, ne predstavlja prihodkov tožeče stranke, ne zadostuje niti sklicevanje na podatke o preteklih kosmatih donosih. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da pri tem nikakor ne gre za strokovno znano dejstvo, o katerem se lahko sodišče samo prepriča preko spletnih strani AJPES, kot je trdila tožeča stranka. Za ugotavljanje višine izgubljenega dobička je treba opraviti primerjavo dejanskega položaja oškodovanca s položajem, ki bi ga ta imel v primeru, če oškodovalčevega dejanja ne bi bilo (169. člen OZ) in v ta namen oblikovati hipotetični scenarij (scenarij „nekršitve“). Velja poudariti, da navedeno velja že ne glede na ugovorno aktivnost tožene stranke.

23. Po vpogledu v vloge pravdnih strank višje sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno očita tožeči stranki tudi, da trditev o škodi ni konkretizirala niti na ugovorna opozorila tožene stranke. Tožena stranka je namreč vsebini, obsegu in višini škode obrazloženo nasprotovala. Ugovorne trditve, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 42. točki obrazložitve svoje sodbe, namreč izhajajo že iz prve pripravljalne vloge tožene stranke: tožena stranka je uveljavljala, da na tako nespecificirane tožbene trditve, kot jih je tožeča stranka podala v tožbi, ne more obrazloženo odgovoriti. Višje sodišče ugotavlja, da se je v dokaz nastanka škode tožeča stranka sklicevala na 18 računov iz leta 2008, v zvezi s katerimi ne v tožbi, ne v naslednjih pripravljalnih vlogah ni nobenih trditev. Tožeča stranka ni odgovorila niti na ugovorne trditve, da priloženi računi izkazujejo le delček vtoževane škode, nanašajo pa se na popravljanje napak, ki zadevajo izvedbo del in delovanje naprav v garancijski dobi. Po zvišanju tožbenega zahtevka iz tega naslova in predložitvi dodatnih računov (na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 9. 2011, večina se jih nanaša na leto 2010), je tožena stranka podala še natančnejše ugovorne trditve o pomanjkanju trditvene podlage glede nastanka škode, potrebnosti njene restitucije in povezave s predloženimi računi (prim. pripravljalna vloga tožene stranke na red. št. 42, list. št. 103-104 spisa), na katere tožeča stranka prav tako ni odgovorila. Med procesno gradivo spada trditveno gradivo obeh pravdnih strank in glede na ugovore tožene stranke bi torej morala tožeča stranka nastalo škodo konkretizirano opisati. Stopnja substanciranja navedb ene stranke je namreč odvisna od procesne aktivnosti druge, nasprotne stranke. Zato se višje sodišče strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da so ugovori tožene stranke terjali odgovor tožeče stranke v smeri dopolnitve navedb v zvezi z uveljavljano škodo. Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da bi moralo v zvezi s tem sodišče opraviti tako imenovano materialno procesno vodstvo. Ko na manjkajoče trditve in dokaze v svoji vlogi opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana.(11) Zato je očitek, da je tožeča stranka šele v končni sodbi izvedela, da sodišče njene trditvene navedbe in dokazne predloge šteje za pomanjkljive in neprimerne, neutemeljen.

24. V zvezi z materialnim procesnim vodstvom se pritožnica sklicuje tudi na način vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje. To je, kot navaja pritožnica, najprej že pričelo z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti (na naroku 14. 10. 2011 je sprejelo sklep o postavitvi izvedenca gradbene stroke s področja projektiranja, ki je mnenje tudi izdelal, na naroku 12. 3. 2014 je izvedlo dokaze z zaslišanjem prič, z dopisom z dne 19. 12. 2013 pa je pravdni stranki pozvalo k sklenitvi sodne poravnave), potem pa zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage, zaradi česar je izpodbijana sodba za tožečo stranko sodba popolnega presenečenja.

25. Ker pritožnica ni izrecno opredelila, na kateri del zahtevka v okviru njene tožbe se očitki nanašajo, v zvezi z zahtevkom iz naslova škode zaradi racionalizacije projekta višje sodišče odgovarja naslednje: tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (red. št. 6, list. št. 30) tožečo stranko konkretno opozorila, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom prekludirana, saj se naročnik po dveh letih od prevzetega posla na skrite v napake ne more več sklicevati, po enem letu od obvestila podjemniku pa tudi ne več sodno uveljavljati svoje pravice (drugi odstavek 634. in prvi odstavek 635. člena ZPP), ponovno v drugi pripravljalni vlogi (red. št. 13, list. št. 52), ko je prav tako konkretno opozorila na pomanjkljivost trditev v zvezi s predpostavkami odškodninske odgovornosti in nenazadnje še v tretji pripravljalni vlogi (red. št. 17, list. št. 65), v kateri je tožena stranka v utemeljitev svojih ugovorov tudi jasno razdelala razlike v materialno pravnih podlagah odškodninske odgovornosti. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2011 (red. št. 41, list. št. 99) je tožeča stranka svojo trditveno podlago dopolnila z izrecnimi trditvami, da ji je v zvezi z racionalizacijo projekta nastala škoda zaradi zaupanja, kar se tiče poplav pa, da uveljavlja refleksno škodo. Na odločitev, ki temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere so za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva, se zato tožeča stranka ne more uspešno sklicevati; sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo prav na taki materialnopravni podlagi, kot jo je uveljavljala tudi tožeča stranka. Upoštevaje aktivnost tožene stranke in dejstvo, da sodišču ni mogoče očitati (nepojasnjene) spremembe pravnega naziranja, bi namreč po stališču višjega sodišča tožeča stranka, če bi bila zadosti skrbna, vsa potrebna dejstva in dokaze lahko navedla še na prvem naroku za glavno obravnavo, ne glede na to, da je (šele) v nadaljevanju sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da bo postavilo izvedenca gradbene stroke s področja projektiranja. Zato je neutemeljen očitek, da je sodišče pri procesnem postopanju toženo stranko zavedlo, ker ni mogla predvideti, da sodišče tožbeni zahtevek šteje za nesklepčnega, višje sodišče pa tudi zaključuje, da sodišče prve stopnje tožeče stranke ni bilo dolžno poučevati, katere trditve konkretno bi morala še podati. Enako velja ponoviti glede ugotavljanja refleksne škode. Po načelu dispozitivnosti pri formiranju dejanske podlage spora je namreč pri zbiranju oziroma uveljavljanju procesnega gradiva glavna vloga strank. Sodišče prve stopnje pa v zvezi z nezadostnostjo trditvene podlage od tožeče stranke ni zahtevalo ničesar več od tistega, na kar je že opozarjala tožena stranka. Pravilno je zato pojasnilo, da so trditve postale sporne zaradi ugovorov tožene stranke.

Po pregledu procesnega poteka zadeve pa višje sodišče še dodaja, da res drži, kar uveljavlja pritožnica, da je namreč sodišče prve stopnje že pričelo z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti in da je pravdni stranki pozivalo k morebitni poravnavi, ki bi vsebovala plačilo 75.000 EUR. Ne glede na vse ugovore in opozorila tožene stranke v zvezi s trditveno podlago tožeče stranke glede obstoja in višine škode je torej postopek vodilo tako, kot da je trditvena podlaga tožeče stranke zadostna. Če je sodišče prve stopnje po ponovni preučitvi zadeve spremenilo svoje dosedanje stališče in je (med drugim) menilo, da trditvena podlaga ni zadostna, bi to moralo jasno sporočiti tožeči stranki, saj bi ji le na ta način zagotovilo resnično možnost, da se o tem izjavi. V tem smislu je sodišče prve stopnje kršilo 285. člen ZPP. Vendar kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) iz naslednjih razlogov: procesna situacija v tej zadevi je bila specifična, saj je zaradi novega razpravljajočega sodnika sodišče glavno obravnavo pričelo znova in je zaradi že zaključenega prvega naroka v postopku že nastopila prekluzija. Sodišče prve stopnje zato s konkretnejšimi pojasnili v okviru materialnega procesnega vodstva tudi po izvedenem dokaznem postopku (o tem, da dokazov v zvezi z višino škode – na to se nanaša izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke – ne bo izvajalo, je stranki seznanilo pred zaključkom glavne obravnave), položaja tožeče stranke tako ne bi moglo izboljšati. Drugič, sodišče kot odločilno ni štelo ničesar, o čemer se tožeča stranka v postopku ne bi imela možnosti izčrpno izreči, zgolj dejstvo, da je sodišče izvajalo dokazni postopek, povezan s temeljem terjatve, pa ne rehabilitira pomanjkljivosti v trditveni podlagi tožeče stranke. Zato s tem, ko o spremembi svojega stališča v okviru odprtega sojenja pred izdajo sodbe o tem ni obvestilo tožeče stranke, sodišče ni kršilo njene pravice do možnosti obravnavanja pred sodiščem. Zakaj ne gre za sodbo presenečenja, pa je višje sodišče že pojasnilo v predhodnem odstavku.

26. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je stvar dokazovanja, ali bi bila škoda v vtoževanem znesku tudi dokazana. Pritožnica se pri tem ne more uspešno sklicevati na to, da naš pravdni postopek ne pozna dokaznih pravil. Sodišče prve stopnje iz razloga neprimernosti namreč ni zavrnilo nobenega dokaznega predloga tožeče stranke. V izpodbijani sodbi je prepričljivo pojasnilo, da je (razen tistih, ki so bili nesubstancirani), zavrnitvi dokaznih predlogov botroval predvsem razlog nepotrebnosti. Sodišče namreč z dokazi ugotavlja obstoj zatrjevanih dejstev, in če jih ni, tega ne more nadomestiti izvedba dokaza. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, dokazi pa so le sredstva, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izvedba dokazov, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage, zato ni podlaga za odločanje. Informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske trditve in ki naj se ga izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen, pritožnica pa niti ne trdi, da je sodišče od nje zahtevalo navajanje dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, tako da teh dejstev ni poznala ali jih ni mogla spoznati. Posledično tudi absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče nezakonito opustilo večino oziroma prav vse dokaze, ni podana in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

27. V zvezi s tem sklicevanje na kršitev načela nepristranskosti sodišča ni razumljivo. V nadaljevanju pritožbe namreč pritožnica ne trdi, da bi pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen oziroma je bil izločen. Če pa ima pritožnica pri tem v mislih neenakopravno obravnavanje strank, pa višje sodišče odgovarja, da bi to kršitev sodišče prve stopnje storilo prav z izvedbo obširnega dokaznega postopka o dejstvih, ki niso bila zatrjevana.

28. Zaradi neutemeljenosti pritožbe v tem delu se do očitkov, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem vzročne zveze, in do procesnih očitkov, ker sodišče kot priče ni želelo zaslišati prokuristke tožeče stranke in ji ni dovolilo udeležbe na strani tožeče stranke, višje sodišče ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

29. V zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje toženi stranki za udeležbo na naroku neutemeljeno priznalo količnik 1,3, čeprav je po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) količnik 1,2. Vendar višje sodišče ugotavlja, da upoštevaje vrednost spornega predmeta (1.843.756,93 EUR), nobena od pravdnih strank te postavke ni priglasila pravilno (4.663 x 1,2 = 5.594,40 EUR), zato je sodišče prve stopnje toženi stranki znesek utemeljeno priznalo v mejah zahtevka.

30. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

31. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je upravičena do povračila stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT (Uradni list RS, št. 67-2876/2008 in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) 7.450,00 EUR in pavšalnega zneska 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 9.113,40 EUR.

Op. št. (1): Ta določa: Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

Op. št. (2): Tako tudi sodba VSL I Cpg 435/2012 z dne 26. 11. 2013. Op. št. (3) Prim. dr. Nina Plavšak, Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, odgovornost projektanta, izvajalca in nadzornega inženirja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, stran 59 in nadaljnje.

Op. št. (4): Tako N. Plavšak v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 546, 547. Op. št. (5): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS: III Ips 119/2014 z dne 29. 3. 2016, II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010, III Ips 130/2014 z dne 24. 2. 2016. Op. št. (6): Tretji odstavek 468. člena OZ namreč nanje izrecno napotuje.

Op. št. (7): Tako tudi sodba VS RS II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010 in I Cpg 749/2014 z dne 27. 5. 2014. Op. št. (8): tako tudi VS RS v sodbi III Ips 119/2014 z dne 29.3.2016 in VSL v sodbi I Cpg 435/2012 z dne 26. 11. 2013 .

Op. št. (9): Tretji odstavek 168. člena OZ: Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Op. št. (10): Primerjaj II Ips 102/2011, II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007. Op. št. (11): Tako VS RS v sodbi III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013 in III Ips 101/2015 z dne 29. 3. 2016.