Jedro

Ker je tema razpravljanja v petitornem postopku povsem druga, pravnomočna odločitev v motenjskem sporu za razpravljanje o njej ne predstavlja ovire. Prav tako ne predstavlja ovire za zagotovitev začasnega varstva pravice (oziroma terjatve) z začasno odredbo na podlagi verjetne izkazanosti pravice in ob hkratni izkazanosti izpolnjenosti enega izmed pogojev iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki v motenjskem sporu niso bili in tudi niso mogli biti presojani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da je toženec dolžan opustiti soposest nepremičnin 0000 110 (ID ....), ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo in dvorišče v izmeri 845 m2 in 0000 111 (ID ....), ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo in dvorišče v izmeri 209 m2, last tožnika, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na navedenih nepremičninah, zlasti pa hojo in vožnjo z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo preko nepremičnin in da se mu prepoveduje vsakršno poseganje v lastninsko pravico na navedenih nepremičninah. Hkrati je zavrnilo tudi tožnikov predlog za plačilo denarne kazni, če bi toženec kršil izdano začasno odredbo.

2.Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da sklep P 46/2022 z dne 27. 3. 2023, ki je bil izdan v postopku zaradi motenja posesti, predstavlja oviro za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe. V pravdi zaradi motenja posesti je bilo namreč izključeno odločanje o pravici do posesti. V tem petitornem postopku pa se odloča o pravici do posesti, glede katere je prvostopenjsko sodišče kot verjetno ugotovilo, da tožencu ne pripada. Če je s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj lastninske pravice tožnika, je hkrati verjetno izkazan neobstoj pravice toženca do poseganja v pravico. Prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane odločitve meša dva ločena postopka. Okoliščina, da je bilo tožencu v drugem postopku nudeno začasno pravno varstvo njegove posesti, ne more sama po sebi utemeljevati zavrnitve predlagane začasne odredbe, s katero tožeča stranka zahteva, da se dano začasno varstvo iz utemeljenih razlogov omeji do končne odločitve v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se iz navedenih razlogov ni opredelilo do njegovih pravno relevantnih trditev glede ostalih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe in mu s tem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je prišlo tudi do kršitve njegovih ustavnih pravic. Tožniku je nastala težko nadomestljiva škoda, ko je toženec z objestno vožnjo preko nepremičnin zagrešil kaznivo dejanje mučenja živali, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen. Navedena okoliščina izkazuje, da je mogoče s stopnjo verjetnosti pričakovati, da bo toženec s svojo objestno vožnjo v prihodnosti posegal v varnost tožnika ter varnost njegovih bližnjih ter njegovih domačih živali. Tako je s stopnjo verjetnosti izkazana neposredna nevarnost za njihovo zdravje in življenje. V primeru realizacije nevarnosti pa bo tožniku nastala nereverzibilna škoda. Že stalen strah pred tovrstnimi posegi predstavlja težko nadomestljivo škodo. Meni, da je podan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženec ima dostop do svojih nepremičnin preko parcele 0000 185, po kateri poteka javna cesta. Tako mu z izdajo začasne odredbe ne bodo nastale nikakršne negativne posledice, saj bo lahko do svojih nepremičnin nemoteno dostopal še naprej. V primeru neizdaje začasne odredbe vsaj eno leto, še bolj verjetno pa celo daljši čas, tožniku ne bo omogočeno mirno uživanje njegove lastnine. Tako je podan tudi pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tožencu pa z izdajo začasne odredbe tudi ne bo nastala nikakršna škoda. Prav tako ne more biti nobenega dvoma, da bi bilo kljub ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe, ob kasnejši potencialno zavrnilni sodbi, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Izpolnjen je torej tudi pogoj reverzibilnosti začasne odredbe. Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Predmet tožbe v tej zadevi je ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo v breme nepremičnin, ki so v lasti tožnika in za potrebe nepremičnin, ki so v lasti toženca oziroma podredno, da je stvarna služnost z omenjeno vsebino prenehala. Hkrati je predmet tožbe tudi zahtevek na prepoved poseganja v lastninsko pravico tožnika na nepremičninah, ki so predmet tožbe. Tožnik je predlagal tudi izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, s katero naj se tožencu prepove vsakršno poseganje v njegovo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah.

5.Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje tožnikove nedenarne terjatve oziroma njegovega pravnega položaja v pravdi, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, ter hkrati izkaže eno izmed predpostavk določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, in sicer -) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, -) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, -) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Kot enega izmed pogojev, ki morajo biti za izdajo začasne odredbe kumulativno podani, pa je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97 določilo še pogoj reverzibilnosti, kar pomeni, da se takšna začasna odredba izda le pod pogojem, da je kljub njeni izdaji in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sicer zaključilo, da je tožnik verjetno izkazal izpolnjenost prvega pogoja za izdajo začasne odredbe oziroma da je verjetno izkazal obstoj svoje terjatve oziroma zahteve za ugotovitev neobstoja stvarne služnosti, vendar pa obstoja ostalih pogojev ni ugotavljalo. Štelo je namreč, da mu odločanje o začasni odredbi onemogoča pravnomočen sklep P 46/2022 z dne 27. 3. 2023, izdan v sporu zaradi motenja posesti, v katerem je bilo tožencu dano sodno varstvo posesti poti po tožnikovih nepremičninah, ko mu je ta zaprl pot s kovinskimi dvoriščnimi vrati. Menilo je, da bi z izdajo začasne odredbe brez kontradiktornega postopka poseglo v omenjeno pravnomočno sodno odločbo, s katero je bilo tožencu dano posestno varstvo, ki mu gre, dokler ne bo v petitornem sporu oziroma sp0ru, ki temelji na pravici, odločeno drugače. Pritrditi je treba pritožbenemu očitku o nepravilnosti takšnega stališča.

6.Varstvo posesti predstavlja samostojno in od pravice do stvari neodvisno pravno zaščito (33. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Sodišče daje varstvo posestniku le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pravica do posesti in dobrovernost posestnika se pri tem ne upoštevata. V posestnem sporu je torej naloga sodišča, da ugotovi le, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest motena ali odvzeta. Če v posestni pravdi pretresanje obstoja pravice do stvari ni relevantno, je v pravdi, v kateri zahtevek tožeče stranke temelji na pravici (petitorni pravdi), bistveno prav ugotavljanje obstoja pravice do stvari. Namen takšne ureditve je v preprečitvi samovolje, torej samovoljnega (nasilnega) uveljavljanja oblasti nad stvarjo. Prepoved poseganja v posest pa se lahko uveljavlja tudi v sporu, v katerem tak zahtevek temelji na zatrjevani lastninski pravici. V skladu s 36. členom SPZ je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti ne glede na spor zaradi motenja posesti. Sodni postopek varstva posesti iz naslova pravice lahko teče vzporedno s postopkom zaradi motenja posesti, lahko pa ga tisti, ki zatrjuje, da je imetnik pravice, iz katere izvira posest¹ , začne po koncu postopka zaradi motenja posesti. Pravnomočna odločitev v sporu zaradi motenja posesti torej ne predstavlja ovire za tek postopka, ki temelji na pravici.

7.Tožnik v tej zadevi zahteva sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti (lastninske pravice) oziroma ugotovitev, da toženec za svojo posest, ki se izkazuje v dejanskosti uporabe poti preko njegovih nepremičnin, nima pravice. V tem (petitornem) postopku se razpravljanje ne bo omejilo zgolj na vprašanje zadnjega stanja posesti in nastalega motenja, ampak se bo razpravljalo o pravici do posesti oziroma ali je toženec tudi imetnik pravice, iz katere izvaja posest. Ker je tema razpravljanja povsem druga, pravnomočna odločitev v motenjskem sporu za razpravljanje o njej ne predstavlja ovire. Prav tako ne predstavlja ovire za zagotovitev začasnega varstva pravice (oziroma terjatve) z začasno odredbo na podlagi verjetne izkazanosti pravice in ob hkratni izkazanosti izpolnjenosti enega izmed pogojev iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki v motenjskem sporu niso bili in tudi niso mogli biti presojani. Okoliščina, da je tožnik zahteval sodno varstvo manj kot pol leta po pravnomočnosti sklepa v motenjskem sporu, pri tem ni ovira. Izhodišče presoje je enako, če tožnik zahteva varstvo na temelju pravice vzporedno z motenjskim varstvom nasprotne stranke, po njem, ali pa npr. tri leta po pravnomočnosti sklepa v motenjskem sporu.

8.Glede na navedeno je pritožba utemeljena. Ker sodišče prve stopnje pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ ni ugotavljalo, je bilo treba na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljaviti izpodbijani sklep in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

9.Odločitev o tožnikovih stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Posest je ena od treh komponent lastninske pravice, ki jo poleg pravice do posesti sestavljajo še pravica uporabe in pravica razpolaganja.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 36

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.