Jedro

Predpostavka obogatitvenega zahtevka je tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Solastnik mora od drugega solastnika zahtevati dopustitev uporabe.

Če stranka za svojo trditev o pravno pomembnem dejstvu predlaga določen dokaz, sodišče za utemeljitev dokazne ocene lahko uporabi katerokoli informacijo, ki jo o tem pravno pomembnem dejstvu ta dokaz posreduje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 100.474,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh, ter da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh (točka I. in II. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 7.424,89 EUR, v roku 15 dne, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je njegova dokazna ocena pomanjkljiva, enostranska in v nasprotju z načelom iz 8. člena ZPP. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, da s toženkama ni bil možen dogovor o souporabi nepremičnin, da tožeča stranka ni opustila rabe nepremičnin prostovoljno in da je tožnica že leta 2005 poskusila v nepravdnem postopku N 636/2005 doseči razdelitev solastnih nepremičnin. Sodišče tudi ni presojalo trditev in dokazov o izključitvi od uporabe solastnih nepremičnin s strani toženk, dejstva, da se je tožnica odločila za predmetno tožbo leta 2007 zaradi nepopustljivih stališč toženk pred in med postopkom N 636/2005, dejstva, da ima tožnica status kmeta in da mora kmetovati za potrebe svoje družine in gostinskega lokala. Pritožba navaja, da naučene izpovedi obeh toženk in njihovih prič ne morejo spremeniti izključevalnih stališč toženk iz nepravdnega spisa N 636/2005. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem krivde za poslabšane družinske odnose. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnici ne gre uporabnina, ker je ona povzročila poslabšanje odnosov med solastnicami, ki je pripeljalo do neuporabe nepremičnin, je arbitrarno in samovoljno. Tožnica je predložila materino pismo, ki ji prepoveduje uporabo vrta, v dokaz dejstva, da si ga mati prilašča. Sodišče se o dejstvu prilaščanja ni izreklo, samovoljno pa je ugotovilo vsebino tega pisma, ki je v pismu ni, niti ni bila zatrjevana. Sodišče namreč tožnici očita, da je zasadila svojo zelenjavo v zemljo, ki so jo obdelali drugi. S tem je dalo listini vsebino, ki je nima in zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče je ugotovilo, da je pismo napisala druga toženka, čeprav je ta to zanikala. Ob tem pa v verodostojnost druge toženke pri odločanju o zahtevku ni podvomilo, kar je primer subjektivnega odločanja. Pristransko sojenje je vidno tudi v tem, da je sodišče predlog tožnice za razdružitev nepremičnin, ki ga je tožnica predložila v dokaz dejstva, da je želela delitev stvari po 69. členu SPZ, ker dogovor o souporabi ni bil možen, označilo za prav nenavadne zahteve tožnice. Ni pa ugotovilo, da sta toženki z uporabo celotne nepremičnine brez soglasja tožnice kršili določilo 1. odstavka 66. člena SPZ. Iz opomina pred tožbo z dne 2.4.2007 bi sodišče moralo ugotavljati obstoj zatrjevanega dejstva o prilaščanju nepremičnin ob hkratni izključitvi tožnice, vendar je samovoljno ugotovilo, da je šlo za dela rednega upravljanja, za katera toženki nista potrebovali soglasja tožnice. Sodišče je tožnici vzelo pravico iz 1. odstavka 67. člena SPZ do skupnega upravljanja v solastnini, ki predvideva celo sklep o upravljanju. Pritožba se sprašuje, od kod sodišču podatek, da naj bi dela sodila med redno upravljanje, saj obseg in vrsta del nista bila znana. Tožnica je 20.10.2009 fotografirala stanje v hlevu in gospodarskem poslopju, v hišo pa ni mogla vstopiti, ker ji je to preprečevala T. Š.. Morala je poklicati policijo, v dokaz je predložila zapisnik o intervenciji z dne 20.10.2009. Vendar je sodišče pri obravnavi tega dogodka upoštevalo zgolj fotografije tožene stranke, iz ene od njih pa napravilo sklep, da ima tožnica možnost vstopa v hišo. Ni pa reklo ničesar o dejstvu, da je vstopila v hišo šele po posredovanju policije, o dokazih, kot je zapisnik PP in o fotografijah polnega hleva. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z nasprotjem v izpovedi toženk, na primer glede njunih trditev, da ima tudi tožnica prostor za živino v hlevu, pri tem pa ni ugotavljalo kapacitete hleva in števila glav živine, ki jih redi tožena stranka. Tudi glede uporabe garaže sodišče ni prav ugotovilo dejanskega stanja, saj se je oprlo le na del izpovedi priče J. M., ne pa tudi na ostale predlagane dokaze. Vhod v garažo je bil pogosto oviran, zato je bila raba opuščena. O poznejšem neuspešnem poskusu tožnice, da bi redila piščance, sodba nima razlogov. Z vsem navedenim je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sicer iz 8. točke in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka sama privolila v svoje prikrajšanje glede souporabe nepremičnine parc. št. A k.o. X. Ugotovilo je tudi, da je razlog, da tožnica ne uporablja nepremičnine parc. št. B k.o. X, prav tako na njeni strani. S tem je tudi odgovorilo na tožničine trditve, da s toženkama ni bil možen dogovor o souporabi nepremičnin, da tožeča stranka ni opustila rabe nepremičnin prostovoljno in da ni prišlo do izključitve od uporabe solastnih nepremičnin s strani toženk. Dejstvo, da se je tožnica odločila za predmetno tožbo leta 2007 zaradi nepopustljivih stališč toženk pred in med postopkom N 636/2005, dejstvo, da ima tožnica status kmeta in da mora kmetovati za potrebe svoje družine in gostinskega lokala, je v tem postopku pravno nerelevantno. Bistveno za odločitev v tem postopku je ugotoviti, ali je prišlo do neupravičene obogatitve toženk zaradi tožničine neuporabe nepremičnin, ki jih imajo v solasti. Določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji; OZ) je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Solastnik mora od drugega solastnika zahtevati dopustitev uporabe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje povsem v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej vestna, skrbna ter analitično sintetična. Sodišče je v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji; ZPP) ocenilo vsak relevanten dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj. Na podlagi celovite, temeljite in skrbne dokazne ocene je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na njihovi podlagi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker naj bi tožnica povzročila poslabšanje odnosov med solastnicami, ki je pripeljalo do neuporabe nepremičnin, pač pa zaradi nedokazanosti trditve, da je tožnica od toženk zahtevala dopustitev uporabe, toženki pa sta ji to uporabo onemogočili. Vprašanje krivde za poslabšanje odnosov je za odločitev nepomembno. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov in je ni moč preizkusiti, pa ni podan. Pritožba ima prav, da se je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem družinskih odnosov prekomerno ukvarjalo, vendar pa to na končno odločitev v sporu nima nobenega vpliva.

6.Tožnica je kot dokaz, da jo toženki izključujeta od uporabe solastnih nepremičnin, predložila pismo, v katerem jo druga toženka prosi, da naj ne sadi na gredi, na kateri je sadila že sama druga toženka. Sodišče prve stopnje je iz vsebine tega pisma, za katerega je presodilo, da ga je napisala druga toženka, ugotovilo, da sporoča nekaj drugega, namreč da je bila tožnica tista, ki je na zemljo, ki so jo pripravili drugi in ki je bila posejana, posadila svojo zelenjavo. S tem je tudi odgovorilo na tožničino zatrjevanje prilaščanja s strani toženk, namreč da takega prilaščanja z navedenim dokazom ni mogoče ugotoviti. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je ugotovilo vsebino pisma, ki ni bila zatrjevana. Ta očitek ni na mestu. Če stranka za svojo trditev o pravno pomembnem dejstvu predlaga določen dokaz, sodišče za utemeljitev dokazne ocene lahko uporabi katerokoli informacijo, ki jo o tem pravno pomembnem dejstvu ta dokaz posreduje (glej Zobec v: Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 353). Prvostopenjsko sodišče je na podlagi predlaganega dokaza ugotovilo dejstvo, ki negira obstoj zatrjevanega dejstva, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP in navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje podvomiti v verodostojnost druge toženke, saj ji ni verjelo, da pisma ni napisala ona. Iz ene izjave, ki se je izkazala za neresnično, še ni mogoče zaključiti, da je celotna izpoved druge toženke neresnična. Prvostopenjsko sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja izvedlo obširen dokazni postopek, na podlagi katerega je lahko ugotavljalo verodostojnost pravdnih strank in zaslišanih prič, vse v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP in mu ni mogoče očitati nikakršne samovoljnosti.

7.Sodišče prve stopnje je sicer po nepotrebnem ugotavljalo, ali je šlo pri vzdrževalnih delih na stanovanjski hiši, hlevu in skednju za dela rednega upravljanja. Upravljanje je organizirano delovanje, ki omogoča, da stvar čim bolje služi svojemu namenu in ne pomeni uporabe stvari. Iz opomina pred tožbo z dne 2.4.2007 ne izhaja, da sta si toženki prilaščali nepremičnine. V njem je zapisano, da hoče tožnica nositi sorazmeren del vzdrževalnih stroškov glede na solastni delež, ker ima namen nepremičnine pričeti takoj uporabljati. Ta zapis kvečjemu potrjuje trditve toženih strank, da tožnica v obdobju, za katerega zahteva plačilo uporabnine, po lastni volji ni uporabljala solastnih nepremičnin. Iz nepravdnega postopka, ki je potekal med istimi strankami, je razvidno, da toženki trdita, da vse nepremičnine uporabljata sami. Tega ne zanikata niti v tem postopku. Tožnica meni, da iz tega izhaja, da jo s tem izključujeta od uporabe. Vendar v nepravdnem postopku tožnica nikdar ni zatrjevala, da nepremičnin ne uporablja, ker ji je to preprečeno. Tudi iz dejstva, da sta hoteli toženki sami opraviti vzdrževalna dela, ne izhaja zatrjevana izključitev od uporabe. Sodišče prve stopnje tožnici ni moglo vzeti pravice iz 1. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ) do skupnega upravljanja v solastnini, saj o tem ni odločalo. Predmet te pravde je odločanje o neupravičeni obogatitvi in posledično o plačilu uporabnine.

8.Pritožbeno sodišče tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dogodka dne 20.10.2009, ko je tožnica fotografirala stanje v hlevu in gospodarskem poslopju. Tožnica ni uspela dokazati, da ji je T. Š. preprečila vstop v hišo in da je bila na vratih stanovanjske hiše prav s tem razlogom. Policijskega zapisnika, na katerega se sklicuje pritožba, v spisu ni in ga tožnica ni predložila. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati glede fotografij hleva in ugotavljati kapaciteto hleva in število glav živine, ki jih redi tožena stranka. Glede na to, da tožnica ni uspela dokazati, da je od toženk zahtevala dopustitev uporabe in da sta ji toženki uporabo njenih solastnih nepremičnin onemogočali, je nepomembno, kakšna je kapaciteta hleva in koliko glav živine je v njem. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica z odločitvijo, da stvari, ki je v solasti, ne bo uporabljala, sama privolila v svoje prikrajšanje. Enaka ugotovitev velja tudi za uporabo garaže. Ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na del izpovedi priče J. M. Sodišče je ugotovilo, da je dostop do garaž dvorišče, na katerem se parkirajo vozila, tožnica pa ni nikdar zatrjevala, da je kadarkoli zahtevala, da naj se vozila tam ne parkirajo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je res želela uporabljati garažo. Pritožbena navedba glede tega, da izpodbijana sodba nima nič glede poznejšega neuspešnega poskusa tožnice, da bi redila piščance, je nejasna in nanjo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

9.Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP). Spričo tega tudi ni odločalo o predlogu za ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

10.Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve po povrnitvi stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).