Jedro

Tožeča stranka je zatrjevala vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje toženca. Takšna vlaganja upravičujejo pridobitev stvarnopravnega deleža na nepremičnini zgolj ob izpolnitvi pogojev iz 24. do 26. člena ZTLR, ki se v obravnavanem primeru uporablja glede na čas ugotovljenih vlaganj. Predpostavka pa je, da je nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, zgradil stavbo ali drugo zgradbo. Pravno pomembno je vprašanje, ali je tožeča stranka z vlaganjem skupnih sredstev v posebno premoženje tožene stranke obravnavano nepremičnino spremenila tako, da je mogoče govoriti o novi substanci in torej ne gre zgolj za povečanje kakovosti in posledično vrednosti že obstoječega objekta.

Ker sta pravdni stranki sicer že obstoječo zgradbo povišali za eno nadstropje in jo razširili in s tem povečali gabarite že obstoječe zgradbe, je moč govoriti o drugačni, novi substanci stvari, četudi je ta še vedno stanovanjska hiša. Sporna nepremičnina je zato postala skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 502.S, dvorišče v izmeri 500 m2, sadovnjak v izmeri 188 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 75 m2, skupno premoženje tožnice in toženca po nedoločenih deležih, kar je toženec dolžan priznati in dopustiti, da se pri teh nepremičninah vknjiži skupna lastnina pravdnih strank po nedoločenih deležih. Glede na uspeh tožeče stranke v postopku, je le-tej v breme nasprotne stranke prisodilo tudi pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke z ustrezno stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 1. odstavka 51. člena ZZZDR, ki zagotavlja lastninsko pravico na imetju, ustvarjenim pred sklenitvijo zakonske zveze, niti ni želelo takšnega opozorila oziroma “zahteve” podati na zapisnik. Zato se sklicuje na vlogo z dne 13.12.2008, v kateri je zapisnik sam dopolnil in v kateri je tudi uveljavljal nasprotni tožbeni zahtevek. Ugovarja pristojnosti razpravljajočega sodišča, pri čemer se sklicuje na določbo 2. odstavka 57. člena ZPP, v skladu s katero je za sojenje v nepremičninskih sporih izključno pristojno sodišče, na območju katerega leži nepremičnina. Smiselno ugovarja tudi res iudicata, v zvezi s čemer se sklicuje na predhodni postopek, v katerem je tožeča stranka vloženo tožbo umaknila. V drugi pritožbeni vlogi navaja še, da je tožnica po letu 1971 sicer res najela dva kredita, vendar je ta sredstva uporabila zgolj za njene osebne potrebe in nakup pohištva. Šlo je za manjše zneske, saj tožnica kot navadna delavka (za razliko od toženca) večjega posojila ne bi mogla dobiti. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je hiša pridobljena v času zakonske zveze. Tožnica je le živela v njej in skrbela zase. Sodišče prve stopnje se na primer napačno sklicuje na dejstvo, da je tožnica pridobila v letu 1972 stanovanjsko posojilo za ureditev turistične sobe, saj ta soba nikoli ni bila urejena in tudi ne uporabljena. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kolikšno vrednost je sploh predstavljajo zatrjevano posojilo v navedenem času. Prav tako sodišče prve stopnje brez razloga ugotavlja, da je bil toženec pri gradnji angažiran samo s fizičnim delom in organizacijo samega dela. Toženec je ves čas prispeval sredstva, kakor to izhaja tudi iz priloženih potrdil, ki jih je dajal tožnici. Sodišče prve stopnje je tako nekritično sledilo tožnici, namesto tožencu. Prav tako pa tudi ni upoštevalo dokaznega predloga toženca po zaslišanju priče, ki bi lahko verodostojno potrdila, kdo je investiral v gradnjo hiše, s čemer je kršilo pravila pravdnega postopka. Stroškov s pritožbo ne priglaša. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede ugovora krajevne nepristojnosti pritožbeno sodišče uvodoma zgolj opozarja na 22. člen ZPP, v skladu s katerim se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno na predlog tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Ker tožena stranka navedenega ugovora tekom postopka ni pravočasno podala, bi v vsakem primeru nastopilo perpetuatio fori. Tudi sicer pa tožena stranka zanemarja določbo 30. in 32. člena ZPP ter razliko med krajevno in stvarno pristojnostjo sodišč. V navedeni zadevi je bila namreč določba o izključni krajevni pristojnosti v sporih o nepremičninah (57. člen ZPP) glede na lego sporne nepremičnine spoštovana, za sojenje pa je stvarno pristojno okrožno sodišče in ne okrajno sodišče, saj vrednost spornega predmeta presega znesek iz 1. odstavka 32. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi ugovor že razsojene stvari, saj tožena stranka sama navaja, da je bila tožba v zadevi, na katero se sklicuje, umaknjena, kar pomeni, da se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko vloži znova (4. odstavek 188. člena ZPP).

Med pravdnima strankama v predmetni zadevi sicer ni sporno, da je bila nepremičnina, ki je predmet tožbenega zahtevka, ob sklenitvi zakonske zveze med pravdnima strankama posebno premoženje toženca. Sporno pa je, ali je tožeča stranka po letu 1971, torej že v času trajanja zakonske skupnosti s tožencem, v sporno nepremičnino vlagala na takšen način, da je le-ta postala skupna lastnina pravdnih strank. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki od leta 1971 naprej obravnavano nepremičnino razširili in jo povišali za eno nadstropje, položeni so bili novi tlaki, parketi, ploščice, vsi prostori so bili na novo ometani, obnovili so ostrešje, fasado, elektroinstalacije, napeljana je bila centralna kurjava, zamenjana so bila določena okna in zunanje stavbno pohištvo.

Vse navedeno je bilo opravljeno s sredstvi, ki predstavljajo skupno premoženje strank (med drugim s krediti, ki jih je najela tožeča stranka in jih je odplačevala s svojimi prihodki od dela tekom zakonske skupnosti). Glede na čas zatrjevanih vlaganj je namreč nepomembno, ali je sredstva prispevala tožeča ali tožena stranka, temveč zgolj, da so bila pridobljena z delom, kar pa smiselno zatrjujeta obe stranke, ko govorita o višini dohodkov iz zaposlitve oziroma o tem, da je tožeča stranka kredit najela pri svojem delodajalcu. Iz odločbe Komisije za ugotovitev vrednost adaptacij nadalje izhaja tudi, da je bil objekt z investicijami povečan in je pridobil na vrednosti preko 50-odstotno. Takšni dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje sledi tudi pritožbeno sodišče, saj je dokazna ocena na kateri temeljijo, popolna, skrbna in razumna, njene prepričljivosti pa ne uspejo omajati niti nasprotni pritožbeni očitki tožene stranke. Le-ta v pritožbi namreč ne izpodbija več dejstva, da se je v sporno gradnjo vlagalo tudi v času sklenitve zakonske zveze, temveč zgolj ugotovitve sodišča prve stopnje o prispevku tožeče stranke. Glede na določbo 2. odstavka 51. člena ZZZDR ter glede na trditveno podlago strank pa je navedeno za razsojo o obravnavanem tožbenem zahtevku nepomembno. Trditev o tem, da se turistična soba, za katero je tožnica po svojih zatrjevanjih najela enega izmed kreditov, nikdar ni uredila, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ob odsotnosti razlogov, zaradi katerih tožena stranka takšnih trditev brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno, v tej fazi postopka ni več moglo upoštevati (337. člen ZPP).

Ker med strankama ni bilo sporno, da je bila ob sklenitvi zakonske zveze sporna nepremičnina posebno premoženje tožene stranke, sodišče tudi ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče tožene stranke. Njeno zaslišanje je namreč predlagala v dokaz trditev o tem, kdo je zgradil in financiral gradnjo hiše pred letom 1958, kar pa glede na trditveno podlago strank v postopku ni bilo sporno, zato tudi dokazovanje takšnega dejstva v postopku ni bilo potrebno (213. in 214. člen ZPP). Navedeno je tudi razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni imelo potrebe posebej protokolirati opozoril tožene stranke o tem, da je bila navedena nepremičnina v skladu z 51. členom ZZZDR njegovo posebno premoženje.

Upoštevajoč navedeno se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku ugodi, četudi iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. Le-to se je namreč pri presoji oprlo na določbo 51. člena ZZZDR, ki pa glede na trditve strank v postopku ne predstavlja pravilne materialnopravne podlage. Tožeča stranka je namreč smiselno zatrjevala vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje toženca. Takšna vlaganja upravičujejo pridobitev stvarnopravnega deleža na nepremičnini zgolj ob izpolnitvi pogojev iz 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki se v obravnavanem primeru uporablja glede na čas ugotovljenih vlaganj. Upoštevajoč navedene zakonske določbe lahko graditelj, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, pridobi lastninsko pravico na zgradbi in zemljišču zgolj v primeru, da lastnik zemljišča ne izkoristi zakonskih opcij iz prvega odstavka 25. člena ZTLR v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Navedena določba v povezavi s 24. členom seveda predpostavlja, da je nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, zgradil stavbo ali drug zgradbo. V navedenem primeru je zato pravno pomembno vprašanje, ali je tožeča stranka z vlaganjem skupnih sredstev v posebno premoženje tožene stranke obravnavano nepremičnino spremenila tako, da je mogoče govoriti o novi substanci in torej ne gre zgolj za povečanje kakovosti in posledično vrednosti že obstoječega objekta.

Pritožbeno sodišče glede na predhodno navedene ugotovitve sodišča prve stopnje ocenjuje, da je v konkretnem primeru takšen standard dosežen. Pravdni stranki sta namreč sicer že obstoječo zgradbo povišali za eno nadstropje in jo tudi razširili. S tem sta torej povečali gabarite že obstoječe zgradbe, zato je moč govoriti o drugačni, novi substanci stvari, četudi je ta še vedno stanovanjska hiša. Glede na takšno ugotovitev ter upoštevajoč, da tožena stranka nikdar ni trdila, da bi izkoristila zakonske možnosti iz prvega odstavka 25. člena ZTLR, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna nepremičnina postala skupno premoženje pravdnih strank.

V zvezi z vlogo tožene stranke, ki jo je le-ta naslovila kot nasprotno tožbo, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje, ki sodi glede na stanje ob zaključku glavne obravnave, takšno vlogo prejelo šele 24.12.2008, torej že po koncu zadnjega naroka za glavno obravnavo 9.12.2008, zato se bo zanjo odprla nova opravilna številka in bo sodišče o njej odločalo v drugem postopku.

Ker torej pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).