Jedro

Ugotovitev, ali bi bilo postopek mogoče končati do natančno določenega dne, je pravzaprav rezultat indičnega sklepanja, saj gre za hipotetični scenarij. Po naravi stvari pa je hipotetični scenarij (kaj-bi-bilo-če-bi-bilo) nedokazljiv. Je samo bolj ali manj verjeten. Dan, ko bi moral biti sodni postopek končan, je hipotetičen in zato le namišljen, nestvaren. Zato tu ni naloga sodišč, da z neovrgljivo natančnostjo ugotovijo dan, od katerega dalje se je pričela kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Njihova naloga je le presoditi, ali je dan, ki ga kot začetek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zatrjuje tožnik, skladen z omenjenimi merili, argumentabilen ter zato sprejemljiv in verjeten.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrže. II. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se v prvi alineji I. točke izreka črta besedilo »v zvezi s točko II.1d)«.

III: V preostanku se revizija tožene stranke zavrne.

IV. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu.2

2. S primarnim tožbenim zahtevkom je zahteval plačilo odškodnine v višini 44.781,05 EUR in plačilo zneska neupravičeno pridobljene koristi v višini 74.487,87 EUR (oziroma več, odvisno od izračuna izvedenca finančne stroke), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012. S prvim podrednim zahtevkom je zahteval plačilo neupravičeno pridobljene koristi v višini 74.487,86 EUR (oziroma po izračunu izvedenca), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012; z drugim podrednim zahtevkom pa plačilo odškodnine v višini 74.879,56 EUR (oziroma po izračunu izvedenca), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012. Zahteval je tudi povračilo pravdnih stroškov.

3. Iz zapletenih in večkrat spremenjenih tožbenih navedb je bilo v bistvenem mogoče izluščiti, da vtoževani zneski pomenijo: - škodo v višini obresti na bančne vloge, vezane za dobo nad enim letom, oziroma v višini obresti od obveznic Republike Slovenije (tožnik je namreč trdil, da vse od 1. 1. 2002 – ko naj bi moral biti sodni postopek ob spoštovanju pravice do sojenja v razumnem roku najkasneje zaključen – ni mogel razpolagati z denarnim zneskom, do katerega je bil upravičen, in ker so tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska tekle le do 1. 1. 2002, sam pa bi z njim razpolagal tako, da bi ga vezal na banki ali kupil obveznice Republike Slovenije) oziroma - toženkino okoriščenje, ker se ji v upoštevnem obdobju ni bilo treba zadolžiti za znesek, ki ga je dolgovala tožniku; oziroma - škodo v višini manj prisojenega zneska zaradi neplačila zamudnih obresti zaradi protipravnega ravnanja sodnikov v delovnem sporu.

4. Sodišče prve stopnje je (po drugič ponovljenem sojenju) vse zahtevke zavrnilo in tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

5. Sodišče druge stopnje je (po drugič ponovljenem sojenju)3 tožnikovi pritožbi delno ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo prvostopenjsko sodbo v njeni točki II.1.a) v zvezi s točko II.1.d) ter razsodilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu po podlagi utemeljen, glede njegove višine pa je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Prav tako je razveljavilo odločitev o stroških postopka in zadevo tudi v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostanku je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v njenem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

6. Tožnik je zoper odločbo sodišča druge stopnje po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, vložil vlogo, poimenovano „pritožba na vmesno sodbo in sklep“. V njej navaja, da se pritožuje zoper odločitev o spremembi prvostopenjske sodbe, zoper zavrnilni del pa vlaga predlog za dopustitev revizije. Priglaša pritožbene stroške.

7. Toženka je v odgovoru na to vlogo predlagala njeno zavrženje in priglasila stroške postopka.

8. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje; podredno pa njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Priglaša revizijske stroške.

9. Tožniku je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev in priglasil stroške revizijskega postopka.

**Dejanski okvir spora**

10. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in s katerim je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, tvorijo naslednja dejstva: - tožnik je 18. 8. 1995 vložil tožbo zoper državo (kot delodajalko) zaradi prikrajšanj pri različnih prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od junija 1991 do marca 1996; - v dlje časa trajajočem in večkrat ponovljenem sojenju (ki je teklo pred sodišči vseh stopenj in tudi pred Ustavnim sodiščem) je bilo tožniku z več sodbami deloma ugodeno, pri čemer je toženka dolgovane zneske plačala takoj po pravnomočnosti posamičnih sodb, in sicer znesek 121.328,00 EUR na podlagi sodbe z dne 12. 7. 2002 ter znesek 8.345,84 EUR na podlagi sodbe z dne 25. 1. 2008; - z zadnjo sodbo, ki je postala pravnomočna 7. 6. 2012, je bilo ugodeno še zahtevku za plačilo 138.492,99 EUR, pri čemer je znesek 119.561,17 EUR pomenil znesek zakonskih zamudnih obresti od terjatve iz naslova neizplačanih plač, nateklih od nastanka zamude do 31. 12. 2001; - tudi na podlagi te sodbe je toženka poravnala dolg, in sicer je bil zadnji znesek v višini 122.352,28 EUR tožniku nakazan 7. 9. 2012; - tožnik ni zatrjeval ali izkazal, da bi v času do 1. 1. 2002 investiral tako, da bi svoj denar bodisi vezal pri banki, bodisi kupil obveznice, vlagal v sklade ali se kakor koli ukvarjal z naložbami; - družina z dvema otrokoma je v tistem času živela skromneje, tožnik si je moral urediti stanovanje, kupiti družinske avtomobile in urediti sporno dednopravno razmerje z izplačilom solastnikov; - naložbam je bil tožnik naklonjen kasneje, in sicer med leti 2004 in 2013. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila tožniku res kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa ni izkazal, da bi v primeru zaključka sodnega postopka najkasneje do 1. 1. 2002 z zneskom 138.492,99 EUR (ta mu je bil pravnomočno dosojen šele leta 2012) razpolagal tako, da bi ga vezal pri banki ali kupil obveznice. Pred 1. 1. 2002 tožnikove premoženjske razmere niso izkazovale viška finančnih sredstev, ki bi jih lahko investiral, niti ni trdil, da bi to že takrat počel. Prav tako toženka ni bila neupravičeno obogatena.

12. Sodišče druge stopnje ni sledilo stališču, da bi tožnik lahko dokazal nastanek škode zgolj z izkazanim dejstvom o investiranju pred letom 2002. Izgubljeni dobiček namreč ni le tisti, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, temveč tudi tisti, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na posebne okoliščine; prav take posebne okoliščine pa je tožnik zatrjeval z navedbami, da je denarni znesek, ki bi mu moral biti že leta 2002 prisojen, tisti višek sredstev, ki jih ni potreboval za redno potrošnjo, ampak bi jih uporabil za investiranje.

13. Sodišče druge stopnje je presodilo, da lahko o temelju zahtevka odloči sámo, saj sta se obe stranki že imeli možnost izreči o s tem povezanem procesnem gradivu. Presodilo je, da bi postopek v delovnem sporu mogel in moral biti končan do 1. 1. 2002. Ustavno sodišče je namreč že v svoji prvi odločbi št. U-I-12/95 z dne 20. 11. 1997 začrtalo temeljne vidike, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odločanju v konkretnih primerih. Ni prepričljivo toženkino stališče, da je šele kasnejša odločba Ustavnega sodišča št. Up-127/05 z dne 15. 2. 2007 pomenila odstop od dotedanje sodne prakse.4 Tudi tožnikova pozna opredelitev višine zahtevka (leta 1998) ni bila ovira za odločitev do leta 2002. Toženka ni nasprotovala tožnikovi trditvi, da je bil prvi narok izveden šele leta 1999 in da se toženka se ni odzvala na tožnikov poziv za predložitev podatkov, potrebnih za opredelitev zahtevka. Izvedenec je bil postavljen šele tri leta po opredelitvi zahtevka. Dokazni postopek bi bilo mogoče izvesti v bistveno krajšem času, upoštevaje tudi to, da je šlo za delovnopravni spor, ki bi bil za tožnika lahko eksistenčnega pomena.

14. Tožnik je po presoji sodišča druge stopnje s pretežno verjetnostjo dokazal, da bi sredstva, če bi mu bila pravočasno prisojena in izplačana, investiral tako, da bi jih vezal pri banki A., d. d., katere komitent je. Primarni tožbeni zahtevek je zato v delu, kjer se nanaša na vtoževano odškodnino in zakonske zamudne obresti od te odškodnine, po temelju utemeljen. Ker bo za odločitev o višini tega dela zahtevka potrebna dopolnitev dokaznega postopka z izvedencem in ker bo treba dati obema strankama možnost izjave o njegovih ugotovitvah, je pritožbeno sodišče zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen, kolikor je tožnik z njim zahteval še odškodnino zaradi onemogočenega nakupa državnih obveznic. Istega denarja namreč ne bi mogel oplemenititi na dva načina hkrati – če bi ga vezal pri banki, z njim ne bi mogel kupit še obveznic. Prav tako noben od tožbenih zahtevkov ni utemeljen v delu, kjer je tožnik zatrjeval neupravičeno obogatitev toženke.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Revizija tožnika_ **Revizijske navedbe**

15. Tožnik navaja, da naj bi sodišče druge stopnje zanemarilo, da je v zahtevku pod 1.b) zahteval znesek, ki pomeni toženkino obogatitev v višini donosa na državne obveznice. Zavrnitev tega zahtevka naj bi bila v nasprotju s pravico do popolne restitucije škode. Nelogično naj bi bilo, da sodišče izključuje tožnikovo možnost vlaganj v državne obveznice, saj gre za manj tvegano naložbo in tudi prvo dejansko naložbo, ki jo je po letu 2002 opravil. Upoštevati bi moralo ta donos oziroma tožniku dopustiti, da se odloči za tisto vrsto donosa, ki bo po izračunu izvedenca višja. Prav tako tožnik nasprotuje zavrnitvi vseh ostalih zahtevkov. Tudi izguba vrednosti denarja zaradi inflacije je priznana škoda, vrednost tožnikove glavnice pa se je od leta 2002 do 2012 zmanjšala za 43 %. Tožnik nazadnje graja tudi odločitev, da se zadeva glede višine zahtevka vrne v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Meni, da bi moralo odločiti samo, saj gre že za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.

**Navedbe iz odgovora na revizijo**

16. Toženka opozarja na to, da je pritožba dovoljena samo zoper razveljavitveni sklep, ne pa zoper celotno odločbo sodišča druge stopnje. V preostanku gre pri tožnikovi vlogi po vsebini za revizijo, ki pa ni bila vložena po odvetniku, zato ni dovoljena.

_Toženkina revizija_ **Revizijske navedbe**

17. Toženka trdi, da je pritožbeno sodišče zmotno povezalo tožbeni zahtevek pod točko 1.a) z zahtevkom pod točko 1.d). Zahtevek pod točko 1.a) že sam vsebuje poleg glavnice tudi zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ni v zvezi z zahtevkom pod 1.d), s katerim so zahtevane zamudne obresti od zneska 74.487,86 EUR. Do nejasnosti naj bi pripeljalo tožnikovo stalno spreminjanje tožbenih zahtevkov, sodišči pa nista razčistili, kaj točno je z njimi tožnik sploh zahteval. V točki 1.d) bi lahko šlo bodisi za samostojni zahtevek bodisi za obrestni del zahtevka, povezan z zahtevkom pod 1.b), ki je bil pravnomočno zavrnjen, ne pa z zahtevkom pod 1.a). Izrek sodbe je nejasen in nerazumljiv, pritožbeno sodišče pa v svoji sodbi tudi ni obrazložilo, v čem naj bi bila povezava med zahtevkoma 1.a) in 1.d), oziroma – če je morda štelo, da je zahtevek 1.d) povsem ločen zahtevek – zakaj bi bil ta konkretni zahtevek po podlagi utemeljen. Toženka meni, da bi bilo morebitno stališče, da gre za ločen in tudi utemeljen zahtevek, materialnopravno zmotno. Tožnik bi s tem prejel več, kot mu pripada, saj ne more biti upravičen do povrnitve škode iz več pravnih naslovov hkrati. Glede tožnikovih zahtevkov pod 1.b), 1.c) in 1.d) je toženka podala tudi ugovor zastaranja, o katerem drugostopenjska sodba nima nobenih razlogov.

18. Glede elementov odškodninske odgovornosti (zlasti vzročne zveze in krivde - odškodninska odgovornost države namreč ni objektivna) naj bi drugostopenjska sodba ne imela razlogov. Kvalificirana protipravnost ni podana. Toženka nasprotuje ugotovitvi, da naj bi bila tožniku z dolgotrajnim sojenjem v delovnem sporu sploh kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Meni, da ji je bila glede tega dejstva odvzeta pravica do pritožbe, saj zanjo v predhodnih sojenjih ni imela pravnega interesa – tožnikovi zahtevki so bili tam namreč zavrnjeni – v drugič ponovljenem sojenju pa pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave in ji dalo pravice do izjave. Zmotno naj bi bilo stališče, da naj bi obstoj kršitve tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku izhajal že iz dejstva, da je toženka z njim sklenila poravnavo za nepremoženjsko škodo. Kriteriji za priznanje odškodnine za to vrsto škode so namreč ožji; toženka pa pri poravnavi tudi ni priznala kršitve same pravice. Nasprotuje ugotovitvi, da bi postopek v delovnem sporu moral in mogel biti končan do 1. 1. 2002. Glede tega je toženka v postopku podala številne trditve, do katerih se pritožbeno sodišče ni opredelilo (tožnik je šele leta 1998 določno opredelil zahtevek, postavljal je več zahtevkov na različnih podlagah, v teku pred sodišči je bilo več podobnih tožb, zato je bilo smiselno čakati na odločitev v vodilnem spisu, postavitev več izvedencev, velika obremenjenost sodnikov, vlaganje velikega števila pripravljalnih vlog in pravnih sredstev, pri čemer je dejansko šlo za tekoče reševanje resda kompleksne zadeve, ki pa po postopkovnih pravilih ni bila prednostna ipd). Tudi prva odločba Ustavnega sodišča iz leta 1997 ne pomeni nujno, da bi delovno sodišče lahko v zadevi nato odločilo do 1. 1. 2002, saj iz nje ne izhaja, kakšen količnik pri plači naj bi pripadel konkretno tožniku – to je bilo treba še vedno individualno ugotoviti. Zmotna naj bi bila tudi navedba, da je bil spor za tožnika eksistenčnega pomena, saj ta ni bil brez prihodkov. Pritožbeno sodišče ne upošteva, da je bilo o večini tožnikovih zahtevkov vendarle odločeno že s sodbo z dne 12. 7. 2002. Glede preostanka zahtevkov je bila odločitev najprej zavrnilna in šele Ustavno sodišče je s svojo drugo odločbo iz leta 2007 (ki je pomenila odmik od siceršnje sodne prakse) zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; novo sojenje pa se je končalo v razumnem roku. Poleg tega je datum 1. 1. 2002 odločilen kvečjemu glede vprašanja konca obrestovanja glavnice; nobeno sodišče pa ne pojasni, zakaj naj bi bil odločilen za pravočasen zaključek delovnega spora. Vzrok za škodo, nastalo tožniku, je pravzaprav odločitev Ustavnega sodišča, da se tudi za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), uporabi pravilo ultra alterum tantum (376. člen OZ). Na to pa toženka ni imela nobenega vpliva, zato tožniku ne odgovarja. Prav tako toženka nasprotuje sklepu, da je tožnik izkazal posebne okoliščine v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ, na podlagi katerih bi bilo mogoče pričakovati dobiček, ki je nato zaradi škodnega dejanja izostal. Zakon naj bi kot take okoliščine imel v mislih odpiranje novih trgov, recesijo ipd., ne pa trditve, da bi bil višek sredstev oplemeniten; nenazadnje pa niti slednjih tožnik ni izkazal z nadpolovično verjetnostjo. Standard „pretežne verjetnosti“ ne zadostuje.

_**Navedbe iz odgovora na revizijo**_

19. Tožnik v odgovoru na revizijo nasprotuje ponovnemu odpiranju vprašanja, do kdaj bi moralo biti odločeno v delovnopravnem sporu. Odločeno bi moralo biti že pred letom 1. 1. 2002, tožnik pa je pač vzel ta trenutek za presečni datum za svoj zahtevek. S poravnavo glede nepremoženjske škode je bila gotovo priznana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Kakšni konkretni vzroki so pripeljali do zamude pri sojenju, niti ni pomembno, saj vsi kažejo na sistemske pomanjkljivosti, ki so pripisljive državi. Tožnik meni tudi, da je zahtevke v tej odškodninski pravdi podal jasno. Zahtevani zneski pomenijo vtoževano glavnico.

**Presoja utemeljenosti revizij** _Tožnikova revizija_

20. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik z vlogo, poimenovano „pritožba“, po vsebini dejansko uveljavlja razloge, ki se prilegajo dvema različnima pravnima sredstvoma: reviziji in pritožbi zoper razveljavitveni sklep. Kolikor je tožnikova vloga po vsebini pritožba zoper razveljavitveni sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zadevo glede višine zahtevka in glede stroškov postopka vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo in o njej odločilo s sklepom opr. št. Cp 22/2020 z dne 25. 9. 2020. Kolikor pa se njegova vloga nanaša na vmesno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o temelju zahtevka (ugoditev zahtevku v točki 1.a) v zvezi s točko 1.d), ter zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe v preostalem zavrnilnem delu, tj. v točkah 1.b) in 1.c) ter glede podrednih zahtevkov), je treba ugotoviti, da se uveljavljane graje prilegajo revizijskim razlogom, zato jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo.5

21. Tožnikova revizija ni dovoljena.

22. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožnik je svojo vlogo vložil po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, vendar pa ni odvetnik niti ni tožnikov zakoniti zastopnik. Kot pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom lahko tožnika zastopa le v pravdnem postopku pred sodišči prve in druge stopnje ter v postopkih pred Vrhovnim sodiščem, ki ne pomenijo odločanja o izrednih pravnih sredstvih. V postopku z revizijo pa glede na tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP zanj ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj.6 Kolikor je tožnikova vloga po vsebini revizija, jo je bilo zato treba kot nedovoljeno zavreči (prvi odstavek 91. člena ZPP) (I. točka izreka).

_Toženkina revizija_

23. Toženkina revizija je delno utemeljena.

_**Glede temelja odškodninske odgovornosti**_

24. V primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku mora država strankam sodnega postopka povrniti nepremoženjsko (16. člen Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v nadaljevanju ZVPSBNO) in premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO). Pri odločanju o premoženjski škodi se protipravnost presoja na podlagi meril iz 4. člena ZVPSBNO, glede vzročne zveze in obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana na določila splošnega odškodninskega prava (prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Izrecno je določeno, da za nastalo premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku država odgovarja objektivno (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).

25. Pritožbeno sodišče je odločalo upoštevaje zgoraj navedena izhodišča. Revidentka obširno nasprotuje navedbi prvostopenjskega sodišča, da obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku izhaja že iz dejstva, da se je toženka s tožnikom poravnala glede nepremoženjske škode, ki izvira iz iste kršitve. Pritožbeno sodišče je to trditev v svoji sodbi res povzelo,7 vendar se ni oprlo izključno na njo, temveč je ovrednotilo ugotovitve o poteku delovnopravnega spora in presodilo, da bi spor do 1. 1. 2002 mogel in moral biti končan. Iz presoje vseh upoštevnih okoliščin, vsebovane v 14. do 19. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, najmanj posredno izhaja stališče pritožbenega sodišča o obstoju kršitve pravice do sojenja v razumnem roku: postopek bi bil lahko končan do 1. 1. 2002, dejansko pa je bil končan šele 7. 6. 2012, torej več kot deset let kasneje, skupaj pa je (od vložitve tožbe do dokončne odločitve o vseh zahtevkih) trajalo več kot 17 let. Tudi glede vzročne zveze se je pritožbeno sodišče zadosti izjasnilo. Sklicevalo se je na stališče, ki je že sprejeto v sodni praksi, da ima kršitev pravice do sojenja v razumnem roku lahko za posledico tudi premoženjsko škodo, ter sklenilo, da je v konkretnem primeru tožnik dokazal, da mu je škoda (izgubljeni dobiček) nastala prav zato, ker v času, v katerem se je sojenje nerazumno dolgo vleklo, ni mogel na zatrjevani način razpolagati z denarnim zneskom, ki mu ga je država dolgovala.8 O krivdi za povzročeno škodo se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izjasnjevati, saj ZVPSBNO izrecno predpisuje objektivno odgovornost.9 Vse predpostavke temelja odškodninske odgovornosti so torej zadosti obrazložene.

26. Revidentka obširno napada stališče pritožbenega sodišča, da bi delovnopravni spor mogel in moral biti končan do 1. 1. 2002. Pri tem je treba najprej odgovoriti na očitke o kršitvi njene pravice do pritožbe, ker naj bi v predhodnih postopkih spornega stališča ne mogla izpodbijati (za to ni imela pravnega interesa, ker je bilo odločeno njej v prid – tožnikovi zahtevki so bili zavrnjeni), pritožbeno sodišče pa ni opravilo pritožbene obravnave, kjer bi ji omogočilo, da se izjavi.

27. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev, da izda vmesno sodbo o temelju zahtevka, oprlo na okoliščino, da sta se obe stranki že imeli možnost izreči o s tem povezanem procesnem gradivu in da sta to možnost tudi izkoristili. Presoja o možnem trenutku zaključka delovnopravnega spora je temeljila na ugotovitvah glede dejanskega poteka postopka v delovnem sporu in na ovrednotenju navedb pravdnih strank. Revidentka ne trdi, da se o tem procesnem gradivu v predhodnem postopku ne bi mogla izjaviti. Iz revizijskih navedb je razvidno, da se je v svojih odgovorih na tožnikove predhodne pritožbe dejansko izjavila celo že o nekaterih sklepih sodišč nižjih stopenj v predhodnih sojenjih, s katerimi se ni strinjala. Temu je nenazadnje institut odgovora na pritožbo tudi namenjen. Nasprotna stranka se v njem lahko izjavi ne le o pritožbenih navedbah, temveč tudi o posameznih stališčih sodišč, ki jim morda nasprotuje, a formalno nima interesa za pritožbo, ker je končni rezultat sojenja (zaenkrat) njej v prid. Treba je namreč upoštevati, da je lahko izid pritožbenega postopka tudi njej v škodo.

28. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotavljanjem možnega trenutka zaključka delovnopravnega spora tudi ni izvajalo dokazov, zaradi katerih bi bilo treba opraviti pritožbeno obravnavo, tj. da bi se stranki mogli tam izjasniti o rezultatih dokazovanja. Sklep o tem, ali bi bilo postopek mogoče končati do 1. 1. 2002, je pravzaprav rezultat indičnega sklepanja, saj gre za hipotetični scenarij. Po naravi stvari pa je hipotetični scenarij (kaj-bi-bilo-če-bi-bilo) nedokazljiv. Je samo bolj ali manj verjeten. Nesporno dejstvo je, da do tega datuma postopek ni bil končan. Zato je bilo treba ugotoviti le, ali bi bilo to mogoče. Pritožbeno sodišče je to storilo ob upoštevanju prej omenjenega procesnega gradiva. Res gre za dejansko ugotovitev, ki ne more več biti predmet revizijske presoje. Predmet slednje pa bi bil lahko sam proces sklepanja, če bi bil izkazan utemeljen dvom v to, ali je bil pri presoji spoštovan metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ali če bi bilo izkazano, da je pritožbeno sodišče povsem spregledalo navedbe strank glede odločilnih dejstev. S takimi procesnimi kršitvami pa drugostopenjska sodba po presoji Vrhovnega sodišča ni obremenjena. Videnje pritožbenega sodišča o možnem postopanju sodišča v tožnikovem delovnem sporu je pač drugačno od toženkinega, njene teze pa je (deloma) ocenilo kot neprepričljive in tudi pojasnilo, zakaj.10

29. Ob rob obširnim revizijskim navedbam o različnih okoliščinah, ki naj bi upravičevale dolgotrajnost postopka (pozna postavitev izvedenca zaradi čakanja na odločitev v „vodilnem“ postopku, preobremenjenost sodnikov, veliko število postopkov s pravnimi sredstvi ipd.), revizijsko sodišče zgolj dodaja, da gre za skupek okoliščin, ki so vse pripisljive državi. Če s součinkovanjem privedejo do 17 let trajajočega sojenja, že lahko govorimo o sistemsko pogojenem sodnem zaostanku, za katerega država strankam postopka odgovarja. Glede revizijskega očitka, da je presečni datum 1. 1. 2002, do katerega naj bi sojenje moglo in moralo biti končano, izbran arbitrarno, je treba ponovno poudariti, da imamo pri presoji, v kakšnem primeru še ne bi bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, opraviti s hipotetičnim scenarijem. Sodišče je moralo izhajati iz tožbenih navedb ter preveriti, ali bi bil mogoč razplet, kot ga je zatrjeval tožnik. Ker se je oprl na datum 1. 1. 2002, je bila naloga pritožbenega sodišča preizkusiti, ali bi se upoštevaje splošna merila, ki opredeljujejo pravico do sojenja v razumnem roku, sojenje do takrat lahko zaključilo. Zato drugi hipotetični scenariji za konkretni primer niso pomembni (npr. ali bi bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena tudi, če bi se to morda zaključilo leto ali dve leti kasneje). Dejstvo je, da se je glede tistega dela zahtevka, ki pomeni znesek, ki bi ga tožnik lahko investiral in ustvaril dobiček, končalo šele leta 2012. V tovrstnih hipotetičnih primerih je treba izhajati iz vodila, da če bi se sojenje – upoštevaje najbolj optimalen scenarij – do določenega trenutka lahko končalo, bi se takrat tudi moralo končati.

30. Vrhovno sodišče se zaveda protislovja med abstraktnostjo meril, na podlagi katerih se presoja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in eksaktnostjo datuma, do kdaj (najkasneje) bi, upoštevaje ta merila, sojenje moralo biti končano. Zadnji dan, ko bi moral biti sodni postopek končan, je hipotetičen in zato le namišljen, nestvaren. Zato tu ni naloga sodišč, da z neovrgljivo natančnostjo ugotovijo dan, od katerega dalje se je pričela kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Njihova naloga je le presoditi, ali je dan, ki ga kot začetek kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zatrjuje tožnik, skladen z omenjenimi merili, argumentabilen ter zato sprejemljiv in verjeten.

31. Revidentka dalje nasprotuje stališču, da naj bi bile „posebne okoliščine“ v smislu 168. člena OZ lahko tudi trditve o nameravanem investiranju dolgovanega zneska. Za njeno tezo, da so take posebne okoliščine lahko le, denimo, spremembe na trgih, v zakonskem besedilu ni opore. Tudi Vrhovno sodišče je že presojalo primere, ko je bila zatrjevana prav škoda zaradi izgubljenega dobička zaradi nemožnosti investiranja zneska, s katerim bi oškodovanec lahko razpolagal, pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni mogel.11 Pri tem je poudarilo, da mora oškodovanec »[s]am namen vlaganja [...] razumno utemeljiti z dejanskimi okoliščinami (npr. s svojim poslovnim načrtom). Ni torej dovolj, če oškodovanec zatrjuje, da bi denarna sredstva investiral, pač pa mora izkazati, da je v resnici imel tak namen in tak namen tudi konkretizirano predstaviti.«12

32. Revidentka neutemeljeno oporeka, da pritožbeno sodišče pri presoji izkazanosti posebnih okoliščin ne bi smelo uporabiti dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Tožniku bi naložili pretežko breme, če bi od njega zahtevali dokazovanje hipotetičnega scenarija s standardom onkraj razumnega dvoma. V tu obravnavani zadevi je oškodovanec (tožnik) fizična oseba, zato bi bilo od njega pretirano zahtevati že to, da svoj namen izkaže s podrobnim finančnim načrtom, izvirajočim iz preteklosti, glede investiranja točno določenega zneska. Razumna je presoja pritožbenega sodišča, da je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil s pojasnilom, da je v postopku predhodno izplačane zneske porabil za potrošnjo za potrebe družine in druge izredne izdatke (izplačilo dedičev, ureditev stanovanja, nakup avtomobilov), naknadno pridobljena sredstva pa je plemenitil v obliki vezanih vlog pri A., d. d. (kar je tudi izkazal z listinskimi dokazi o različnih vezavah v letih 2007-201313) in da bi to storil tudi z zneskom, ki mu je bil nazadnje prisojen šele leta 2012. **_Glede odločitve o tožbenem zahtevku pod 1.d)_**

33. Reviziji pa je treba pritrditi, da je pritožbeno sodišče tožniku neutemeljeno prisodilo tudi tiste zamudne obresti, ki jih je zahteval s primarnim tožbenim zahtevkom pod točko 1.d). V izreku je zapisalo, da se prvostopenjska sodba »v točki II.1.a) v zvezi s točko II.1.d) izreka spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, [...]«, in v obrazložitvi14 pojasnilo, da spreminja izpodbijano sodbo »v točki II.1.a) v povezavi s točko II.1.d) izreka (to je v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska, uveljavljenega v točki II.1.a)«. Po presoji revizijskega sodišča gre za pomoto pritožbenega sodišča, ki je menilo, da sta po temelju utemeljena zahtevka za glavnico iz točke 1.a) in zakonske zamudne obresti, pripadajoče tej glavnici, pri tem pa spregledalo, da so te obresti vsebovane že v besedilu točke 1.a)15 in ne šele v točki 1.d). Iz primarnega tožbenega zahtevka po oceni revizijskega sodišča dovolj jasno izhaja, da vsebuje točka 1.d) zahtevek za plačilo obresti od glavnice, vsebovane v točkah 1.b) in 1.c), torej od zahtevane odškodnine za škodo v višini obresti od obveznic Republike Slovenije.16 V svoji sodbi je pritožbeno sodišče pojasnilo, da sta si zatrjevani obliki škode izključujoči, saj bi tožnik isti denar lahko investiral le na en način – bodisi z vezavo pri banki bodisi z nakupom obveznic. Če je po temelju utemeljen zahtevek za eno obliko škode, tožniku ni mogoče hkrati priznati tudi druge oblike škode niti pripadajočih obresti. Tožbeni zahtevek pod točko 1.d) je zato treba zavrniti.

34. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče toženkini reviziji delno ugodilo in vmesno sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da se v prvi alineji I. točke njenega izreka črta besedilo »v zvezi s točko II.1d)« (prvi odstavek 380. člena ZPP) (II. točka izreka). V preostanku je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP) (III. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

35. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 164. člena ZPP (IV. točka izreka).

1 Odškodnino za nepremoženjsko škodo je tožnik prejel že na podlagi poravnave z Državnim pravobranilstvom. 2 Njegovo predhodno odločitev (s katero je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo) je Vrhovno sodišče razveljavilo s sklepom II Ips 152/2018 z dne 5. 9. 2019 in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. 3 Po navedbah toženke naj bi bilo po dotakratnih stališčih sodne prakse treba sporne akte delodajalca (v konkretnem primeru je bil tak akt „formacija“) najprej izpodbijati v kolektivnem delovnem sporu, šele po morebitnem neuspehu bi bila odločba sodišč iz takega spora lahko predmet ustavnosodne presoje. V obravnavani zadevi pa naj bi Ustavno sodišče delovnim sodiščem naložilo, naj nezakonitost formacije upoštevajo že kar v individualnih delovnih sporih, čeprav so sicer sodišča v individualnih sporih vezana na akte delodajalca. 4 Tožnik v vlogi med drugim navaja, da vlaga „predlog za dopustitev revizije“. Glede na to, da se v postopku še ne uporablja novela ZPP-E, za presojo tožnikove vloge velja še dvotirni sistem dovoljene in dopuščene revizije. Ker vrednost spornega predmeta presega 40.000 EUR, ima tožnik zoper pravnomočno drugostopenjsko odločbo na voljo revizijo in ne predloga za dopustitev revizije. Vloga je bila vložena pred sodiščem prve stopnje, zato jo je treba obravnavati kot revizijo. Vrhovno sodišče še dodaja, da je tožnik vložil tudi predlog za dopustitev revizije neposredno na Vrhovno sodišče, ki ga je slednje s sklepom II DoR 92/2020 z dne 22. 5. 2020 kot nedovoljenega zavrglo. 5 Enako sklepa VS RS III Ips 6/2006 z dne 11. 12. 2007 in II Ips 70/2018 z dne 7. 6. 2018. 6 Glej 7. opombo v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. 7 Glej 20. do 25. točko obrazložitve drugostopenjske odločbe. 8 Odločba VS RS II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, na katero se revidentka sklicuje v podkrepitev svojega stališča, da gre za krivdno odgovornost, za tu obravnavano zadevo ni upoštevna. V njej se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z odškodninsko odgovornostjo države za protipravno ravnanje sodišča, ne pa z odgovornostjo za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. 9 Glede revizijskih navedb, da naj bi pritožbeno sodišče toženki neutemeljeno očitalo, da ni navedla primerov sodne prakse, ki naj bi izkazovali, da o zakonitosti aktov delodajalcev mogoče odločati le v kolektivnem sporu in da je šele druga odločba Ustavnega sodišča iz leta 2007 pomenila odstop od tega, revizijsko sodišče zgolj dodaja, da je določene primere res navedla v odgovoru na zadnjo pritožbo, vendar gre (z izjemo ene same odločbe) za sodno prakso, ki izvira po leta 2007, kot taka pa ne more biti odločilna za izkazovanje sodne prakse pred tem. Poleg tega pritožbeno sodišče pravilno navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi iz leta 2007 sodiščem naložilo zgolj, da se do tožnikovih trditev opredelijo, kar ni enako temu, da bi jim naložilo točno določeno vrsto opredelitve, ki bi odstopala od dotedanje sodne prakse. 10 Glej zadevo III Ips 46/2017 z dne 24. 7. 2018. Nenazadnje pa je tudi že v prehodni odločitvi v tu obravnavani zadevi (sklep II Ips 152/2018 z dne 5. 9. 2019) navedlo: „Ta škoda, ker ni bila krita (ali v delu, v katerem ni bila krita) z zamudnimi obrestmi, lahko obstaja v obliki izgubljenega donosa kapitala, ki bi ga pomenile obresti od vezave dosojenega zneska pri banki ali od investicije v državne obveznice,“ ter sodišču naložilo, naj ugotovi „kako bi tožnik z denarnim zneskom, če bi mu bil pravočasno dosojen, ravnal in kolikšen dobiček bi z njim v tem času ustvaril.“. 11 Sodba III Ips 46/2017 z dne 24. 7. 2018, tč. 18. 12 Tožba v tej zadevi je bila vložena leta 2013. 13 Glej 30. točko obrazložitve drugostopenjske odločbe. 14 Tožbeni zahtevek pod 1.a) se glasi: »Tožena stranka Republika Slovenija mora izplačati tožeči stranki B. B. odškodnino v višini 44.781,05 EUR, izračunano na podlagi višine obresti na vezane vloge za dobo nad eno leto pri A., od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki teko od poziva k plačilu, podanega s predlogom za poravnavo toženi stranki dne 15. 10. 2012, v roku 15 dni po izidu prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.« 15 Pod točko 1.b) je tožnik zahteval plačilo zneska v višini povprečne obrestne mere na dobo nad 3 leta, po kateri se je toženka zadolževala v obdobju od 1. 1. 2002 do 7. 9. 2012 od zneska glavnice neizplačanih plač 138.492,99 EUR v višini najmanj 74.487,87 EUR, oziroma po izračunu izvedenca finančne stroke, pod točko 1.c) pa še razliko, ki presega ta znesek po izračunu izvedenca finančne stroke. V točki 1.d) tožnik navaja, da mu je toženka dolžna od dosojenega zneska, najmanj 74.487,86 EUR, plačati tudi zamudne obresti, ki teko od poziva k plačilu, podanega s predlogom za poravnavo toženi stranki dne 15. 10. 2012, v roku 15 dni po izidu prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.