Jedro

Določenost roka v pogodbi ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih - torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti - kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: 1) Tožba se v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 441.766,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2009 do plačila in na plačilo zneska 62.394,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, zavrže. 2) Tožena stranka B. d. d. je dolžna tožeči stranki A. d. o. o. plačati naslednje zneske: - znesek 8.801,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 6. 2009 dalje do plačila, - znesek 4.618,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 8. 2009 dalje do plačila, - znesek 220.842,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 10. 2009 dalje do plačila, - znesek 20.863,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 6. 2009 dalje do plačila, - znesek 13.288,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

3) Sklep o stroških postopka izide s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe, tožena pa stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

3. Pritožba tožeče stranke ni dovoljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

4. Postopek v tej zadevi se je pričel z vložitvijo tožbe sedaj tožene stranke, ki je bila naročnica, sedaj tožeča stranka pa izvajalka po podizvajalski pogodbi CP 8/25-08 z dne 16. 9. 2008 za izgradnjo ločenega sistema kanalizacije in obnovo vodovoda ..., ki ga je investirala občina.

5. Prvotna tožeča stranka je vtoževala dva računa za sanacijo napak in travnika ter preveč plačana dela, vključno s 5 % manipulativnimi stroški, ker da prvotna tožena stranka del ni opravila in je 9. 6. 2009 samovoljno prekinila z izvajanjem del, zato je morala dela zaključiti sama. Med postopkom je prvotna tožeča stranka spremenila tožbo in zahtevek zvišala še za 75.623,13 EUR, s katerim je zahtevala vračilo preveč zaračunanih del v izdani in potrjeni 9.a situaciji, prvotna tožena stranka pa je vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala: - 8.801,41 EUR za plačane in nevgrajene jaške, - 4.618,03 EUR za naročen, dobavljen in plačan pesek, - 220.842,07 EUR za plačilo 10. končne situacije, - 20.863,64 EUR iz naslova zadržanih sredstev od vsake izstavljene situacije, ter še - 441.766,78 EUR za plačilo stroškov delovne sile in gradbene mehanizacije ter transportnih sredstev in - 62.394,94 EUR za škodo zaradi protipravno odvzete mehanizacije, vse z obrestmi.

6. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo vse zahtevke obeh pravdnih strank. Po prvotni tožbi je razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 24.308,96 EUR s pp in za izvršilne stroške v znesku 210,00 EUR, ter tudi tožbeni zahtevek po spremembi tožbe na plačilo 75.623,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 do plačila (to je bila II. točka izreka prve sodbe, ki je že pravnomočna).

7. Tožbeni zahtevek po prvotno nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo po postavkah, kot jih je specificirala prvotna tožena stranka v nasprotni tožbi. Zavrnilo je torej tudi zahtevka za plačilo 441.766,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2009 do plačila za plačilo stroškov delovne sile in gradbene mehanizacije ter iz naslova povzročitve škode zaradi protipravno odvzete mehanizacije skupaj z obrestmi v višini 62.394,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

8. Višje sodišče je s sodbo in sklepom I Cpg 1314/2016 z dne 10. 4. 2018 na pritožbo prvotne tožene stranke pritožbi delno ugodilo in sodbo razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje glede vseh postavk zahtevka po nasprotni tožbi, razen za 441.766,78 EUR in 62.394,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (glede teh dveh postavk je zato prva sodba prav tako pravnomočna).

9. Ker je bilo o zahtevku prvotne tožeče stranke že odločeno, v izpodbijani sodbi in tej odločitvi višjega sodišča prvotna tožena stranka nastopa kot tožeča stranka.

**K pritožbi tožeče stranke:**

10. Tožeča stranka sodbo izpodbija v 1. točki izreka, torej glede zavrženja tožbe in glede po njenih trditvah manjkajoče 6. točke v 2. točki izpodbijane sodbe, in sicer zato, ker odločitev ne vsebuje odločitve o plačilu zneska 65.116,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 10. 2009. Trdi, da ni odločeno o vseh zahtevkih tožeče stranke. Znesek 65.116,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 10. 2009 dalje da se nanaša na škodo, nastalo tožeči stranki zaradi čakanja na tehnično rešitev in nujni aneks št. 2. 11. Zgolj v pojasnilo višje sodišče ponavlja, da je bilo v prvem sojenju že pravnomočno odločeno o zahtevku za plačilo 441.766,78 EUR za vtoževane stroške delovne sile in gradbene mehanizacije ter transportnih sredstev, nastalih zaradi zamude in neizpolnitve pogodbenih obveznosti (junij do oktober 2009) in za plačilo 62.394,94 EUR za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi protipravno odvzete mehanizacije. Višje sodišče je namreč s sodbo in sklepom I Cpg 1314/2016 z dne 10. 4. 2018 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v sodbi III Pg 5118/2010 z dne 5. 5. 2016, da se zahtevka zavrneta, medtem ko je odločitev o preostalih zahtevkih tožeče stranke razveljavilo in je bilo o njih odločeno s sedaj izpodbijano sodbo.

12. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni (prvi odstavek 325. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V tem delu je zato višje sodišče zgornje in vse ostale pritožbene trditve v tej smeri štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. O predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odloča sodišče prve stopnje (prim. 325. člen ZPP), zato se višje sodišče do teh trditev ni opredeljevalo.

13. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka v novem sojenju v celoti uspela, saj je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zahtevkom, ki so bili predmet ponovnega sojenja, v celoti ugodilo. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožečo stranko, ki s pritožbo izpodbija izdano sodbo, to predstavljalo določeno pravno korist, ki je brez pritožbe ne bi mogla doseči. Ker pa je bilo z izpodbijano sodbo tožeči stranki v celoti ugodeno in si svojega pravnega položaja s pritožbo ne bi mogla več izboljšati, njen pravni interes za pritožbo ni podan.

14. V primeru, ko stranka nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožba nedovoljena in jo s sklepom zavrže že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (343. člen ZPP). Če ta tega ne stori, jo lahko zavrže sodnik poročevalec sodišča druge stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP). Glede na navedene določbe je sodišče druge stopnje nedovoljeno pritožbo tožeče stranke zavrglo (352. člen ZPP), kar izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

**K pritožbi tožene stranke:**

15. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogodba med pravdnima strankama ni časovno iztekla, ampak je ostala v veljavi tudi po 30. 6. 2009, se tožena stranka v pritožbi sklicuje na izdani sodbi v predhodnem sojenju, po katerih da je bila pogodba razvezana po samem zakonu. Pritožnica se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje in višjega sodišča, po katerih naj bi bil rok dokončanja del bistvena sestavina pogodbe. Trdi, da ko je 30. 6. 2009 prenehala veljati zapora ceste, je tožeča stranka samovoljno prekinila z izvajanjem pogodbe.

16. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve, da je višje sodišče v predhodnem odločanju zavzelo stališče o tem, da je bila pogodba med pravdnima strankama razvezana po samem zakonu. V svoji odločbi je v točkah obrazložitve, na katere se sklicuje pritožnica (8., 9. in 20.), višje sodišče zgolj povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje in dejansko podlago sodišča prve stopnje, na kateri je to utemeljevalo svojo odločitev. Kot izhaja iz nosilnih razlogov, pravna kvalifikacija trajanja pogodbe za odločitev višjega sodišča ni bila pomembna. Poleg tega je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, zato je sklicevanje na pravno presojo v njej v tem pritožbenem postopku nerelevantno. Dodati gre zgolj, da sodišče prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je zagrešilo, v prvem sojenju niti ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka kršila pogodbo. Pogodba namreč šteje za razvezano po samem zakonu le, če obveznost, za katero pogodba določa, da je čas bistvena sestavina, ni izpolnjena ob zapadlosti in če ni razlogov, ki bi preprečevali nastop dolžniške zamude.1 To je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, pritožnica pa ni izpodbila.

17. Zato ne držijo niti pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje glede časovnega izteka podizvajalske pogodbe v izpodbijani sodbi ni izreklo. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje v 37. točki obrazložitve, da tožeča stranka svojega izpolnitvenega ravnanja ni opravila v celoti zaradi ravnanj tožene stranke. To pa pomeni, da pogoji za nastop razveze pogodbe po samem zakonu niso izpolnjeni. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da v kolikor bi rok za dosego končnega rezultata gradbene pogodbe ne bil pomemben, stranke takega roka sploh ne bi dogovarjale. Določenost roka v pogodbi namreč ne pomeni vedno, da je pogodba ob poteku časa avtomatsko razvezana. Upoštevaje naravo pogodbene obveznosti zato pogodbenega določila o natančnem času, ko je treba opraviti izpolnitev, ne gre razumeti dobesedno. Pomen časa v taki pogodbi je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno, saj je izvršitev gradbenih del odvisna tudi od izpolnjevanja naročnikovih – torej obveznosti tožene stranke. Zaradi njene upniške zamude (z izpolnitvijo nasprotnih obveznosti – kar pritožbeno ni izpodbito) namreč tožeča stranka ni bila v zamudi in zato njena obveznost ni prenehala (prim. 301. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

18. Kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju, tožena stranka ni izpodbila ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka svojega izpolnitvenega ravnanja ni opravila zaradi ravnanj tožene stranke. Zato so neutemeljene tako pritožbene trditve, da je tožeča stranka pasivno čakala na gradbišču in kljub pozivom tožene z deli ni želela nadaljevati, kot stališče, da tudi zaradi časovnega poteka pogodbe ni bilo več temelja za njeno nadaljevanje. To za odločitev v tej zadevi tudi ni pravno pomembno, saj so predmet zahtevka do tedaj opravljeno delo in nabavljeni material. Posledično so nerelevantne tudi pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka zahtevala od tožeče, da takoj odstrani mehanizacijo s trase in zavaruje jaške proti padcu v globino.

19. Ker ugotovitve sodišča prve stopnje o zadržanih sredstvih pritožnica napada zgolj s pavšalnimi trditvami, da te ne držijo, se višje sodišče izčrpneje do njih ne bo opredeljevalo. Pri tem je nerelevantno tudi pritožbeno sklicevanje na ugotovitve izvedenca glede knjiženja posameznih računovodskih dogodkov v zvezi z zadržanimi sredstvi, saj se 57. točka izvedenskega mnenja, ki jo pritožnica povzema v pritožbi, nanaša na stanje finančnih obveznosti ob potrditvi 8. situacije, ki pa ni predmet tega spora. Izvedenec je pojasnil tudi, da se natančna višina zadržanih sredstev lahko določi le v primeru, ko je narejen končni obračun (prim. 58. točko izvedenskega mnenja). Ker je bil končni obračun napravljen šele v tem postopku, pavšalno sklicevanje na preplačilo tožene stranke ob 8. situaciji ni utemeljeno. Posledično se višje sodišče ne bo več opredeljevalo niti do pritožbenih trditev ob koncu pritožbe, v katerih pritožnica povzema ugotovitve sodnega izvedenca o tem, kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo zadržanih sredstev.

20. V zvezi s plačilom 9.a situacije pritožnica ponovno izpodbija trditve tožeče stranke, da je z izvedbo del zamujala zaradi zamud tožene stranke s plačili. Vendar ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na ugotovitvah izvedenca, da je bila pogodbena vrednost del presežena že s 7. situacijo in je bilo toženi stranki že konec januarja 2009 znano, da so bila pogodbena sredstva presežena. Zato so nerelevantne pritožbene trditve, da je plačilo 9.a začasne situacije z dne 28. 5. 2009 z rokom plačila 60 dni zapadlo konec julija 2009. 21. V nadaljevanju pritožbe se pritožnica sklicuje na pobote medsebojnih obveznosti med pravdnima strankama in trdi, da je želela in pristala na predčasni odkup potrjenih situacij in istočasno pobotanje do takrat nastalih medsebojnih obveznosti. Pri tem pa ne navede, katere razloge sodišča prve stopnje napada, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve na ta dejstva ni oprlo, pritožnica pa niti ne pojasni, v zvezi s čim so te pritožbene trditve relevantne.

22. Pritožnica tudi v zvezi s plačilom 10. končne situacije zgolj ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je tožeča stranka izstavila 10. končno situacijo za dela, ki jih sama ni nikdar izvedla in s strani nadzornega organa investitorja niso bila priznana, niti niso bila potrjena v gradbeni knjigi. A ker pritožbeno ni izpodbito, da je tožeča stranka z deli utemeljeno prekinila, saj je tožena stranka kršila svoje pogodbene obveznosti, s temi pritožbenimi trditvami ne more uspeti. Ne izpodbija niti ugotovitev sodišča prve stopnje iz 42. točke obrazložitve glede razlike vrednosti priznanih dodatnih del. S končno 9.a situacijo namreč ni bilo priznanih še za 220.842,07 EUR del, ki so bila izvedena do dne 28. 5. 2009 in v gradbeni knjigi tudi potrjena. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da razmerje med investitorjem in toženo stranko na pogodbeni odnos med pravdnima stranka ne vpliva, so nerelevantne pritožbene trditve, da končna situacija ni bila potrjena s strani nadzornega organa.

23. Nesporno je, da primopredaja med pogodbenima strankama ni bila opravljena, prav tako ne končni obračun – razen v enem delu skozi postopek odprodaje terjatev in s tem s potrditvijo in plačilom 9.a situacije prevzemniku C. d. o. o. Zato se vprašanje preostalega dolžnega plačila za opravljeno delo rešuje v tem pravdnem postopku. Pritožnica posledično ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da ima 10. končna situacija značaj in vsebino končnega obračuna in bi morali za njeno izstavitev najprej biti izpolnjeni vsi pogoji po 12. členu pogodbe, med drugim tudi prevzem in predaja izvršenih del, tehnični pregled in tako naprej. Nesporno med strankama je, da je bil končni prevzem za velik del gradbišča izveden, dva delna prevzema sta bila 29. 5. 2009 in 4. 6. 2009, tožena stranka pa ugotovitev sodišča prve stopnje o razliki priznanih dodatno izvedenih del niti ne izpodbija.

24. Nerelevantno je tudi sklicevanje na to, da je tožena stranka obljubila, da bo po sklenjenem aneksu št. 1 sledil tudi aneks št. 2, vendar pa pod povsem jasno postavljenim pogojem – v kolikor bo nadzorni organ investitorja potrdil dodatni zahtevek tožeče stranke in le v tistem delu, kjer bodo obveznosti potrjene. Pogodba namreč drugega, kot da bi za dodatna dela pravdni stranki morali skleniti aneks (prim. 20. člen pogodbe) ne določa. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje v 43. točki obrazložitve, da razmerje med investitorjem in izvajalcem na pogodbeni odnos med pravdnima strankama nima vpliva. Posledično so neutemeljene vse pritožbene trditve v nadaljevanju, kako je bila oblikovana cena, da bi bil aneks sklenjen, če tožeča stranka ne bi enostransko ustavila dela. S to interpretacijo dogodkov namreč tožena stranka tudi v tem pritožbenem postopku ni uspela.

25. V zvezi z izročitvijo tehničnih rešitev se pritožnica sklicuje na 9. člen pogodbe, da mora izvajalec razloge, ki opravičujejo podaljšanje pogodbenega roka, pisno sporočiti naročniku v 3 dneh po tistem, ko razlog nastopi, sicer ne more zahtevati podaljšanja rokov. Pritožnica s trditvami, da tožeča stranka za podaljšanje pogodbenega roka za dodatni čas ni zaprosila, ne more uspeti, saj ji ni uspelo izkazati, da se je pogodba 30. 6. 2009 iztekla. Pri tem zgolj ponavlja trditve, da spremembe tehničnih rešitev na samo dokončanje izvedbe del niso imele vpliva, s čimer ni podala nobenih utemeljenih pritožbenih razlogov zoper ugotovitve izvedenca v 12. točki izvedenskega mnenja, da tehnična rešitev za nadaljevanje del podizvajalcu ni bila izročena, stanje na lokaciji ni bilo usklajeno in z deli ni bilo mogoče nadaljevati, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je spremembe projektne dokumentacije izvedenec ocenil drugače, pritožnica pa ni podala nobenih razlogov, da ta ocena ne bi bila pravilna, pritožnica tudi ne more uspeti s povsem pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da spremembe tehničnih rešitev na samo dokončanje izvedbe del niso imele vpliva. Sodišče prve stopnje je prepričljive razloge v zvezi s tem, ki tožečo stranko tudi razbremenjujejo krivde za ustavitev del, navedlo na koncu 37. točke obrazložitve, pritožnica pa v zvezi z njimi ne podaja nobenih pritožbenih razlogov.

26. V zvezi s premoženjsko škodo iz naslova nevgrajenih jaškov v višini 8.801,41 EUR pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je 30. 6. 2009 tožečo stranko obvestila, da je sodelovanje po podizvajalski pogodbi prenehalo in je bila tožeča stranka odstranjena z gradbišča 8. 10. 2009. Zato pritožnica s trditvami, da ni res, da tožeča stranka ni smela na gradbišče, ne more uspeti. Sama namreč trdi, da je bila tožeča stranka, ki je vztrajala na gradbišču, z njega prisilno odstranjena, v postopku pa niti ni zatrjevala, da bi tožeča stranka ob odhodu gradbeni material odpeljala s seboj. Obrazloženo pritožba ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z deli na istem gradbišču sama nadaljevala z novim podizvajalcem. Pri tem se višje sodišče strinja, da toženi stranki ni uspelo izkazati, da bi pri nadaljevanju del uporabila drug pesek in nove jaške, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči tudi znesek za nevgrajene jaške, pravilna. Glede na neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje o opravljenem in še neplačanem delu tožeče stranke ter o neizročenih tehničnih rešitvah se kot sprenevedave izkažejo tudi pritožbene trditve, da če tožeča stranka ne bi enostransko prekinila in ustavila dela ter izsiljevala tožene stranke k sklenitvi novega aneksa, bi imela vso možnost jaške vgraditi in dela dokončati. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem tudi pravilno sklicevalo na 70. Posebno gradbeno uzanco.2

27. Smiselno enako se na svoje pritožbene navedbe v zvezi z jaški pritožnica sklicuje tudi glede škode iz naslova dobavljenega peska, zato višje sodišče zgornjih razlogov ne bo ponavljalo. Dodati gre le, da je pri tem, ko ni izpodbito, da je s tem materialom razpolagala sama, ne pa tožeča stranka, nerelevantno, ali so bili materiali toženi stranki predani. Zato je posledično nepomembno tudi zatrjevanje, da kaj takega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala. Odločitev sodišča prve stopnje o plačilu tega dela zahtevka je pravilna.

28. V zvezi s plačilom 10. končne situacije v znesku 220.842,07 EUR se pritožnica sklicuje na to, da potrjen predlog obračuna ni izkazal dejansko izvedenih količin, temveč je to vsakokratno potrjena situacija. Pritožnica trdi, da ne nadzornik ne kdorkoli drug sporne 10. končne situacije ni potrdil. Pri tem so, kot je bilo že pojasnjeno, pritožbene trditve, da nadzor obračunanih del ni priznal, nerelevantne, pritožnica pa tudi spregleda, da je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da je v 10. situaciji tožnica zaračunala znesek, ki je manjši, kot je razlika med priznanimi dodatnimi deli in vrednostjo obračunanih del v 9.a situaciji. Ta pa je bila potrjena in plačana. Dela so bila s strani nadzora 20. 5. 2009 potrjena in so bila nedvomno tudi izvedena. Sklicevanje na nepotrjeno 10. situacijo zato ne more biti uspešno, vključno s pritožbenimi trditvami, da tožeča stranka del iz izstavljene 10. končne situacije ni izvedla in niso bila potrjena v gradbeni knjigi. Enako velja za trditve, da je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo na podlagi dveh predračunov, ki so bili podlaga za sklenitev aneksa 1. Že višina vseh potrjenih situacij do vključno 9.a z dne 28. 5. 2009 je bila višja od zneska, navedenega v aneksu št. 1 (prim. obrazložitev v 42. točki sodbe). V zvezi predračunoma pa se pritožnica ponovno neutemeljeno sklicuje na to, da sta bila predračuna vključena v aneks 1 tako, kot ju je potrdil nadzorni organ investitorja. Zato se višje sodišče do nadaljnjih pritožbenih trditev glede predračunov ne bo več opredeljevalo.

29. V zvezi z analizo cen pritožnica meni, da to, da analiza cen s strani investitorja ni bila korigirana, tožena stranka pa je na njeni podlagi prejela plačilo ob sodelovanju na drugem javnem razpisu, še ne dokazuje, da so bile cene in količine, kot jih je zaračunala tožeča stranka po sporni 10. situaciji, obračunane pravilno. Vendar pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da analiza cen v postopku niti ni bila prerekana, zato ta dejstva v tem pritožbenem postopku ne morejo biti več predmet presoje (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično višje sodišče ni več odgovarjalo na obširne pritožbene razloge iz 20. točke pritožbe, v katerih se pritožnica sklicuje na ugotovitve izvedenca v zvezi s tem.

30. Na koncu pritožnica zgolj pavšalno uveljavlja še, da prereka tudi zahtevek iz naslova obračunanih zakonskih zamudnih obresti. Ker se pri tem ponovno sklicuje na to, da stranki končnega obračuna nista napravili, vse v zvezi s tem pa je bilo predhodno že pojasnjeno, so tudi te pritožbene trditve neutemeljene.

31. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kar izhaja iz II. točke izreka te odločbe.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

32. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila pritožbene stroške, vendar jih nosi sama, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. in 165. člen ZPP).

33. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). V zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke pa višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v njem niti ni odgovarjala na pritožbene trditve tožene stranke, pač pa je ponavljala pritožbene trditve iz svoje pritožbe, zato v ničemer ni prispevala k odločitvi višjega sodišča in sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).

1 Prim. Juhart, M. v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 569 in nasl. 2 Ta določa, da je izvajalec dolžan nadaljevati izvajanje del, ko prenehajo ovire, zaradi katerih so bila dela ustavljena.