Jedro

Veljavne določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko se je opredelilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni predlog upnika za izdajo začasne odredbe, kot tudi podredni predlog upnika, da se dolžniku določi varščina kot pogoj za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki navaja, da po presoji sodišča upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Stališče sodišča je napačno, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 270. členu ne določa nobenega izkazovanja subjektivnega namena, prav tako to ne izhaja iz citiranega sklepa, v katerem je sodišče navedlo zgolj, da je potrebno izkazati aktivno ravnanje dolžnika in da zgolj dokazovanje stanja ni dovolj. Subjektivni namen oziroma dolus coloratus ni zahtevan, tako tudi dr. Aleš Galič v Začasne odredbe - izbrana vprašanja, stran 3, ki je na vpogled tudi na svetovnem spletu. Glede na to, da ZIZ ne določa natančno kakšno dolžnikovo odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem mora upnik izkazati, da bi upravičil izdajo začasne odredbe in je to pravni standard, upnik meni, da se lahko za potrebe zapolnitve tega standarda uporabijo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o izpodbijanju pravnih dejanj in sicer določbe drugega in tretjega odstavka 256. člena OZ. V konkretnih primerih, ki jih je upnik navedel v predlogu, gre ravno za takšna razpolaganja. V kolikor bi sodišče dejanja, kot so navedena zgoraj, razveljavilo v primeru actio pauliana, je po mnenju upnika upravičena tudi izdaja začasne odredbe, saj preprečuje oškodovanje upnikov, ki so izkazali verjeten obstoj terjatve. V kolikor bi sodišče vztrajalo, da je potrebno izkazati subjektivni namen, je po mnenju upnika vseeno, če se določbe o zavarovanju iz ZIZ kar črtajo, saj gre za zagotavljanje navidezne pravice, ki pa je upnik ne more nikoli uresničiti. Sodišče naj pojasni, kako bi upnik sploh ta subjektivni namen izkazal, npr. tako, da bi predložil darilno pogodbo, v kateri je dolžnik napisal, da stanovanje podarja sinu zato, da bo onemogočil uveljavitev terjatve. Upnik je zatrjeval in predložil dokaze za številna dejanja dolžnika, iz katerih izhaja, da je imel dolžnik pred prejemom tožbe v postopku I Pg 618/2011 precej obsežno premoženje, ki ga je neposredno po prejemu tožbe vsega v zelo kratkem časovnem obdobju odtujil tudi brezplačno. Upnik ima do dolžnika tudi druge terjatve, ki jih le-ta ne poplača, npr. terjatev na plačilo 119.980,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje na podlagi sodbe VII Pg 2419/2012, ki je postala izvršljiva 5. 7. 2015, torej že po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe in predlogu zato ni bila predložena. Dolžnik terjatve ni poravnal prostovoljno. V kolikor bodo dividende dolžniku izplačane, jih upnik ne bo dobil nikoli vrnjenih, v kolikor ne bodo zavarovane z začasno odredbo, saj dolžnik svojih dolgov ne poplačuje. Predpostavka obstoja nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je torej izkazana, saj okoliščine prenosov delnic nedvomno kažejo na to, da se poskuša preprečiti njihovo vračilo, zato ni nobenega dvoma, da upnik nikoli ne bo dobil vrnjenih dividend, v kolikor bodo dolžniku izplačane. Prav tako je življenjsko nelogična in v nasprotju z določbo 270. člena ZIZ, ki omogoča zavarovanje denarnih terjatev, navedba sodišča, da dividenda po sami definiciji predstavlja določen denarni znesek, le ta pa je nadomestna stvar, zato ni izkazano, da njihovo vračilo ne bi bilo mogoče. Upnik se ob takšnem stališču sodišča sprašuje v čem je potem pomen določbe 270. člena ZIZ, ki omogoča zavarovanje denarnih terjatev, če te že po sami definiciji predstavljajo denarni znesek, ki je nadomestna stvar. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi ugotovilo tudi, da zadržanje izplačila dividend ne bi pomenilo neznatne škode za dolžnika in navaja, da vsak poseg v lastninsko pravico oziroma upravičenje do dividend pomeni znatno škodo, saj omejuje dolžnikovo pravico do razpolaganja z denarnimi sredstvi, ki mu glede na to, da je dolžnik imetnik delnic, pripada. Pri tem se sklicuje na sklep I Cpg 496/2014, pri čemer pa ne upošteva nasprotne sodne prakse npr. I Cpg 1875/2014, ki jo je predložil upnik in se do nje niti ne opredeli. Upnik v tem primeru ugotavlja, da standardov, ki jih ima sodišče za izdajo začasne odredbe enostavno ni mogoče doseči, saj po stališču prvostopenjskega sodišča ni mogoče dovoliti nobenega posega v lastninsko pravico dolžnika. Upnik je nadalje predlagal tudi določitev varščine v kolikor bi sodišče ugotovilo, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti. V obrazložitvi sklepa s katerim je sodišče zavrnilo predlog upnika je sodišče navedlo, da upnik ni izkazoval obstoja druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, kar pa ni res, saj je upnik navedel številna dejanja dolžnika, s katerimi je odtujil vse svoje premoženje in za to predložil dokaze. Sodišče še navaja, da je potrebno pogoje po 270. členu ZIZ presojati restriktivno, saj bi sicer postale orodje v rokah upnikov, s čimer prepiše obrazložitev sklepa I Cpg 806/2011, pri tem pa ne upošteva, da v citiranem primeru upnik obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ ni niti zatrjeval, za razliko od upnika v konkretnem postopku. Glede postavljenega zahtevka za deponiranje dividend pri notarki upnik pojasnjuje, da so že bile izdane začasne odredbe na podlagi identično postavljenega zahtevka, katerim je bilo ugodeno, dividende pa deponirane. Pri tem navaja sodno prakso v podobnih oziroma identičnih zadevah. Upnik predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ) sodišče izda, če upnik poleg verjetno izkazane terjatve (objektivni pogoj) izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Terjatev je verjetno izkazana, kadar so razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. Temu dokaznemu standardu je zadoščeno, saj je upnik v potrditev svojih (materialnopravno sklepčnih) navedb predložil tudi dokaze, ki dokazujejo utemeljenost njegovih navedb in je terjatev prav gotovo ugotovljena najmanj s stopnjo verjetnosti, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Upnik namreč izkazuje obstoj terjatve z nepravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 618/2011 z dne 3. 4. 2015, iz katere izhaja, da je sodišče ugotovilo ničnost številnih pogodb o prenosu in prodaji delnic izdajatelja I. d.d., sklenjenih med družbo T. d.o.o. in dolžnikom.

7. Upnik, ki predlaga začasno odredbo, mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti v primeru, če se sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo. Veljavne določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko se je opredelilo, da upnik ni izkazal, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali drugače razpolagal s premoženjem, z namenom, da bi bila uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), pri čemer dolžnikova krivda ali namen (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna (Triva - Sudsko izvršno pravo str. 347). Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča preveč strogo stališče sodišča prve stopnje glede presoje neznatne škode, ko pravi, da vsak poseg v lastninsko pravico pomeni za dolžnika znatno škodo, ker mu omejuje pravico do razpolaganja z denarnimi sredstvi. V podobni zadevi se je o tem že opredelilo višje sodišče (I Cpg 1875/2014), na kar se sklicuje tudi upnik, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

8. Glede na navedeno je pritožba upnika utemeljena in je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno in ob upoštevanju materialnopravnih stališč in razlogov tega sklepa presodi, ali so poleg izkazane verjetnosti terjatve podani tudi drugi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.