Jedro

Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da je za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ po spremenjeni obtožbi, glede na čas od storitve kaznivega dejanja (16.12.1995 do 13.1.1996) pa do glavne obravnave dne 15.6.1999, nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ker da v smeri v spremenjeni obtožbi opisanega kaznivega dejanja goljufije ni bilo storjeno nobeno procesno dejanje za pregon storilca. Zato se je strinjati s pritožnico, da je ob ugotovitvi, da gre za isti historični dogodek prvotni kazenski postopek za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka pretrgal tudi zastaralni rok treh let, ki ga zakon predpisuje za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ. Že vložitev obtožnice dne 22.12.1998, za kaznivo dejanje, ki je bilo dokončano dne 13.1.1996 je tisto procesno dejanje, ki je pretrgalo tek zastaranja kazenskega pregona tudi za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ...je z izpodbijano sodbo na podlagi določila 4. tč. 357. čl. Zakona o kazenskem postopku zavrnilo obtožbo zoper obt. Elico Krese zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določila 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka, zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. tč. 372. čl. ZKP ter predlagala, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženko spozna za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ ter jo po istem zakonitem določilu kaznuje.

Pritožnica v pritožbenem predlogu sicer predlaga spremembo izpodbijane sodbe iz zavrnilne sodbe v obsodilno, vendar pa pritožbeno sodišče takšnemu predlogu pritožnice ni sledilo. Po določbi 5. odst. 392. čl. ZKP sodišče druge stopnje takrat, kadar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov ravna po 1. odst. 394. čl. ZKP, torej izpodbijano sodbo spremeni. Sprememba izpodbijane sodbe je tudi možna kdar pritožbeno sodišče ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo odločilnih dejstev v smeri obdolženki očitanega kaznivega dejanja po obtožbi okrožnega državnega tožilstva, ampak je ocenilo, da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ. Takšno odločitev sodišča prve stopnje pa utemeljeno izpodbija pritožnica v razlogih pritožbe.

Pritožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno presodilo, da tožilstvo obtoženki s spremembo obtožnice na glavni obravnavi dne 15.6.1999 iz kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka po 1. odst. 253. čl. KZ v kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ očita obtoženki popolnoma novo in drugo kaznivo dejanje. Pritožnica utemeljeno opozarja, da opisa kaznivega dejanja po prvotni obtožbi (kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka) in spremenjeni obtožbi (kaznivo dejanje goljufije) predstavljata isti historični dogodek. Opisa obeh kaznivih dejanj se vsebinsko ne razlikujeta tako, da bi bilo mogoče šteti, da tožilstvo obtoženki s spremembo obtožnice očita popolnoma novo kaznivo dejanje.

Opisa obeh kaznivih dejanj se nanašata na enako ravnanje obtoženke, torej izpolnitev in izdajo čekov ter njihovo vnovčenje, s čemer naj bi obtoženka pridobila protipravno premoženjsko korist na škodo N. Kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka je v odnosu do kaznivega dejanja goljufije specialno kaznivo dejanje in predstavlja poseben primer goljufije. Ko je državna tožilka na glavni obravnavi dne 15.6.1999 na podlagi izvedenih dokazov tako ocenila, da je obtoženki mogoče očitati le kaznivo dejanje goljufije ob istem historičnem dogodku, ne pa kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka, tako s spremenjenim opisom kaznivega dejanja obtoženki ni očitala nekega popolnoma novega in drugega kaznivega dejanja, za katero do 15.6.1999 niso bila opravljena nobena procesna dejanja v smeri pregona storilca, torej obtoženke, kar je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da je za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ po spremenjeni obtožbi, glede na čas od storitve kaznivega dejanja (16.12.1995 do 13.1.1996) pa do glavne obravnave dne 15.6.1999, nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ker da v smeri v spremenjeni obtožbi opisanega kaznivega dejanja goljufije ni bilo storjeno nobeno procesno dejanje za pregon storilca. Zato se je strinjati s pritožnico, da je ob ugotovitvi, da gre za isti historični dogodek prvotni kazenski postopek za kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka pretrgal tudi zastaralni rok treh let, ki ga zakon predpisuje za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ. Že vložitev obtožnice dne 22.12.1998, za kaznivo dejanje, ki je bilo dokončano dne 13.1.1996 je tisto procesno dejanje, ki je pretrgalo tek zastaranja kazenskega pregona tudi za kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 217. čl. KZ. Šlo je za procesno dejanje, ki je bilo usmerjeno v pregon storilke kaznivega dejanje E.K., pri čemer se je tudi strinjati s pritožnico, da ni potrebno, da bi pri procesnem dejanju, torej pri vložitvi obtožnice bila kvalifikacija kaznivega dejanja že določena. Pomembno je, kar je bilo že povedano, da gre pri prvotni kot spremenjeni obtožbi za isti historični dogodek. Ker je sodišče prve stopnje tako odločilna dejstva, pomembna za presojo ali je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona napačno presodilo in v posledici tega tudi kršilo kazenski zakon pri ugotovitvi, da je nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi vseh potrebnih dokazov, njihovi oceni ter oceni obdolženkinega zagovora odločiti o obstoju kaznivega dejanja, ki ga obdolženki očita obtožba.