Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec C. d. o. o. ponudil tožencu, ni bila ustrezna oziroma skladna s sklenjeno pogodbo o štipendiranju. Iz 14. člena te pogodbe namreč izhaja, da se delodajalec zavezuje, da bo po zaključku izobraževanja štipendista z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Delodajalec je tožencu ponudil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 15 mesecev, torej za čas, krajši od časa trajanja štipendijskega razmerja, tako da že zato ni mogoče govoriti o tem, da bi svoje obveznosti iz navedene pogodbe o štipendiranju izpolnil, zaradi česar je toženec skladno z drugim odstavkom 15. člena pogodbe o štipendiranju prost vseh pogodbenih obveznosti in ima pravico do zaposlitve po lastni izbiri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega znesku 5.300,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj tožencu povrne stroške tega delovnega spora v višini 692,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita napačno tolmačenje obvestila o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka delovnega časa, iz katerega izhaja, da toženec ni želel podpisati nove pogodbe za nedoločen čas in da se je zavezal, da bo vrnil sorazmerni del prejetih štipendij skladno s pogodbo o štipendiranju. Trdi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi toženca, da je navedeno listino podpisal, ker se je bal, da v nasprotnem primeru ne bo prejel plačila za opravljeno delo. Meni, da je podpisano obvestilo predstavljalo voljo obeh pogodbenih strank. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo, da je pogodba o zaposlitvi neustrezna glede na dogovorjeno v pogodbi o štipendiranju, zaradi česar je toženec prost vseh obveznosti, tudi vračila štipendije. Meni, da iz obvestila o prenehanju delovnega razmerja jasno izhaja, da je delodajalec želel s tožencem skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki pa je toženec ni želel podpisati, zavezal pa se je vrniti sorazmerni del prejetih štipendij skladno s pogodbo o štipendiranju. Meni, da ta obveznost toženca izhaja iz prvega odstavka 10. člena pogodbe o štipendiranju. Poudarja, da toženec ni želel podpisati ponujene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zaradi česar mu je prenehalo delovno razmerje po lastni volji. Pove, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila, in sicer elektronskega sporočila z dne 24. 1. 2014, v katerem je toženec prosil tožečo stranko za podporo, ker je zavrnil podaljšanje pogodbe o zaposlitvi zaradi soustanovitve novega podjetja. Navaja, da jo je toženec prosil za obročno vračilo štipendij, s čimer se je strinjala in mu poslala sporazum o vračilu štipendij, vendar se kasneje z njim toženec ni strinjal. Po njenem mnenju je delodajalec zagotovil tožencu delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi, skladno z določili Pravilnika o notranji organizaciji, saj je bilo delovno mesto uvrščeno v 6. tarifni razred, iz njegovega opisa pa izhaja zgolj minimalen izobrazbeni pogoj, ki se zahteva za njegovo zasedbo. Meni, da bi moral biti toženec po zaključenem izobraževanju zaposlen pri delodajalcu 30 mesecev, saj je toliko časa prejemal štipendijo. Sodišču prve stopnje očita kršitev 7. člena ZPP, saj je odločitev glede ničnosti sporazuma o vračilu štipendije oprlo na nezatrjevana dejstva. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi bil toženec šibkejša stranka. Zavrača navedbe toženca, da naj bi se bal, da v primeru nepodpisa dogovora ne bo dobil izplačane plače in nadur. Opozarja, da tega toženec tudi ni zatrjeval in se sklicuje na izpoved priče A.A. o rednem izplačevanju plač. Trdi, da sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je toženec sporazum podpisal pod prisilo, ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na načelo vestnosti in poštenja in načelo pacta sunt servanda. Trdi, da trditev iz toženčeve prve pripravljalne vloge sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj je bila glede na pozivni sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 8. 2014 vložena prepozno, po uradni dolžnosti pa neveljavnosti sporazuma ne bi smelo ugotavljati. Dalje trdi, da je sodišče napačno povzelo izpovedi prič A.A. in B.B., saj ni res, da bi priča A.A. ocenjevala, da je toženec vse svoje obveznosti izpolnil. Dalje navaja, da je sodišče na glavni obravnavi toženi stranki dovoljevalo postavljanje nedovoljenih vprašanj, ko pa jim je pooblaščenka tožeče stranke ugovarjala, je bila opozorjena na spoštovanje reda v sodni dvorani, iz zapisnika pa ni razviden dejanski ugovor pooblaščenke. Predlaga ugoditev tožbenem zahtevku v celoti oziroma podrejeno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o dolžnosti toženca, da tožeči stranki povrne del izplačanih štipendij, saj je bil pri delodajalcu zaposlen le 15 in ne 30 mesecev, kot mu je nalagala pogodba o štipendiranju. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila med tožencem, tožečo stranko in delodajalcem C. d. o. o. sklenjena pogodba o štipendiranju (priloga A 2), na podlagi katere je toženec kot štipendist prejemal štipendijo 30 mesecev, - da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem C. d. o. o. (A 5) na delovnem mestu programer II za določen čas od 5. 11. 2012 do 4. 2. 2014 (za 15 mesecev), - da bi skladno z določili pogodbe o štipendiranju delodajalec moral tožencu v roku 60 dni po končanem šolanju v podpis predložiti pogodbo o zaposlitvi za vsaj 30 mesecev za ustrezno delovno mesto, za katero se je toženec izšolal in za kar je prejemal štipendijo, - da je toženec kot štipendist pridobil VII. stopnjo strokovne izobrazbe, delovno mesto programer II, za katero je mu je bila ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pa je delovno mesto za VI. stopnjo strokovne izobrazbe.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec C. d. o. o. ponudil tožencu, ni bila ustrezna oziroma skladna s sklenjeno pogodbo o štipendiranju. Iz 14. člena te pogodbe namreč izhaja, da se delodajalec zavezuje, da bo po zaključku izobraževanja štipendista z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Delodajalec je tožencu ponudil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 15 mesecev, torej za čas, krajši od časa trajanja štipendijskega razmerja, tako da že zato ni mogoče govoriti o tem, da bi svoje obveznosti iz navedene pogodbe o štipendiranju izpolnil, zaradi česar je toženec skladno z drugim odstavkom 15. člena pogodbe o štipendiranju prost vseh pogodbenih obveznosti in ima pravico do zaposlitve po lastni izbiri. Toženec je prost svojih obveznosti v zvezi s pogodbo o štipendiranju tudi zato, ker ponujena zaposlitev, ki jo je sicer za določen čas sprejel, ni ustrezna zaposlitev glede na njegovo doseženo izobrazbo. Glede na to, da je toženec univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike in ima torej VII. stopnjo strokovne izobrazbe, bi mu delodajalec moral ponuditi zaposlitev na delovnem mestu, za katerega se zahteva VII. stopnjo strokovne izobrazbe, ponujena pa mu je bila pogodba za VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Pritožbeno zavzemanje, da je bila tudi zaposlitev na delovnem mestu programer II ustrezna, saj se za to delovno mesto zahteva najmanj VI. stopnja izobrazbe (pri čemer so zaposlovali na tem delovnem mestu delavce s VII. stopnjo izobrazbe), ni utemeljeno, saj je to v nasprotju s samim namenom štipendiranja, to je olajšanjem pridobitve izobrazbe za poklice, ki so v regiji in pri delodajalcu potrebni. Iz opisa delovnega mesta programer II izhaja, da se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe. Iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A 13) sicer res izhaja, da se za delovna mesta v VI. tarifnem razredu zahteva vsaj višješolska izobrazba (torej lahko tudi višja), vendar to ne pomeni, da je delodajalec izpolnil svojo obveznost iz pogodbe o štipendiranju, če je toženca zaposlil na delovnem mestu, za katerega zadostuje nižja izobrazba od tiste, za katero se je toženec izobraževal (pri delodajalcu je sistemizirano tudi delovno mesto programerja I v VII. tarifnem razredu). Toženec je bil v času sklenitve pogodbe o štipendiranju vpisan v 4. letnik po programu univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike. Izpoved priče A.A., da so na delovnem mestu programerja II zaposlovali delavce s VII. stopnjo izobrazbe, saj gre za zahtevno programiranje, pa ne vpliva na dejstvo, da za toženca predstavlja ustrezno le tisto delovno mesto, za katerega se zahteva VII. stopnja izobrazbe. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa delovnega mesta programer II izhaja, da je vsebina dela izvajanje enostavnejših strojno programerskih del. 8. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiranju v zvezi z zagotovitvijo enakega trajanja zaposlitve kot je bilo trajanje prejemanja štipendije s ponudbo dveh pogodb o zaposlitvi zapored, pri čemer je bila ponujena druga pogodba za nedoločen čas, so neutemeljene. Iz izrecne določbe prvega odstavka 14. člena pogodbe o štipendiranju namreč izhaja, da se delodajalec zavezuje, da bo po zaključku izobraževanja štipendista z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Tega pa delodajalec tožencu ni ponudil v roku 60 dni po končanem šolanju (drugi odstavek 15. člena te pogodbe), ampak šele pred iztekom časa, za katerega je sklenil prvo pogodbo o zaposlitvi.

9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje o veljavnosti dogovora o vračilu štipendije, ki je bil del obvestila o prenehanju delovnega razmerja zaradi poteka določenega časa z dne 4. 2. 2014 (A 6), so pravno nepomembne. Iz tega obvestila namreč izhaja, da sta se delodajalec in toženec sporazumela, da bo toženec vrnil sorazmerni del prejetih štipendij skladno s pogodbo o štipendiranju. Glede na ugotovitev, da je toženec po pogodbi o štipendiranju prost svojih obveznosti, ker mu delodajalec ni zagotovil ustrezne zaposlitve in ima zato pravico do zaposlitve po lastni izbiri, mu po tej pogodbi ni treba vrniti niti dela izplačanih štipendij, zato je vprašanje veljavnosti oziroma neveljavnosti tega dogovora pravno nepomembno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče na obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja, ker to na odločitev o zadevi ne more vplivati.

10. Ne glede na to pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo, da so trditve toženca iz prve pripravljalne vloge prepozne, ker naj bi zaradi pozivnega sklepa z dne 19. 8. 2015 nastopila prekluzija. Poziv stranki po drugem odstavku 286.a člena je treba razlagati v kontekstu drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pa s pozivom po drugem odstavku 286.a člena ZPP sodišče omeji možnost stranke, da bi na prvem naroku neomejeno navajala nova dejstva in dokaze, mora biti tak poziv vsebinsko konkretiziran in usmerjen. Samo v tem primeru ima navedeni poziv za posledico prekluzijo glede podajanja novih navedb in predlaganja dokazov s strani stranke še pred prvim narokom za glavno obravnavo. V predmetni zadevi je bil poziv sodišča povsem splošen in nekonkretiziran, zato pred potekom prvega naroka prekluzija ni nastopila in je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo vse trditve, podane do konca prvega naroka za glavno obravnavo brez pogoja nekrivde, torej tudi trditve iz njegove prve pripravljalne vloge.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskega dokaza - elektronskega sporočila tožene stranke tožeči stranki z dne 24. 1. 2014. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da to sporočilo ni bilo predlagano kot dokaz niti ni bilo predloženo s strani nobene od strank v spis, zato se sodišče prve stopnje do njega niti ni moglo opredeliti. Glede na zatrjevano vsebino tega sporočila, ki se nanaša na obveznost vračanja štipendije, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to elektronsko sporočilo za odločitev v zadevi sploh ni bistveno, ker toženec glede na določila pogodbe o štipendiranju te sploh ni dolžan vrniti. Na njegovo dolžnost vračanja štipendije ne bi vplivalo, če bi v zmotnem prepričanju, da je štipendijo dolžan vrniti, sklenil dogovor o vračilu štipendije v obrokih. Tak dogovor ne bi predstavljal samostojne pravne podlage za vračilo štipendije, ki mu je po določilih pogodbe o štipendiranju ni treba vrniti.

12. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo, da priča A.A. ocenjuje, da je toženec vse svoje obveznosti izpolnil, ni utemeljena. Navedena priča je, zaslišana na naroku 4. 5. 2016, na vprašanje, ali je toženec izpolnil svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, povedala, da je. Sodišče prve stopnje je to tudi pravilno povzelo v 10. točki obrazložitve. Navedeno pa sicer v predmetni zadevi niti ni bistveno.

13. Tudi nezapis dejanskega ugovora pooblaščenke na naroku 2. 12. 2015 v zvezi z vprašanjem pooblaščenke tožene stranke, ali je delodajalec od toženca zahteval, da podpiše listino, v kateri se zavezuje vrniti del prejetih štipendij, za odločitev v zadevi ni pravno pomembna, saj se nanaša na vprašanje veljavnosti dogovora o vračilu dela štipendije, ki pa je zaradi že navedenih razlogov v predmetni zadevi pravno nepomemben.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).