Jedro

Predstojnik tožene stranke bi moral v sklepu o premestitvi obrazložiti vse razloge, ki so ga vodili k odločitvi, in sicer bi moral navesti, na kakšen način naj bi s premestitvijo zagotovili učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zgolj navedba, da se izpodbijani sklep izdaja na podlagi zakonske določbe, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za oceno, da je sklep o premestitvi zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke o razporeditvi tožnika št. ... z dne 22. 4. 2011 (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, medtem ko je tožniku dolžna povrniti njegove stroške v znesku 440,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je odločba o začasni tožnikovi napotitvi tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti. Delodajalec lahko smotrnost začasne premestitve oziroma napotitve javnega uslužbenca v drug organ dokaže tudi v sodnem postopku. O teh vprašanjih se je že izrekla sodna praksa. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je v pristojnosti generalnega direktorja Policije, da oceni, kdaj so podane okoliščine, zaradi katerih je potrebno določenega policista zaradi nemotenega opravljanja nalog začasno razporediti ali napotiti na drugo delovno mesto. Glede tega je v določbi 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 66/2009 - UPB) opredeljena specifična ureditev, ki to omogoča. V takšnih primerih ni predpisano dvostopenjsko odločanje pri delodajalcu, zaradi česar je razlog smotrnosti takšne odločitve možno preizkušati le v sodnem postopku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka je v pritožbi priznala, da v izpodbijani odločbi niso navedeni konkretni razlogi, na podlagi katerih je predstojnik policije začasno napotil tožnika na drugo delovno mesto. Sklicuje se ne konkretne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ko je bilo odločeno v podobnih primerih, da morajo biti odločbe ustrezno obrazložene, saj je le na tej podlagi zagotovljeno stranki enako varstvo pravic iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izpodbijane odločbe z dne 22. 4. 2011 je razvidno, da je tožena stranka za čas od dne 3. 5. 2011 do dne 2. 11. 2011 napotila tožnika na delo v operativno komunikacijski center PU A., oddelek za operativo. Tožena stranka je takšno odločitev obrazložila, da je razlog začasne tožnikove napotitve v nemotenem opravljanju nalog Policije.

Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe), ki velja tudi za delavce Policije, se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb brez soglasja ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Poleg tega se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU premesti na prosto uradniško mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.

Za policiste je področje premestitve oziroma začasno razporejanje na druge naloge in zadolžitve opredeljeno v posebnem zakonu, to je v ZPol. Po določbi 1. odstavka 77. člena ZPol lahko generalni direktor Policije zaradi nemotenega opravljanja nalog Policije začasno razporedi ali napoti policista na delo na določeno območje ali področje dela najdalj za 6 mesecev. Skladno z določbo 3. odstavka 77. člena ZPol mora biti odločba o začasni razporeditvi oziroma napotitvi policista vročena policistu najmanj 7 dni pred nastopom dela.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da izpodbijana odločba ne ustreza minimalnim standardom obrazložitve, ki bi zagotavljala tožniku pravico do učinkovitega pravnega varstva. V konkretnem primeru bi moral tožnikov predstojnik - generalni direktor Policije v izpodbijani odločbi jasno obrazložiti razloge, ki so ga vodili k odločitvi o začasni napotitvi tožnika iz PU A., sektorja kriminalistične policije, mobilnega kriminalističnega oddelka, na delo v operativno komunikacijski center PU A., oddelek za operativo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja nikakršna ocena predstojnika niti iz nje ni mogoče razbrati, na kakšen način bi se z napotitvijo tožnika na drugo delovno mesto zagotovilo učinkovitejše oz. smotrnejše delo organa. Da se takšna napotitev šteje za zakonito, morata tako delodajalec kot uslužbenec ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje se z njo zasleduje.

Zato zgolj pavšalna navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bila napotitev izvedena zaradi nemotenega opravljanja nalog Policije, ne more zadostovati. Takšna pavšalna navedba pomeni le prepis zakonske določbe in v ničemer ne navaja konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ugotovitve, da bi z napotitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma nemoteno opravljanje dela organa (tako tudi sodbi VDSS opr. št. Pdp 1575/2008 in Pdp 1084/2012). V tej zvezi je pravica javnega uslužbenca do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je odločba, ki jo izpodbija, obrazložena tako, da lahko pritožnik izpodbija njene vsebinske razloge. Že iz jamstva enakega varstva pravic iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije izhajajo med drugim zahteve, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnosti ali pravnih interesih, obrazložene. Če je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, so lahko pravna sredstva le navidezna (tako odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-315/2000, Up-7/1998 in Up-312/1999). Brez ustrezne obrazložitve odločbe državnega organa si v nadaljevanju pravice do sodnega varstva, ki je ustavna kategorija, ni mogoče zamisliti.

Neutemeljena je pritožba, da se lahko zakonitost odločbe po vsebini preizkuša v sodnem postopku. Tožena stranka je na naroku glavne obravnave navedla (listovna št. 30), da je šlo pri izpodbijani napotitvi za umik tožnika iz delovnega okolja zaradi ogroženosti ter je glede tega predlagala izvedbo dokazov. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno navajanje tožene stranke ne more biti sprejemljivo, saj lahko tožena stranka v sodnem postopku dokazuje le tista dejstva, ki jih je ugotovila v izpodbijani odločbi in jih ustrezno obrazložila. Tudi sicer je bila izpodbijana odločba o začasni napotitvi izdana tožniku v času bolniškega staleža, in kot je navedel na naroku glavne obravnave, mu ni bilo ničesar znanega o tem, da bi bil na delu pri toženi stranki kakorkoli ogrožen.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožnikov odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).