Jedro

Ne glede na to namreč, kako je sodišče prve stopnje z vidika moralnih premis presojalo tožnikovo ravnanje, to ni okoliščina, ki bi lahko v konkretnem primeru relevantno vplivala na presojo njegove upravičenosti do odškodnine oziroma njene višine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 7.000,00 EUR nadomesti z zneskom 14.000,00 EUR, v II. točki izreka pa se znesek 43.000,00 EUR nadomesti z zneskom 36.000,00 EUR; v preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Drugo toženka je dolžna tožniku v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti stroške tega pritožbenega postopka v višini 269,2 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo z dne 9.6.2016: - odločilo, da je dolžna drugo toženka tožniku v roku 15 dni plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe (to je od 27.1.2015) dalje do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna drugo toženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 896,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da mu prisodi odškodnino v vtoževani višini, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi podal obsežno trditveno podlago, na katero se v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje v 14. točki sodbe navaja, da je intenziteta tovrstnih (zlasti bodočih) bolečin postavljena previsoko, saj sam tožnik navaja, da obiskuje tiste prireditve, katere so pač nujne, in da mu ne verjame, da je bil oviran v opustitvi kolesarstva ali drugih individualnih dejavnosti, saj jih po splošnem prepričanju lahko človek vseeno še izvaja. Takšna utemeljitev naj bi bila nerazumljiva, nelogična in v nasprotju z zatrjevanimi zmanjšanji življenjskih aktivnosti tožnika. Res je, da danes hodi na prireditve, ki so nujno potrebne, že sama udeležba na njih pa mu povzroča vedno znova nove duševne bolečine, kar utemeljuje tudi zahtevek iz naslova bodoče škode. Ker je prenehal izvajati aktivnosti, ki jih je prej počel, je s tem nedvomno oškodovan. Sodišče v 17. točki sodbe sprejema njegove trditve o duševnih bolečinah zaradi razžalitve dobrega imena in časti kot delno utemeljene, kar je po njegovem mnenju napačno. Zlasti nevzdržno in nedopustno je stališče sodišča, češ da moralna zavržnost njegovega ravnanja ni in ne more ostati brez pomena. Takšne ocene sodišče ne bi smelo podati tudi iz razloga, ker je šlo za tožnikovo ravnanje v najbolj intimni sferi njegove zasebnosti, do katere lahko tretji dostopajo izključno z njegovim izrecnim dovoljenjem. Zato navade, potrebe, običaji itd. iz sfere zasebnosti ne morejo in ne smejo v negativni smeri vplivati pri vprašanju določitve višine odškodnine. To pa že iz tega razloga ne, ker je tožnikovo ravnanje za nekoga sprejemljivo, za nekoga pa ne. Nadalje naj bi sodišče neutemeljeno, v nasprotju s trditveno podlago in listinami v spisu, zaključilo, da pri njem ni šlo za izjemno hude duševne bolečine, ki bi v posledici lahko pripeljale celo do hospitalizacije. Poudarja, da je te duševne bolečine zelo podrobno opisal. Objektivno naj bi bilo jasno, da, ko človek razmišlja o samomoru, trpi izjemno hude duševne bolečine. Odškodnino iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi posega v nedotakljivost zasebnosti in posega v osebno in družinsko življenje naj bi sodišče prve stopnje ocenilo nerazumno nizko v višini 2.000,00 EUR. Pri tem konkretno ni obrazložilo, zakaj je v preostalem znesku 18.000,00 EUR njegov zahtevek zavrnilo. Podalo je zgolj mnenje, da je primerno zadoščenje zajeto že v prejšnjih dveh zahtevkih in da je razmejitev težko določljiva. Sam meni nasprotno. Zato je zahtevek tudi ustrezno konkretizirano, vsebinsko in časovno razmejil, kar je jasno razvidno iz trditvene podlage in predlaganih dokazov. Iz tega razloga se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so tožbene navedbe glede nastale škode skope, ne strinja. Za primerjavo k pritožbi prilaga pravnomočno in izvršljivo delno zamudno sodbo istega sodišča P 36/2015-III (v zvezi z istim dogodkom izdano zoper isto drugo toženko), s katero je bila A. A. prisojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR. V nadaljevanju omenja okoliščine, zaradi katerih naj bi bilo že ob hitri primerjavi obeh prisojenih odškodnin jasno, da mu je bila prisojena absolutno prenizka odškodnina. Ker je neutemeljena odločitev glede višine prisojene odškodnine, je posledično neutemeljena tudi odločitev glede povračila stroškov v višini 896,51 EUR. Poleg tega sodišče ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov (niti ni obrazložilo zakaj), in sicer stroškov za prvo pripravljalno vlogo.

3. Drugo toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker drugo toženka na tožbo (oziroma njeno dopolnitev(1)) ni odgovorila, se štejejo tožnikove trditve, ki se nanašajo bodisi na dejanske okoliščine škodnega dogodka bodisi škode, za priznane.(2) Omenjena ugotovitev torej v celoti velja tudi za težave (omejitve/zmanjšanje življenjskih aktivnosti) in posledične duševne bolečine, ki jih je tožnik po lastnih trditvah utrpel. Sodišče prve stopnje v tem oziru ni imelo ne dolžnosti in ne pravice presojati, ali mu (kot je to razvidno iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) v tem oziru verjame (ali ne), oziroma (v zvezi s pojasnilom, kako jih je potrebno razumeti) njegove trditve o dejanskih okoliščinah razlagati. Tudi te trditve, kot je bilo poudarjeno, (zaradi izostanka drugo toženkinega odgovora) niso predmet dokazovanja oziroma (dejanske) presoje.(3) Na drugi strani pa ni razvidno, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo (zatrjevanih) bodočih bolečin.(4) Zato je pritožbeno sklicevanje na bodočo škodo brezpredmetno.

6. V skladu s predhodno omenjenim pa je bilo potrebno upoštevati, da je tožnik v skladu s svojimi trditvami (ki se štejejo za priznane) v obdobju enega leta po objavi spornega posnetka tudi zaradi opustitve kolesarstva in drugih individualnih aktivnosti trpel duševne bolečine visoke intenzitete. Ker so te (kot je zatrjeval) po enem letu postale lažje do srednje intenzitete, medtem ko naj bi se v bodočnosti pojavljale (zgolj) v lažji obliki, pritožbeno sodišče ocenjuje, da mu gre iz omenjenega naslova (v skladu z določbo 179. člena OZ(5)) za 2.000,00 EUR višja odškodnina, kot mu je bila s strani sodišča prve stopnje prisojena (kar pomeni, da iz tega naslova prisojena odškodnina znaša 4.000,00 EUR).

7. Pritožba upravičeno opozarja na neutemeljenost stališča sodišča prve stopnje(6) (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da moralna zavržnost tožnikovega ravnanja pri odmeri odškodnine iz tega naslova ne more ostati brez pomena. Ne glede na to namreč, kako je sodišče prve stopnje z vidika moralnih premis presojalo tožnikovo ravnanje, to ni okoliščina, ki bi lahko v konkretnem primeru relevantno vplivala na presojo njegove upravičenosti do odškodnine oziroma njene višine. Med ravnanjem drugo toženke, zaradi katerega slednji v tej pravdi od nje zahteva plačilo odškodnine, in njegovim dejanjem obstaja zgolj naravna kavzalnost (v smislu da brez njegovega dejanja ne bi bilo drugo toženkinega), medtem ko ju je treba s pravno-vrednostnega obravnavati ločeno. Predmet konkretne presoje je namreč škoda, ki jo je tožnik (kot zatrjuje) utrpel zaradi drugo toženkinega (nedopustnega) ravnanja. Le-tega pa zaradi ravnanja tožnika ni moč opravičiti ali ga (v odškodninsko-pravnem oziru) vrednotiti mileje.(7) Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje nadalje neutemeljeno presojalo, ali je tožnik, kot je zatrjeval, utrpel izjemno hude duševne bolečine (oziroma duševne bolečine izjemno visoke intenzitete). Tudi te trditve se, kot je bilo pojasnjeno v 5. točki obrazložitve te sodbe, štejejo za priznane. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi glede odškodnine, prisojene iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, delno ugoditi in prisojeni znesek (v skladu z določbo 179. člena OZ) zvišati za 5.000,00 EUR (kar pomeni, da iz tega naslova prisojena odškodnina znaša 8.000,00 EUR).

8. Sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni le (upravičeno) ugotovilo, da je primerno zadoščenje za tožnikove duševne bolečine zaradi posega v nedotakljivost njegove zasebnosti in osebno življenje opisano ter zaobjeto v zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot (predvsem) tudi (zahtevku iz naslova) pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter da je razmejitev težko določljiva,(8) ampak je hkrati (pred tem) pojasnilo tudi, katere konkretne tožnikove trditve (ki zadevajo dejansko stanje) je upoštevalo(9) pri določitvi odškodnine iz tega (tretjega) naslova (torej duševnih bolečin zaradi posega v nedotakljivost zasebnosti in osebno življenje). Tožnik, ki stališču o težko določljivi razmejitvi nasprotuje in poudarja, da je tudi za predmetni zahtevek podal ustrezno konkretno podlago (ki naj bi jo vsebinsko in časovno razmejil), na drugi strani ustrezno (konkretno) ne pojasni, katerih njegovih v tem oziru podanih trditev sodišče prve stopnje ni upoštevalo (pa bi jih po njegovem mnenju moralo). Zato v tem delu njegovemu pritožbenemu izpodbijanju ni bilo moč slediti.

9. Ker so upoštevaje predhodne ugotovitve pritožnikove navedbe delno utemeljene, je ji bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (358. člen ZPP(10)) tako, da se v I. točki izreka znesek 7.000,00 EUR nadomesti z zneskom 14.000,00 EUR, v II. točki izreka pa se znesek 43.000,00 EUR nadomesti z zneskom 36.000,00 EUR. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni,(11) niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP). To velja tudi za odločitev o stroških (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

10. Tožniku (napram drugo toženki) povračilo stroškov za prvo pripravljalno vlogo z dne 23.12.2015 ne gre. Slednja je bila vložena na poziv sodišča prve stopnje (sklep z dne 7.12.2015), ker tožnik vseh potrebnih konkretnih trditev (kot bi to moral) ni podal že v tožbi in zamudne sodbe (zoper drugo toženko) brez dopolnitve tožbenih navedb ni bilo moč izdati. Tudi delna sprememba odločitve v pritožbenem postopku (zvišanje prisojene odškodnine za 7.000,00 EUR) na stroškovno odločitev nima vpliva. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kljub temu, da za to upravičeni razlogi niso bili podani, uspeh ločeno presojalo po temelju in višini.(12) Upoštevaje pravilno uporabo prava, tožnikov pravdni uspeh zoper drugo toženko predstavlja razmerje med zneskom odškodnine, ki mu je bil prisojen (in sicer po spremembi v tem pritožbenem postopku skupaj 14.000,00 EUR), in zneskom odškodnine, ki ga je od drugo toženke uveljavljal (50.000,00 EUR). Njegov pravdni uspeh tako znaša 28%, torej (bistveno) manj od uspeha, ki mu ga je priznalo (in pri stroškovni odločitvi upoštevalo) sodišče prve stopnje (in sicer v višini 57%). Ker pa se pritožuje samo on, omenjene odločitve v njegovo škodo seveda ni bilo moč spremeniti (359. člen ZPP).

11. Tožniku so pritožbeni stroški nastali iz naslova nagrade za pritožbo v višini 573,75 EUR (Tar. št. 21/1 Odvetniške tarife(13) - OT), iz naslova materialnih stroškov višini 10,33 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), kar upoštevaje 22% DDV in za pritožbo plačano sodno takso v višini 939,00 EUR skupaj znaša 1.651,6 EUR. Upoštevaje njegov 16,3 % pritožbeni uspeh,(14) mu je dolžna drugo toženka iz naslova pritožbenih stroškov povrniti znesek 269,2 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej prvo pripravljalno vlogo z dne 23.12.2015. Op. št. (2): Domneva namreč se, da jih drugo toženka (ker ni odgovorila) priznava (glej J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (redaktorja L. Ude in A. Galič), GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 89 – 91; prav tako odločbo VS RS II Ips 335/2011 z dne 24.5.2012).

Op. št. (3): Edina „dokazna“ presoja, ki jo je sodišče v takem primeru dolžno opraviti, je ugotavljanje, ali so dejstva, s katerimi se utemeljuje tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (torej v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP). Da naj bi šlo za tak primer, ni razvidno, niti sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tega ne navaja (glej npr. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Op. št. (4): Odškodnina iz predmetnega naslova se (tudi sicer) načeloma priznava le za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je trajne narave (glej npr. VS RS II Ips 346/2010 in II Ips 719/2008), kar (samo po sebi) predpostavlja obstoj s tem povezanih bodočih duševnih bolečin (glej npr. D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), prva knjiga (redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1026).

Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (6): Ki sicer (predhodno v okviru 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) ugotavlja obstoj tožnikovih (upoštevnih) duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

Op. št. (7): Skratka o obstoju tožnikovega soprispevka (glej 171. člen OZ) ni moč govoriti.

Op. št. (8): Zaradi česar pritožbeni trditvi, da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo, zakaj je v višjem delu (to je glede zneska 18.000,00 EUR) zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ni moč slediti.

Op. št. (9): Glej prvi del pojasnil (razlogov), podanih v 20. točki (obrazložitve) izpodbijane sodbe, ki ga sodišče prve stopnje stopnje zaključi z navedbo, da tožniku „povsem verjame.“ Op. št. (10): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (11): V ta okvir sodi tudi pritožnikovo sklicevanje na (pritožbi priloženo) delno zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 36/2015 z dne 7.9.2015, ki je presplošno (pritožbena primerjava za prisojo odškodnine relevantnih okoliščin bi morala biti bistveno bolj konkretizirana) in že zato neupoštevno.

Op. št. (12): ZPP namreč ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna, dopušča pa to sodna praksa v določenih (predvsem odškodninskih) primerih, v katerih to zaradi obsežnosti dokazovanja temelja predstavlja primernejši (pravičnejši) pristop. Gre za primere, ko je predstavljalo izvajanje dokazov glede temelja ne le pretežni, ampak tudi izrazito dražji del dokaznega postopka. Ker v (konkretnem) primeru izpodbijane delne zamudne sodbe za takšno situacijo (očitno) ne gre, tudi ni bilo nobenega razloga za takšno (ločeno) ovrednotenje pravdnega uspeha.

Op. št. (13): Uradni list RS, št. 2/2016 Op. št. (14): Tožnik je pritožbeno izpodbijal zavrnilni del (43.000,00 EUR), pri čemer se je zaradi pritožbe prisojeni znesek iz 7.000,00 povišal na 14.000,00 EUR (torej za 7.000,00 EUR).