Jedro

Če delodajalec, ki mu je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljal, je vsekakor kršil tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje pa je protipravno oziroma nedopustno. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je delodajalec opustil predpisane varnostne ukrepe, saj ni poskrbel za nakladanje in zavarovanje palet pred padcem, niti ni sprejel izjave o varnosti z oceno tveganja, ni izvajal ustreznega in strokovnega nadzora nad delom tožnika ter mu ni dal pisnih navodil, kako rokovati z ročnim viličarjem ter ga ni praktično in teoretično usposobil za delo z njim ter je s tem prvi toženki očital krivdno odgovornost. Tožnik je s svojimi trditvami dovolj določno opredelil protipravno ravnanje prve toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja.

Za organizacijo dela je odgovoren delodajalec. Delodajalec je v dveh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil s tožnikom, jasno navedel, da je tožnikovo delovno opravilo nakladanje/razkladanje, in prav tako je v Izjavi o varnosti in oceni tveganja navedel, da delavci na delovnem mestu nakladanje/razkladanje uporabljajo osebno varovalno opremo. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da prva toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti varnostne opreme, ker se je tožnik samovoljno lotil dela, ki mu ni bilo naloženo in še to v nasprotju z navodili delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 42.894,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 36.500,00 EUR od 23. 5. 2018 dalje do plačila, - od zneska 3.750,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila, - od zneska 2.614,33 EUR od 3. 2. 2021 dalje do plačila, - od zneska 29,80 EUR od 25. 1. 2021 dalje do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.445,16 EUR in drugi toženi stranki v znesku 565,09 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov absolutno bistvene kršitve določb ZPP, napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik v kritičnem času zaposlen pri prvi toženki na delovnem mestu voznik tovornega vozila in da se je poškodoval v Nemčiji med nakladanjem tovora. Sporno pa je bilo, ali je bil tožnik kot voznik tovornjaka zadolžen tudi za nakladanje/razkladanje tovora oziroma ali je do poškodbe tožnika prišlo v okviru izpolnjevanja delovnih obveznosti. Tožnik je trdil, da je opravilo razkladanje/nakladanje tovora spadalo med njegove delovne obveznosti in da je tako določeno že v pogodbi o zaposlitvi ter da je tudi bila stalna praksa pri tožnikovemu delodajalcu, da so vozniki tovornjakov opravljali razkladanje/nakladanje pri naročnikih. Navedeno je dokazoval s pogodbo o zaposlitvi, svojim zaslišanjem in zaslišanjem priče A. A. Prva toženka pa je trdila, da sodi v tožnikov delokrog le dostava blaga, tožniku nikoli ni odredila dela nakladanje/razkladanje tovora in njeni vozniki tega dela niso nikoli izvajali. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da opravilo nakladanje tovora ne spada v tožnikov delokrog in da posledično ne obstaja nobena obveznost oziroma odgovornost delodajalca za nastalo škodo dne 12. 10. 2017. Zaključek sodišča je napačen in protispisen (v nasprotju z vsebino pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2017 in v nasprotju z izpovedjo tožnika ter priče A. A.). V 3. točki drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi je zapisano, da je opravilo razkladanje/nakladanje tovora spadalo med tožnikove delovne obveznosti. Tudi priča A. A. je jasno izpovedala, da je bila stalna praksa pri prvi toženki, da vozniki tovornjakov izvajajo razklad/naklad tovora in je tudi delodajalec zahteval, da vozniki tovornjakov to izvajajo. Sodišče je napačno povzelo izpoved tožnika, ko je v sodbi navedlo, da naj bi tožnik izpovedal, da se je zavedal, da v pogodbi o zaposlitvi piše drugače glede razkladanje/nakladanja tovora, kot je bilo dejansko. Tega tožnik nikoli ni izjavil na zaslišanju in je zato v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samim zapisom. Sodišče je povsem zmotno razlagalo določila pogodbe o zaposlitvi, in sicer, da razkladanje/nakladanje tovora ni določeno v pogodbi kot obvezno, ampak da je delavec le odgovoren za pravilno razkladanje/nakladanje. V kolikor bi tožnikov delodajalec imel v mislih zgolj nadzor, bi v pogodbi tako tudi zapisal. Izpovedbo priče A. A. je sodišče jemalo povsem iz konteksta in je uporabilo le tisti segment izpovedi, ki je bil v prid zaključku sodišča (ko je priča izpovedala, da je poklicala delodajalca, če so na firmi zahtevali razklad, in da je delodajalec tudi kdaj prepovedal naklad). Priča A. A. je namreč na bistveni vprašanji o tem, kakšne so bile njegove delovne obveznosti kot voznika tovornjaka odgovoril, da je bil dolžan naložiti in raztovoriti blago, če so zahtevali v podjetju, kjer razkladajo/nakladajo. Na vprašanje, kdo mu je odredil naklad/razklad, je jasno odgovoril, da g. B. B. (torej direktor prve toženke), saj drugače ne bi razkladal blaga. Prav tako je izpovedal, da je delo opravljal z ročnim viličarjem, ki ga je dobil na mestu razklada, ali pa celo s pravim viličarjem. Zaradi neupoštevanja celotnih izpovedb tožnika in priče A. A. je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno. V kolikor bi sodišče naredilo pravilno dokazno oceno izvedenih dokazov in bi pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo zaključiti, da je delo razkladanje/nakladanje tovora spadalo med tožnikove delovne obveznosti in da je to bilo tudi stalna delovna praksa pri prvi toženki. Prav tako bi sodišče moralo zaključiti, da je prva toženka nosilec nevarne dejavnosti in zato objektivno odgovorna za nastalo škodo. Hkrati pa je prva toženka tudi zavezanec za izvedbo varnostnih ukrepov v zvezi z nakladanjem tovora in, ker jih ni zagotovila, je tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo. Delo, ki ga je v konkretnem primeru opravljal tožnik (dvigovanje težkih palet z ročnim paletnim viličarjem oziroma paletarjem na prikolico tovornjaka, pri čemer je ena paleta tehtala cca. 25 kg, na kupu, ki se je dvigoval pa je bilo vsaj 10 palet, kar pomeni dvigovanje minimalno 250 kg tovora), nedvomno predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti, kar je ugotovil tudi izvedenec za VPD C. C. Ker je v zvezi z omenjeno nevarno dejavnostjo prišlo do škodnega dogodka, je prva toženka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Tudi če bi upoštevali zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost prve toženke in je bil tožnik odgovoren le za pravilno nakladanje/razkladanje palet, pa to vsekakor pomeni, da bi vseeno moral biti tožnik (aktivno) prisoten pri nakladanju tovora in je to opravilo vsekakor spadalo v sfero prve toženke. Dejstvo je, da je do škodnega dogodka prišlo med nakladanjem palet in je prva toženka objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo (tako je ugotovilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevah opr. št. Pdp 1650/2014, Pdp 188/2017 in Pdp 316/2017). Napačna pa je tudi odločitev sodišča, da ni podana krivdna odgovornost prve toženke. Tožnik v nobenem primeru ni ravnal samovoljno in v nasprotju z izrecnim navodilom delodajalca. Nakladanje palet je opravljal že večkrat pred škodnim dogodkom, saj je šlo za ustaljeno delovno prakso pri prvi toženki, kar je potrdila tudi priča A. A. Na dostavnem mestu pogosto ni bilo poskrbljeno za nakladanje in so to delo morali opraviti kar vozniki tovornjakov. Nakladanja mu prva toženka tudi ni nikoli prepovedala niti mu ni dala kakršnihkoli pisnih navodil, da tega ne sme početi. Sodišče je zmotno zaključilo, da dejstvo, da je bil delodajalec seznanjen s tem, da morajo delavci vozniki večkrat sami nakladati/razkladati tovor, ne predstavlja njegovega soglasja ali ustaljene delovne prakse. Če seznanjenost delodajalca ne bi predstavljala njegovega soglasja k temu, da vozniki nalagajo tovor, potem bi moral delodajalec pač izdati delavcem pisna navodila, kako postopati v primerih, ko naročnik zahteva nakladanje oziroma razkladanje. Prav tako je sodišče mimo trditev prve toženke sprejelo zaključek, da naj bi imel tožnik v primeru, če mu je bilo s strani naročnika odrejeno nakladanje/razkladanje tovora, navodila, da mora poklicati delodajalca in počakati na njegova navodila. S tem je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Toženki do konca prvega naroka trditev in dokazov v to smer nista podali. Prav tako bi se prva toženka z naročnikom morala predhodno dogovoriti, da se od njenih voznikov ne bo zahtevalo nalaganje tovora. Če bi prva toženka zagotovila navedeno, do škodnega dogodka ne bi prišlo. Dokazni postopek je tudi pokazal, da prva toženka tožniku ni zagotavljala sredstev za pritrditev - privezovanje tovora (vrvi, trakov, folije) in je že s tem ravnala protipravno. Sodišče nezavarovanja palet ne bi smelo šteti kot tožnikovo napačno ravnanje, temveč kot opustitev prve toženke. Sodišče se sploh ni opredelilo do trditev tožnika, da se je od voznikov tovornjakov s strani naročnikov zahtevalo, da opravljajo nakladanje/razkladanje tovora in da je bila prva toženka s tem početjem naročnikov seznanjena in pri naročnikih ni uredila, da tega ne bi zahtevali od šoferjev, zato je podana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa se po mnenju tožnika tudi ni opredelilo do ugotovitev izvedenca VPD C. C., da bi morala prva toženka zagotoviti, da bi se aktivnost nalaganja tovora ustrezno načrtovala, primerno nadzirala in izvajala tako, da bi se zagotovila varnost delavcev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Druga toženka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je neutemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je povezan z zaključkom sodišča prve stopnje, da nakladanje tovora (v tujini) ni bila tožnikova delovna obveznost. Zaključek sodišča ni v nasprotju z vsebino pogodbe o zaposlitvi, niti z izpovedbami prič. Tožnik napačno razume in samovoljno tolmači vsebino 3. točke drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tožnikovo izpovedbo glede navodil za delo, konkretno glede nakladanja in razkladanja tovora, tožnik izpostavi le tisti del svojih izpovedb, ki podpirajo njegove trditve, ne pa tudi tistih, ki takšne njegove trditve ovržejo. Da naj bi bilo nakladanje/razkladanje običajna praksa pri tožnikovem delodajalcu, je le trditev tožnika, ki pa dokazno ni podprta. Zmotno pa je tudi stališče tožnika, da je nakladanje tovora na tovorno vozilo nevarna dejavnost, saj gre za običajno in enostavno logično opravilo, ki ga izvajajo za to usposobljene osebe. Tožnik med samim nalaganjem ni imel nobenih dolžnosti, moral je le vozilo pripraviti za rakladanje/nakladanje, zlasti odpreti cerado, stranice in po naložitvi tovora ustrezno pregledati, prešteti in tovor zavarovati. Delavci prve toženke so med usposabljanjem bili seznanjeni, da ne smejo nakladati/razkladati in so za to imeli tudi jasna navodila, da morajo v primeru zapleta o tem takoj obvestiti nadrejenega. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik se je dne 12. 10. 2017 poškodoval v Nemčiji, ko mu je pri nakladanju 19 praznih palet s paletnim viličarjem (paletarjem) na prikolico tovornega vozila prve toženke, v trenutku, ko je izvlekel vilice paletarja, najvišje naložena paleta padla na glavo in ga poškodovala. Palete so bile predhodno naložene druga na drugo s strani delavcev družbe D. Gmbh ter niso bile last prve toženke. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je do poškodbe tožnika prišlo v okviru njegovih delovnih obveznosti in ali je posledično za utrpelo škodo podana odgovornost obeh toženih strank, saj je prva toženka imela pri drugi toženki sklenjeno pogodbo o zavarovanje splošne civilne odgovornosti.

7. Glede izhodišča odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo je delavec utrpel na delu, se je sodišče prve stopnje osredotočilo predvsem na presojo, ali je nakladanje in razkladanje tovora predstavljalo tožnikovo delovno obveznost, ter zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo pri aktivnosti, katere se je tožnik lotil samovoljno in v nasprotju z navodili prve toženke, zato prvi toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in ni podana niti krivdna odgovornost niti objektivna odgovornost prve toženke za nastanek škodnega dogodka in s tem škode, posledično pa enako velja za odgovornost druge toženke. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se prva toženka ni ukvarjala z dejavnostjo nakladanja in razkladanja blaga, temveč je njena osnovna dejavnost prevoz blaga, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke, saj ni izvajala nevarne dejavnosti.

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi do enakega zaključka prišlo tudi v primeru, če bi se prva toženka ukvarjala z nevarno dejavnostjo, oziroma v kolikor bi tožnik uspel dokazati, da mu je prva toženka odredila nakladanje tovora, ker je v sodni praksi ustaljeno stališče, da vsako delo z viličarjem ne ustreza pravnemu standardu nevarne dejavnosti, temveč se tak atribut prizna le v primeru, ko gre za večje ali sunkovite neobvladljive premike viličarja ali v primeru prevažanja velikih in težjih bremen. Delo, ki ga je v konkretnem primeru opravljal tožnik, samo po sebi ni bilo nevarno, temveč je postalo nevarno zaradi protipravnih opustitev varnega opravljanja dela s strani tožnika ter delavcev družbe D. Gmbh. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v primeru, če bi tožnik upošteval navodila prve tožene stranke in se ne bi lotil nakladanja, za katerega ni bil zadolžen, do nezgode ne bi prišlo.

9. Delodajalec je na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) dolžan povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, to je Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadaljnji), če je delavcu škoda povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Navedeno pomeni, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost). V obravnavanem sporu je tožnik poleg objektivne odgovornosti uveljavljal tudi krivdno odgovornost prve toženke. Tožnik ima prav, ko v pritožbi izpostavlja, da je zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu temeljna obveznost delodajalca skladno s 45. členom ZDR-1. Prvi odstavek 45. člena ZDR-1 namreč določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. K zagotavljanju ukrepov za varstvo pri delu pa se je prva toženka zavezala tudi v pogodbah o zaposlitvi (dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Če delodajalec, ki mu je naložena tako zakonska kot tudi pogodbena obveznost zagotavljanja varnih in zdravih delovnih pogojev, teh ni zagotavljal, je vsekakor kršil tako prvi odstavek 45. člena ZDR-1 kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Takšno ravnanje pa je protipravno oziroma nedopustno. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je delodajalec opustil predpisane varnostne ukrepe, saj ni poskrbel za nakladanje in zavarovanje palet pred padcem, niti ni sprejel izjave o varnosti z oceno tveganja, ni izvajal ustreznega in strokovnega nadzora nad delom tožnika ter mu ni dal pisnih navodil, kako rokovati z ročnim viličarjem ter ga ni praktično in teoretično usposobil za delo z njim ter je s tem prvi toženki očital krivdno odgovornost. V tožbi pa je tudi navajal, da je podana objektivna odgovornost prve toženke glede na to, da je prevoz več palet, ki v višino merijo več kot 2 metra s skupno težo 250 kg, nevarna dejavnost. 10. Tožnik je s svojimi trditvami dovolj določno opredelil protipravno ravnanje prve toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo škodni dogodek ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V tožbi in pravočasnih vlogah mora navesti odločilna dejstva, sodišče pa lahko o nastanku škodnega dogodka dodatno zasliši stranke in priče, ki so v ta namen predlagane (prim. zadevo VSRS II Ips 273/2010). Trditev o nastanku škodnega dogodka kot tudi trditev, da je v nesreči prišlo do zatrjevane škode, je tožnik podal. Izpovedal je, da je kritičnega dne imel zadolžitev pripeljati in raztovoriti blago v družbi D. ter nato natovoriti na tovornjak prazne palete in kovinske kletke. Izpovedal je, da so po tem, ko je bilo blago raztovorjeno, skladiščniki družbe D. pripravili 6 skladovnic po 19 palet, ki jih je moral tožnik natovoriti na tovornjak.

11. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika prve toženke B. B., da so vsi vozniki prve toženke imeli prepoved nakladanja in razkladanja in so prejeli jasna navodila, da morajo v primeru, da jih v dostavnih krajih zadolžijo za nakladanje oziroma razkladanje tovora, kontaktirati prvo toženko. Izpovedal je, da so njihovi vozniki le sodelovali pri pripravah na nakladanje oziroma razkladanje tako, da so odprli stranice tovornjaka, pregledali naložen tovor in ga zavarovali, da ne bi prišlo do poškodb med prevozom. Sodišče prve stopnje je navedlo, da verjame zakonitemu zastopniku, ker naj bi njegovo izpoved potrdili tudi priči A. A. in E. E. ter se izpoved sklada s predloženo listinsko dokumentacijo.

12. Pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da je sodišče prve stopnje izpoved priče A. A. povzelo selektivno. Uporabilo je del izpovedi, ki je bila v prid zaključku sodišča, da vozniki tovornjaka niso imeli delovne zadolžitve nakladanje in razkladanje tovora, da pa so naročniki to včasih zahtevali, takrat pa je obvestil zakonitega zastopnika, ki mu je bodisi dovolil oziroma prepovedal samostojno nakladanje oziroma razkladanje tovora. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi priče, ki jo je v sodbi povzelo, da je bilo nakladanje oziroma razkladanje voznika odvisno od podjetja, kateremu je bil tovor dostavljen, kot tudi od dogovora prve toženke s posameznimi špediterji. Pravilno pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izpoved priče napačno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je prav tako v nasprotju z zapisom v 3. točki drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi razlagalo pogodbena določila. Iz te določbe jasno izhaja tožnikova obveza nakladanja in razkladanja tovora. Navedbe v oklepaju ne morejo negirati jasno določene delovne obveznosti nakladanje/razkladanje. Pravilno opozarja tožnik v pritožbi, da v kolikor bi bila delovna obveza tožnika samo nadzor pri nakladanju in razkladanju vozila, ne bi bilo zapisano v oklepaju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi očitano bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

13. Tožnik je v zvezi z nakladanjem in razkladanjem tovora izpovedal, da je to delo spadalo med njegove zadolžitve, da je bila stalna praksa prve toženke, da če naročniki tovora oziroma špediterji tovora ne natovorijo, to stori voznik, kar je potrdila tudi priča A. A. Tudi če tožnik ni vedel, da ima v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da mora nakladati oziroma razkladati tovor, in je zato izpovedal, da ga pogodba o zaposlitvi res ni obvezovala, ne vpliva na verodostojnost izpovedi tožnika. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč jasno izhaja, da je bila to njegova delovna obveza. Tudi dejstvo, da tožnik prve toženke ni obvestil, da pri špediterju niso pripravljeni naložiti palet, ne vpliva na popolno ekskulpacijo prve toženke, lahko predstavlja le morebitni soprispevek delavca k nastali škodi.

14. Pritožba pravilno opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da iz Izjave o varnosti in oceni tveganja izhaja, da v obseg delovnih obveznosti tožnika ne sodi dolžnost nakladanja in razkladanja tovora. V izjavi (stran 12) je izrecno zapisano, da na delovnem mestu (nakladanju in razkladanju) uporabljajo osebno varovalno opremo, predpisano v oceni tveganja. Zato je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da se prva toženka ni ukvarjala z dejavnostjo nakladanja in razkladanja blaga, ter je bila njena osnovna dejavnost prevoz blaga. Prva toženka ni pojasnila, kdo je sicer tovor naložil, glede na to, da to niso delali vozniki in prav tako niso imeli sistemiziranega delovnega mesta nakladanje oziroma razkladanje vozil. Tudi ni predložila nobenih dokazov, da so imeli z naročniki oziroma špediterji sklenjene pogodbe, ki bi voznikom prve toženke zagotavljale nakladanje oziroma razkladanje tovora s strani naročnikov oziroma špediterjev. Organizacija dela je v pristojnosti delodajalca, zato se ne more razbremeniti odgovornosti za nastanek škode s sklicevanjem, da je delavec ni obvestil, da v skladišču nimajo delavcev, ki bi naložili prazne palete. Pri tem ni bistveno, ali je bila prva toženka lastnica (imetnica) skladovnic s paletami oziroma paletarja (viličarja) in da zato ni objektivno odgovorna za nastanek škode pri nakladanju, ker se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo (v podobnih primerih je VDSS v sodbah Pdp 1650/2014, Pdp 188/2017 in Pdp 316/2017, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, zavzelo stališče, da natovarjanje z viličarjem predstavlja nevarno dejavnost).

15. Glede na navedeno pa je preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da prvi toženki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, ker ji ni mogoče očitati, da je kot delodajalec opustila predpisane varnostne ukrepe. Dokazni postopek je pokazal, da prva toženka tožniku ni zagotovila sredstev za privezovanje tovora (vrvi, trakov). Če prva toženka ne bi opustila svoje dolžnosti zagotovitve sredstev za privezovanje, do škode ne bi prišlo. Izvedenec VPD C. C. je v mnenju navedel, da je vzrok za škodni dogodek v nezavarovanosti palet, na podlagi tega pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je do nezgode prišlo zaradi opustitve osnovnih varnostnih ukrepov pri nakladanju s strani tožnika, ker ni predhodno tovora ustrezno zavaroval in s tem preprečil premika ter posledično padca tovora. Z navedeno obrazložitvijo je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je predhodno obrazložilo, da tožnik sploh ne bi smel tovora nalagati in mu zato prva toženka tudi ni bila dolžna zagotoviti varnostnih sredstev za privezovanje tovora.

16. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca VPD C. C., da bi morala prva toženka zagotoviti ustrezno načrtovanje nalaganja tovora, primerno nadziranje izvajanja nalaganja tako, da bi se zagotovila varnost delavcev. Glede na ugotovitve izvedenca, tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje v zvezi z mnenjem opredeliti tudi do njegovih trditev, da bi se morala prva toženka, v kolikor ni hotela, da nalaganje tovora opravljajo vozniki, predhodno natančno dogovoriti z naročniki, da zagotovijo delavcem nakladanje/razkladanje, in da od njenih voznikov ne smejo zahtevati, da opravljajo to delo. Prva toženka tega niti ni trdila in tudi v ta namen ni predložila nobenega dokaza.

17. Za organizacijo dela je odgovoren delodajalec. Delodajalec je v dveh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil s tožnikom, jasno navedel, da je tožnikovo delovno opravilo nakladanje/razkladanje, in prav tako je v Izjavi o varnosti in oceni tveganja navedel, da delavci na delovnem mestu nakladanje/razkladanje uporabljajo osebno varovalno opremo. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da prva toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti varnostne opreme, ker se je tožnik samovoljno lotil dela, ki mu ni bilo naloženo in še to v nasprotju z navodili delodajalca.

18. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko se ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane odškodninske odgovornosti prve toženke. Če je tožniku škoda nastala zato, ker delodajalec ni poskrbel za varno delo, je ravnanje delodajalca nedvomno protipravno. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) v 19. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ugotovljene bistvene kršitve določb postopka (14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (355. člen ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj dejansko stanje v zvezi z očitano protipravnostjo ravnanja prve toženke še ni bilo ugotovljeno. Poleg tega bo moralo v primeru ugotovljene protipravnosti raziskati tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi s tem prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.