Jedro

Oporoka pred pričami je oporoka, ki jo napiše druga oseba, oporočitelj pa jo le podpiše. Tu gre za tujeročno oporoko. Oporočitelj mora znati pisati in brati v času, ko napravi oporoko in za veljavnost te oporoke ni potrebno, da je spisana v navzočnosti oporočitelja. Priči se podpišeta na sami oporoki, ni pa potrebno, da pristavita, da se podpisujeta kot priči. Funkcija prič pri tej obliki oporoke je samo ta, da potrdijo dejstvo, da je oporočitelj pred njimi podpisal oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je z roko napisana oporoka z datumom 9.12.1985 podpisana l.r. R.F. in kot priči 1. V.R.,in 2. L.V., ni veljavna ter da se iz zapuščine pokojnega F.R. izloča 1/2 nerazdelne stvari parc.št. 27, hiša, gospodarsko poslopje in dvorišče, ki naj se kot solastninski delež vknjiži v zemljiškoknjižni vložek št. 14 k.o. K. pri Okrajnem sodišču v S. do 1/2 na osebo K.R., in da so toženci dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2003 do plačila. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 345.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2004 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP. Tožnica sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kajti sodišče je dokazno oceno sprejelo v nasprotju z 8. čl. ZPP, poleg tega pa tudi sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti. Predvsem pa meni, da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in o tem, kar navaja sodba in kar je navedeno v listinah. Glede oporoke pokojnega F.R. je tožnica prepričana, da je bilo z izdelavo oporoke nekaj narobe. Njen mož je namreč do smrti trdil, da ni napisal nobene oporoke in da bo ona dedovala kot vsi njegovi otroci s tem, da ji bo v izključno last zapustil hišo, ki sta jo nazadnje skupaj obnavljala in vzdrževala. Uveljavlja dalje, da je bilo stališče sodnega izvedenca različno. Najprej je zapisal, da je njegovo mnenje v nivoju nižje verjetnosti, zatem pa je to popravil in povedal, da gre za mnenje nivoja visoke verjetnosti. Takšno stališče za tožnico ni sprejemljivo. Tožnica je prepričana, da je bila oporoka pokojnega F.R. plod nekorektnega postopanja vseh, ki so pri izdelavi oporoke sodelovali. Tožnica je od izvedenca pričakovala, da bo njegovo mnenje nedvoumno, jasno in nesporno v tolikšni meri, da ne bo nobenega dvoma niti o vsebini, načinu ali obliki oporoke. Oporoko je napisal prvi toženec in napisana ni bila ne istočasno, ko naj bi jo F.R. podpisal in niti pred pričama. Ta okoliščina je pomembnejša in dovolj sporna kot trditev prič in prvega toženca naj bi se oporoko na glas v pričo F.R. prečitalo. Po oceni tožnice sporna oporoka ni bila izdelana na osnovi 64. čl. Zakona o dedovanju. Sodišče je zahtevek tožnice, s katerim je uveljavljala polovico solastniškega deleža na hiši zavrnilo. Tožnica in po njej predlagane priče so sodišču predstavile kaj se je na konkretni hiši K. naredilo v času zakonske zveze med tožnico in njenim možem. Konkretizacijo vlaganj, obnove in vrednosti navedenega pa naj bi definiral sodni izvedenec. Njegova zaznanja so bila sodišču predstavljena, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Odločilo je v škodo tožnici. Tudi tožničin obligacijski zahtevek je sodišče zavrnilo. Tako stališče sodišča tožnica ne sprejema. Meni, da ni pravilno, kajti vlaganja so bila in so torej nesporna in za vsemi temi vlaganji stoji tožnica. Ni pa ob tem nepomembna trditev tožnice, da ji je pokojni mož F.R. obljubljal hišo, če bi ga preživela in prav zaradi tega je tožnica želela hišo ohraniti v čim boljšem stanju. Vsa vlaganja z denarjem in delom, pa čeprav po svoji hčerki in njenemu partnerju, je zdaj šteti kot njena vlaganja. Njena hčerka in partner nista postavila obligacijskega zahtevka, ker ga je postavila tožnica. Temu onadva niti ne nasprotujeta. Vse kar sta prispevala, sta prispevala za tožnico in njej v korist. Zakaj potem tožnica opisanih vlaganj, ki jih je natančno predstavila, ne bi uveljavljala. Hčerka tožnice in njen partner v nepremičnino pokojnega F.R. sigurno ne bi vlagala, če z nepremičnino ne bi imela nikakršne povezave. Vez med F.R. in njegovimi nepremičninami na eni strani ter hčerko tožnice in partnerjem na drugi strani nesporno predstavlja tožnica sama. Na taki osnovi ima zato tožnica upravičenje terjati vložena sredstva v konkretne nepremičnine in je zato popolnoma nepomembno ali jih je v nepremičnino vložila neposredno ona, ali zanjo njena hči ali partner te hčerke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema trditev tožeče stranke v pritožbi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kajti sodba je obrazložena. Dokazna ocena je narejena skladno z določbo 8. čl. ZPP, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kontradiktornosti kot te omenja pritožba. Ni dovolj, da je tožnica prepričana, da je bilo z oporoko, ki jo je naredil F.R. pred pričami, nekaj narobe. To, da oporoka ni bila narejena skladno z določbo 64. čl. Zakona o dedovanju, bi morala tožnica dokazati. Čeprav še vedno vztraja na tem, da je njen pokojni mož do smrti trdil, da ni napisal nobene oporoke in da bo ona dedovala kot vsi njegovi otroci s tem, da bo njej izključno zapustil hišo, pa iz oporoke, ki jo je F.R. naredil pred pričama, ne izhaja. Njene trditve, da oporoke ni podpisal F.R. so ostale nedokazane, kajti iz izvedeniškega mnenja grafologa dr. B.R. izhaja, da je oporoko podpisal zapustnik. To je izvedenec potrdil tako v pisnem izvedeniškem mnenju kot tudi, ko je bil zaslišan na obravnavi. Če je tožnica še vedno dvomila v strokovno mnenje izvedenca, bi morala predlagati drugega izvedenca, kajti gre izrecno za strokovno vprašanje, ki ga je mogoče razrešiti le z izvedencem, novega izvedenca pa tožnica ni predlagala. Tudi obe zaslišani priči R.V. in V.L. sta izrecno povedali, da je oporoko podpisal pokojni F.R.. Oporoko pa je podpisal, ko je pred njima izjavil, da je to njegova oporoka. Oporoka pred pričami je oporoka, ki jo napiše druga oseba, oporočitelj pa jo le podpiše, zato so brepredmetne pritožbene trditve, da je oporoko napisal prvi toženec. Tu gre za tujeročno oporoko. Oporočitelj mora znati pisati in brati v času, ko napravi oporoko in za veljavnost te oporoke ni potrebno, da je spisana v navzočnosti oporočitelja. Priči se podpišeta na sami oporoki, ni pa potrebno, da pristavita, da se podpisujeta kot priči. Funkcija prič pri tej obliki oporoke je samo ta, da potrdijo dejstvo, da je oporočitelj pred njimi podpisal oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka. Vse te predpostavke za veljavnost oporoke pred pričami je sodišče prve stopnje ugotovilo, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno tožbeni zahtevek tožeče stranke za neveljavnost oporoke zavrnilo.

Pritožnica se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je to zavrnilo njen zahtevek za izločitev 1/2 deleža iz zapuščine. Razlogov sodbe pritožba ne izpodbija, ampak samo pove, da se s takšno odločitvijo ne strinja. Pritožbeno sodišče pa pripominja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zatrjevana vlaganja v nepremičnine, ki so bile last zapustnika niso predstavljale nove stvari, da bi tožnica bila upravičena do stvarnopravnega zahtevka, kar tožnica s pritožbo ne izpodbija. Vlaganja, katera je zatrjevala bi lahko pripeljala le do obligacijskega zahtevka v kolikor bi ta vlaganja dokazala, vendar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča vlaganj tožeča stranka ni izkazala. To kar v pritožbi zatrjuje, da je v stanovanjsko hišo vlagala njena hčerka in hčerkin partner pa lahko drži, vendar pa, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožnica ni aktivno legitimirana za uveljavljanje obligacijskega zahtevka, kajti legitimirana bi lahko bila le njena hči oz. hčerin partner, razen v primeru, če bi ji oba terjatev cedirala. Tega pa v tem postopku tožnica ni niti zatrjevala. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).