Jedro

Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjena 2.12.1992 za nepremičnine bivše agrarne skupnosti je zaradi načelne možnosti vrnitve v denacionalizacijskem postopku nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjena med pravdnima strankama dne 2.12.1992 za parc. št. 1822/17 k.o... nična, zaradi česar mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2,594.646,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.1994 dalje do plačila. Istočasno je zavrglo nasprotno tožbo tožene stranke proti tožeči stranki zaradi ugotovitve veljavnosti omenjene pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodno odločbo sodišča druge stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev odločitev nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sporna parcela štev. 1822/17 k.o... je nastala z delitvijo leta 1992 iz parcele štev. 1822/8 omenjene k.o., ki pa je do priključitve Primorske k Republiki Sloveniji pripadala Republiki Italiji, njena lastnica pa je bila Mestna občina Trst. Ob vzpostavitvi nove državne meje med Republiko Italijo in takratno državo SFRJ je sporno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi mirovne pogodbe med državama, ne pa na podlagi nacionalizacije ali kakega drugega naslova podržavljenja. Zato ne more biti predmet vračanja po Zakonu o denacionalizaciji. Na kompleksu zemljišča ni bilo ne lastninske, ne solastninske pravice fizičnih oseb, zaradi česar tudi ni upravičenca po Zakonu o denacionalizaciji. Omejitev razpolaganja z zemljiščem je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 22/94 z dne 18.4.1994), torej dve leti po sklenitvi sporne pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča. Končno pa ima tožena stranka tudi pravni interes na ugotovitvi obstoja pravne veljavnosti navedene pogodbe, zaradi česar je zavrženje nasprotne tožbe nezakonito.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91) sporno zemljišče ne more biti predmet vrnitve, ker "na njem ni bilo ne lastninske, ne solastninske pravice fizičnih oseb" je pravno nesprejemljivo, nasprotuje pa tudi podatkom iz historičnih zemljiškoknjižnih izpiskov. Obstoj bivše agrarne skupnosti B. predpostavlja člane, ki so bili fizične osebe, zaradi česar je ob razlagi določb 9. do 15. člena ZDen podan tudi krog možnih denacionalizacijskih upravičencev. Sporna pogodba je bila sklenjena dne 2.12.1992, ko še ni stopil v veljavo Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94). Zato je veljavnost sporne pogodbe mogoče utemeljeno presojati po določbah ZDen in z uporabo njegovega 88. člena. Dejanske ugotovitve pa tudi ne omogočajo sklepanja, da bi sporno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi mirovne pogodbe med Republiko Slovenijo in tedanjo SFRJ. Mirovna pogodba je določila razmejitveno črto, ki je zemljišče agrarne skupnosti B. sicer razdelila na dva dela, vendar pa je del, ki je pripadel SFRJ, prešel v družbeno lastnino na podlagi Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65), torej kot zemljišče bivše agrarne skupnosti, ne pa kot zemljišče, ki bi bilo prej v lasti Republike Italije. Omenjeni zakon pa je v točki 7 prvega odstavka 7. člena ZDen naveden kot eden od predpisov, na katerih podlagi lahko upravičenci do denacionalizacije zahtevajo vrnitev podržavljenega premoženja.

Pravna razlaga za presojo, ali je sporno razpolaganje z zemljiščem parcela št. 1822/17 k.o... neveljavno (nično), so torej določbe ZDen, konkretno njegovega 88. člena. Z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli, ki so v nasprotju s tem, pa so nični. Razlaga navedene zakonske določbe pa omogoča sklepanje, da za prepoved prometa zadostuje že načelna možnost vrnitve nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Sporna pogodba o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2.12.1992, sklenjena po uveljavitvi ZDen, je torej nična, zaradi česar mora tožena stranka tožeči stranki vrniti, kar je na podlagi te pogodbe prejela.

Procesna odločitev o zavrženju nasprotne tožbe na ugotovitev veljavnosti pogodbe z dne 2.12.1992 je pravilno obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje. Tožena stranka zaradi pravne narave zahtevka tožeče stranke namreč ne more biti v pravni negotovosti. Z vložitvijo nasprotne tožbe ni mogla doseči drugačne ali boljše zaščite svojih pravic. Pomanjkanje pravnega interesa za vložitev tožbe (prvi odstavek 189. člena ZPP) pa ima za posledico njeno zavrženje.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP.