Jedro

Zakonitost upravnega akta oz. posamičnega akta in dejanja sodišče presoja v mejah tožbenega zahtevka. Če iz zahtevka ni razvidno, za kateri upravni oz. posamični akt stranka uveljavlja sodno varstvo, tudi ni jasno sporno razmerje, za katero se zahteva začasna ureditev stanja, kar je eden izmed bistvenih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1361/99-3 z dne 22.9.1999 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sta tožeči stranki zahtevali, da se Slovenski razvojni družbi do odločitve v upravnem sporu prepove izvajati postopke po določbi od 1. do 9. točke 1. odstavka 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur.l.RS, št. 30/98, dalje: ZZLPPO) v zvezi z nepremičninami, vpisanimi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v L. v vl. št. 100, k.o. A.. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da sta tožeči stranki vložili tožbo, zaradi "nezakonitosti akta oz. dejanja, oprto na dopis tožene stranke z dne 10.8.1999," s katerim je zahtevano, da se "prvotožena" pravilno: prvotožnica izjavi o nakupu svojega lastniškega deleža na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 100 k.o. A. pod pogoji, opredeljenimi v ZZLPPO. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje obravnavalo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 57/97, dalje: ZUS) in presodilo, da ni verjetno izkazanih pogojev za njeno izdajo. Z odkupom obravnavanih nepremičnin pod pogoji, določenimi v ZZLPPO in ne po revalorizirani vrednosti, ugotovljeni po predpisani metadologiji na dan 31.12.1992 z interno razdelitvijo ter notranjim odkupom, kot je to določal 3. odstavek 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS,št. 55/92, 7/93, 31/31 in 1/96, dalje: ZLPP), ni verjetno izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic. Sicer pa tožeči stranki ne navajata ugovorov glede predmeta prodaje, t.j. iz otvoritvene bilance izločenih in zato neolastninjenih sredstev, temveč uveljavljata le ugovore glede pogojev prodaje. Prodajo v smislu ureditve ZZLPPO pa je šteti kot postopek privatizacije.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog kršitve določb ZUS. Navajata, da sta v tožbi obrazložili, zakaj štejeta za sporno in neustavno že samo trditev tožene stranke, da so navedene nepremičnine prešle v njeno last. Ta del tožbe se torej nanaša na predmet prodaje t.j. na sporne nepremičnine. Drugi del tožbe se nanaša na nameravan način razpolaganja s temi nepremičninami, ki predstavlja kršitev njihovih pravic. Sporni sklep temelji na ugotovitvi, da tožečima strankama ne bodo nastale hujše posledice, čeprav je tudi sodišču prve stopnje očitno jasno, da je ta nevarnost resna in konkretna. Če bo tožena stranka izvajala postopek po 51. členu ZZLPPO in prodala sporne nepremičnine tretji osebi, bo vsekakor prišlo do hujših škodljivih in nepopravljivih posledic, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Samo v tem primeru bo namreč mogoče eventuelno pozitivno sodbo sploh izvršiti. Pri odločanju o izdaji začasne odredbe sodišče prve stopnje ne bi smelo prejudicirati odločitve o glavni stvari, pri čemer se tudi nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišče Republike Slovenije z dne 14.10.1998 v zvezi z določbo 6. člena ZZLPPO. Sodišče prve stopnje očitno razume ta člen kot podlago za prehod spornih nepremičnin na toženo stranko, kar pa iz te določbe ne izhaja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka poudarja, da gre za civilni spor, zato je za odločanje pristojno sodišče splošne pristojnosti. Bistvo spora je izključno višina domnevne kupnine za neolastninjeno premoženje, saj tožena stranka upošteva tržno ceno, tožniki pa uveljavljajo nakup sredstev, ki so bila predmet zavarovanja v denacionalizaciji, po cenah ki so veljale po ZLPP, za kar pa z uveljavitvijo ZZLPPO ni več podlage. Sicer pa tožena stranka doslej ni storila ničesar z namenom prodaje obravnavanih nepremičnin tretji osebi. Domnevni upravni akt naj bi bil vročen tožečima strankama 12.8.1999, tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe pa sta bili vloženi 14.9.1999, zato je vprašljivo, če je tožba vložena pravočasno. Predlaga, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavljajo tožniki.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (2. odstavek 1. člena ZUS) in tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Samo v navedenem okviru stvarne pristojnosti upravnega sodišča je možna tudi začasna ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Čeprav se pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presojajo le pogoji za njeno izdajo, je z vidika stvarne pristojnosti pomemben tudi tožbeni zahtevek. Zakonitost upravnega akta oz. posamičnega akta in dejanja sodišče presoja v mejah tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. in 1. odstavek 38. člena ZUS). Iz tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ni razvidno, za kateri upravni oz. posamični akt tožeči stranki uveljavljata sodno varstvo. Zato tudi ni povsem jasno sporno razmerje, za katero se zahteva začasna ureditev stanja, torej eden izmed bistvenih pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS (1. odstavek 28. člena ZUS). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožeči stranki s tožbo zahtevata presojo zakonitosti "akta oz. dejanja, ki sta ga oprli na dopis tožene stranke z dne 10.8.1999", kar sodišče očitno povzema iz tožbenih navedb. Te ugotovitve tožeči stranki s pritožbo ne izpodbijata.

Če torej tožeči stranki štejeta za posamični akt oz. dejanje dopis tožene stranke z dne 10.8.1999 in zahtevata presojo zakonitosti le tega, bi morali temu ustrezno oblikovati tožbeni predlog (3. odstavek 28. člena ZUS). Glede na to, da tožeči stranki trdita, da se s tem "aktom oz. dejanjem" posega v njihove ustavne pravice po 2., 14., 33. in 155. členu Ustave bo torej bistveno, ali gre za posamični akt ali dejanje v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS in če tožeči stranki nimata zagotovljenega drugega sodnega varstva, saj samo v tem primeru lahko uveljavljata sodno varstvo v upravnem sporu. O tem vprašanju se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo, vendar je očitno štelo, da je stvarno pristojno za odločanje, saj je o zahtevi za izdajo začasne odredbe meritorno odločilo. Že same pritožbene navedbe pa pritožbenemu sodišču vzbujajo dvom o tem. Tožeči stranki med drugim namreč izrecno navajata, da je sporno ali je tožena stranka lastnik obravnavanih nepremičnin. Iz navedenega in izrecnega sklicevanja na določbo 33. člena Ustave in pričakovanih lastninskih upravičenj bi bilo mogoče sklepati, da gre za spor o pričakovanih pravicah tožečih strank do pridobitve lastninske pravice na teh sredstvih in pogojev glede njihove pridobitve. V ZZLPPO, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, za tovrstne spore ni predvideno sodno varstvo v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato preuranjen sklep sodišča prve stopnje, da gre tožnikom sodno varstvo v upravnem sporu, saj upravno sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je stvarno pristojno za sojenje, saj sme tako sodišče splošne pristojnosti kot tudi specializirano sodišče odločati le o zadevi, za katero je stvarno pristojno (17. in 18. člen ZPP v zvezi s 16. členom ZUS).

Ker je torej dvomljivo, ali v sporni zadevi gre tožnikom sodno varstvo v upravnem sporu, se pritožbeno sodišče vnaprej ni moglo spuščati v ostale pritožbene ugovore, zato nanje ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS.