Jedro

Pri odločanju o temelju zahtevka oziroma vmesni sodbi škode še ni treba ugotoviti z gotovostjo, temveč zadošča standard velike verjetnosti. Vprašanje, ali je škoda sploh nastala, pa je lahko prepuščeno nadaljnjemu postopku odločanja o višini odškodnine. Za ostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le temelj odškodninske obveznosti, navedena prilagoditev prekluznivega učinka vmesne sodbe ne velja. Po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in poudarilo, da je tožničino škodo zaradi specifičnosti na njeni strani, ko gre za bolnico z multiplo sklerozo, težko umestiti med primere v sodni praksi, ker primerljivih ni. Parcialno primerjanje dosojenih odškodnin za posamezne oblike škode ni ustrezna primerjava. Za pravilno objektivizacijo je treba upoštevati in primerjati tudi celotne odškodnine za vso škodo. Čeprav sodišče prve stopnje ni našlo enakih primerov, je z dosojeno odškodnino tožničin primer povsem pravilno umestilo med odškodnine, ki jo oškodovancem po hudi telesni poškodbi (zlomu obeh kosti leve goleni) namenjajo sodišča.

Ker je bila pri tožnici že pred nezgodo prisotna nevrološka bolezen – multipla skleroza, ki je pomembno ovirala tožničino funkcioniranje, so medicinski izvedenci pojasnili, sodišče pa na tej podlagi ugotovilo le vpliv obravnavne poškodbe na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti blage stopnje (z odstotkom od 5 % do 24 %), ki pa je bistveno in trajno spremenilo tožničino življenje. Zaradi padca je prej prišlo do poslabšanja funkcije spodnjih okončin, kot ga je sicer mogoče pričakovati ob napredovanju multiple skleroze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 428,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine. Toženi stranki je naložilo v plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 (točka I izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 5.363,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do vtoževane višine 40.000,00 EUR s pripadki; točka II izreka).

2.Pritožbo za sporni znesek 16.000,00 EUR vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo z znižanjem odškodnine, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot znatno pretirano graja dosojeno odškodnino za telesne bolečine v višini 8.500,00 EUR. V po njenem mnenju primerljivem primeru VS 001999 je bilo oškodovancu prisojeno 4.100,00 EUR. Obseg škode je bil pri tožnici nekoliko manjši, pripada ji nekoliko nižja odškodnina. Dosojena odškodnina za strah 1.500,00 EUR je glede na tožničino škodo in sodno prakso v podobnih primerih neutemeljena. Tožnica je že pred škodnim dogodkom večkrat padla. Po dogodku si še vedno želi posedanja s pomočjo druge osebe. Torej se je zavedla možnosti padca in posledic, a se vseeno ne boji v taki meri, da bi se bala padca ob premeščanju in ne bi tvegala posledic. Ti občutki strahu niso v vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Prav tako ni vzročne zveze med dogodkom in škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Način premeščanja tožnice pred dogodkom, pri katerem je prišlo do padca tožnice, ni bil varen in se ne bi smel izvajati. Tožničine aktivnosti so bile okrnjene že pred dogodkom. Tožbeni zahtevek za škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi bilo treba zaradi pomanjkanja vzročne zveze zavrniti. Če pa slednja obstoji, je dosojena odškodnina prenizka.

3.Tožeča stranka je argumentirano odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe ter povračilo pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je kot tedaj 66-letna oskrbovanka zavarovanca tožene stranke (C., ki deluje v okviru družbe D., d.o.o.), pri katerem je nameščena zaradi bolezni (multipla skleroza), utrpela pri padcu 8. 5. 2014 zaradi nepravilnega in nestrokovno opravljenega premeščanja s postelje na invalidski voziček. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan. Tožena stranka ni izpodbijala vmesne sodbe in je ta pravnomočna.

6.Z vmesno sodbo sodišče odloči o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek in o ugovorih tožene stranke, ki ga izpodbijajo. Če ugovorov zoper temelj zahtevka tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ne poda, jih v nadaljevanju postopka o višini oziroma znesku ne more več uveljavljati. Sodna praksa je pri odškodninskih zahtevkih sledeč teoriji nekoliko omilila pravilo o prekluzivnem učinku vmesne sodbe pri ugotavljanju nastanka škode. Slednja je namreč na eni strani predpostavka odškodninske obveznosti, od katere je odvisna odločitev o temelju zahtevka, po drugi strani vpliva tudi na višino zahtevka. Dosledna ločitev med kvalitativnim in kvantitativnim delom zahtevka zaradi narave odškodninskega zahtevka pogosto ni mogoča. Zato pri odločanju o temelju zahtevka oziroma vmesni sodbi škode še ni treba ugotoviti z gotovostjo, zadošča standard velike verjetnosti. Vprašanje, ali je škoda sploh nastala, pa je lahko prepuščeno nadaljnjemu postopku odločanja o višini odškodnine. Za ostale predpostavke odškodninske obveznosti, ki neposredno zadevajo le temelj odškodninske obveznosti, navedena prilagoditev prekluznivega učinka vmesne sodbe ne velja. Po pravnomočnosti vmesne sodbe velja, da so podane. Nasprotno izhodišče ne utemeljuje sklepanja, da posamezna oblika škode ni nastala v celoti. Pritožbenih ugovorov, ki nakazujejo na pomanjkanje vzročne zveze med tožničino škodo in škodnim dogodkom in na deljeno odgovornost tožeče stranke (češ da so bile njene sposobnosti že prej okrnjene, da je sama privolila oziroma vztrajala pri nepravilno vodenem izvajanju njenega premeščanja s postelje na invalidski voziček), in ki dejansko izpodbijano pravnomočno ugotovitev, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, za katerega slednja polno odškodninsko odgovarja, torej v tem pritožbenem postopku ni mogoče več upoštevati.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini odškodnine. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo. Po ugotovitvi, da je tožnica utrpela hudo telesno poškodbo (zlome obeh kosti leve goleni na zgornjem koncu s seganjem v kolenski sklep), čemur pritožba na nasprotuje, ji je za telesne bolečine dosodilo 8.500,00 EUR od zahtevanih 20.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR od zahtevanih 12.000,00 EUR. Skupni dosojeni znesek 20.000,00 EUR v času sojenja predstavlja 19 povprečnih neto plač.

8.Smiselni pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju načela induvializacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ) so neutemeljeni. Pri prvem merilu je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in poudarilo, da je tožničino škodo zaradi specifičnosti na njeni strani, ko gre za bolnico z multiplo sklerozo, težko umestiti med primere v sodni praksi, ker primerljivih ni. Tudi pritožba jih ne navede. Dosojeno odškodnino za posamezne oblike škode primerja z neprimernim primerom. V primeru, ki ga navaja pri odškodnini za telesne bolečine (primerjaj II Ips 897/2008), je bistveno mlajši moški oškodovanec (ki je bil prej popolnoma zdrav), utrpel sicer primerljivo telesno poškodbo, a je bilo ugotovljeno bolečinsko obdobje in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, drugačno kot pri tožnici. Parcialno primerjanje dosojenih odškodnin za posamezne oblike škode tudi ni ustrezna primerjava. Za pravilno objektivizacijo je treba upoštevati in primerjati tudi celotne odškodnine za vso škodo. Čeprav sodišče prve stopnje ni našlo enakih primerov, je z dosojeno odškodnino tožničin primer povsem pravilno umestilo med odškodnine, ki jo oškodovancem po hudi telesni poškodbi (zlomu obeh kosti leve goleni) namenjajo sodišča. Enakovredna višina odškodnine (20 povprečnih plač) je bila na primer dosojena v zadevi II Ips 227/2006, na katero je na prvi stopnji opozarjala pritožnica sama (priloga B 6 spisa). Pregled sodne prakse v literaturi pa pokaže, da so za primerljive poškodbe oškodovancem dosojene tudi višje odškodnine. Tudi v novejši sodni praksi je zaslediti primerljive višine odškodnine.

10.Z odškodnino v višini 8.500,00 EUR je tožnici namenjeno pravično zadoščenje za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o ugotovljenem bolečinskem obdobju in bodočih bolečinah. Nobene teže pa ne pripiše ugotovljenim nevšečnostim, ki so bile za tožnico zaradi njenih specifičnih zdravstvenih težav, ki so terjale tudi poseben način zdravljenja (poseben program rehabilitacije zaradi plegične leve noge ni bil predpisan), izrazito neprijetne. Gre za pravno upoštevne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice in z dosojeno odškodnino tudi pravilno ovrednotilo. Načelo indivudualizacije ne dovoljuje znižanja odškodnine za telesne bolečine, za kar se zavzema pritožba.

11.Pritožba skuša omajati ugotovitve o obsegu strahu z navedbami o pomanjkanju vzročne zveze, češ da se tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja zaveda možnosti padca in posledic, pa kljub temu ne trpi strahu v taki meri, da padca ob premeščanju na ne varen način in njegovih posledic ne bi tvegala. Pritožbeno sklepanje je povsem ovrženo z dejanskimi ugotovitvami o strahu, ki ga je tožnica utrpela ob samem dogodku in v času zdravljenja. O subjektivnih občutkih tožnice ob samem padcu in med zdravljenjem se je zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem. V celoti je bilo potrjeno tudi z izvedeniškim mnenjem. Dejanske ugotovitve o zmerno hudem primarnem strahu in petmesečnem sekundarnem strahu, ki je bil sprva zmerno hude intenzitete, nato pa se je v blagi obliki nadaljeval do 1. 1. 2015, utemeljujejo dosojeno odškodnino (1.500,00 EUR). Pritožba, ki tudi v tem delu opozarja na primere iz sodne prakse, ki jih ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo, je tudi v tem delu neutemeljena.

12.Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki jih je zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka utrpela tožnica, je sodišče natančno ugotovilo z izvedenci medicinske stroke. Ker je bila pri njej že pred nezgodo prisotna nevrološka bolezen – multipla skleroza, ki je pomembno ovirala tožničino funkcioniranje, so medicinski izvedenci pojasnili, sodišče pa na tej podlagi ugotovilo le vpliv obravnavne poškodbe na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Ugotovljeno je skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti blage stopnje (z odstotkom od 5 % do 24 %), ki pa je bistveno in trajno spremenilo tožničino življenje. Zaradi padca je prej prišlo do poslabšanja funkcije spodnjih okončin, kot ga je sicer mogoče pričakovati ob napredovanju multiple skleroze. Pred nezgodo je bila tožnica še sposobna premikati noge vsaj do te mere, da se je ohranjala delna funkcija mišic in boljši pretok krvi skozi vene spodnjih okončin. Lahko je še sama sodelovala pri transferju s postelje na invalidski voziček in z vozička v osebni avto, s pomočjo stojke stala in naredila kakšen korak, samostojno opravljala nekatera opravila, vezana na osebno higieno (na primer uporabljala stranišče). Tudi izvedenec je potrdil, da je bila tožnica kljub multipli sklerozi pred nezgodo še sposobna premikati spodnje okončine in da je bilo to zanjo koristno, saj počitek oziroma neizvajanje gibanja pri tej bolezni vodi do izgube funkcije. Ravno do tega je prišlo po obravnavanem padcu pri tožnici. Zdaj namreč po ugotovitvah sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje, spodnjih okončin ne more več premikati. Prizadeta ni le poškodovana noga, pač pa tudi desna noga zaradi konzervativnega zdravljenja, ki je terjalo počitek in pripeljalo do izgube funkcije nog. Tožnica ne more samostojno premikati nog niti s pomočjo rok. Nikakor ne more več sodelovati pri transferju s postelje na invalidski voziček. Otežen je prehod iz invalidskega vozička v avtomobil. Uporaba standardnih avtomobilov je za njen prevoz praktično nemogoča. Zlasti pa je za tožnico boleče, da zaradi dodatne okrnjenosti funkcij spodnjih okončin ni več mogoč transfer oziroma uporaba stranišča. Ob dejstvu, da so tožničine mentalne funkcije v celoti ohranjene, ni mogoče oporekati dokazni oceni in ugotovitvi sodišča, da je duševno trpljenje tožnice zaradi ugotovljenih objektivnih omejitev, zelo hudo in v celoti utemeljuje dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13.Obseg škode iz tega naslova je pravilno in popolno ugotovljen z izvedeniškim mnenjem. Ne drži pritožbeno mnenje, da na ugovore tožene stranke k pisnemu izvedeniškemu mnenju ustno zaslišani izvedenec ni podal odgovorov. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo mnenje prepričljivo, strokovno in argumentirano. Zaslišani izvedenec je prepričljivo pojasnil, v čem in kako so okrnjene tožničine gibalne funkcije v primerjavi s stanjem pred poškodbo in kako je to poslabšalo oziroma pospešilo napredovanje njene siceršnje bolezni. Pritožnica po zaslišanju izvedenca ni imela nadaljnjih pripomb na njegovo mnenje, tudi morebitnega novega izvedenca ni predlagala. Torej ni bilo razlogov, da sodišče ne bi naslonilo svoje odločitve nanj. Čeprav poslabšanja tožničinega zdravja, ki ga je pospešila obravnavana poškodba, ni mogoče empirično izmeriti, gre za pravno relevantno škodo, ki v objektivnem smislu utemeljuje denarno odškodnino. Prepričljivim in življenjsko razumljivim razlogom o subjektivnem trpljenju tožnice ni kaj dodati. Dosojeni denarni znesek je le safisfakcija, ki naj omili njeno trpljenje, prezgodaj izgubljenega zdravja pa ji ne more povrniti. Razlogov za znižanje dosojenega zneska pritožbeno sodišče ne najde.

14.Pritožba obrazloženo ne izpodbija stroškovne odločitve. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka.

15.Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravna merila iz 179. člena OZ in tožnici za ugotovljeno škodo odmerilo pravično in primerno odškodnino. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, drugih pa pritožnica ne konkretizira, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Pritožnica ni uspela s pritožbo, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Ta odločitev je vsebovana v zavrnilnem delu izreka. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku mora povrniti pritožbene stroške tožeče stranke. Odmerjeni so po stroškovniku na redni številki 136 spisa in po odvetniški tarifi (OT), ki se uporablja v tem postopku. Nanašajo se na odvetniške stroške s sestavo odgovora na pritožbo (od vrednosti, ki je bila pritožbeno izpodbijana – 16.000,00 EUR), pripadajoče materialne stroške in DDV. Odmerjeni znesek 428,00 EUR mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Primerjaj VSRS II Ips 166/2014 in obrazložitev v opombi št. 3 odločbe.

Junij 2017: 1.045,06 EUR, Uradni list RS, št. 46/2017.

Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Primerjaj Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba Ljubljana, 2001: II Ips 4/1997-34 odškodnin, stran 588; II Ips 388/1997-28 odškodnin, stran 593; II Ips 181/1995-25 odškodnin, stran 598, II Ips 872/1994-23 odškodnin, stran 600; II Ips 496/1996-21 odškodnin, stran 602.

Primerjaj II Ips 624/2007-21 plač; II Ips 631/2004-22 plač; II Ips 978/2006-24 plač.

Točka 11 sodbe: dva dni hudih bolečin, deset ni srednje hudih bolečin, dva meseca lahkih bolečin, občasne bodoče lahke bolečine.

Dvodnevna hospitalizacija, imobilizacija v nadkolenski imobilizaciji dva meseca in pol, prejemanje podkožnih injekcij, nepokretnost, analgetiki, popolna odvisnost od kvalificirane zdravstvene nege.

Blaga oviranost na področju splošnih popravil in zahtev, zmerna okrnjenost na področju gibanja, blaga dodatna okrnjenost funkcioniranja na področju skrbi zase in blaga dodatna okrnjenost za vstopanje v socialne interakcije.

Uradni list RS, št. 2/2015.

Načelno pravno mnenje občne seje VSS 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.