Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je imel tožnik sporno nepremičnino v posesti 8 let revidentovo pravno vprašanje o pravilnosti presoje tožnikove dobrovernosti, ni relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Tožnikova priposestovalna doba namreč v nobenem primeru ne bi potekla (drugi in četrti odstavek 70. člena ZTLR), zato tudi obravnavanje revidentovo vprašanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik na temelju priposestvovanja, torej zakonite in dobroverne posesti, pridobil lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 888/3, vpisani pri vl. št. 210, k. o. ..., tako da je njen izključni lastnik ter odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti odmerjene stroške postopka. Zaključilo je, da je nepravilno materialno stališče sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba v korist tožnika in njegovih pravnih prednikov tekla vse od leta 1953 dalje. Ker je bil kot izključni in edini lastnik sporne nepremičnine v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o dedovanju z dne 26. 12. 1953 vknjižen oče pravdnih strank (A. F. st.) priposestvovanje v korist tožnika ni moglo teči vse do sklenitve izročilne pogodbe leta 1986, s katero je tožnik od A. F. st. in M. F. prejel v last celotno njuno kmetijo, in sicer nepremičnine, vpisane v vl. št. 54 k. o. ..., vl. št. 84 k. o. ... in vl. št. 332 ter 61, obe vpisani pri k. o. ... Priposestvovalna doba je torej tekla od 26. 3. 1986 in glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je posest tožnika (in njegovih pravnih prednikov) na sporni nepremičnini trajala do leta 1994, ko je oče pravdnih strank umrl, do leta 1994 še ni potekla.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, saj gre za vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Navaja, da sodišče druge stopnje napačno in protispisno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje glede teka priposestvovalne dobe, saj sodišče prve stopnje nikjer ni zapisalo, da je tožnik izvrševal posest nad sporno nepremičnino samo do leta 1994, ampak da so do smrti tožnikovega očeta leta 1994 to nepremičnino uporabljali skupaj, tožnik pa je nepremičnino nato samo uporabljal kot lastno še vsaj do leta 2009. Materialno pravno je zmoten tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je bil tožnik neskrben, ker ob sklepanju izročilne pogodbe ni preveril, ali se stanje dejansko ujema s stanjem v izročilni pogodbi. Ustaljena sodna praksa za zunajknjižno priposestvovanje namreč zahteva opravičljivo zmoto priposestvovalca, da ta misli, da je lastnik te nepremičnine. Tožnik pa je ves čas priposestvovanja mislil, da je dejanski lastnik predmetne nepremičnine, saj sta stranki izročilne pogodbe želeli nanj prenesti celotno kmetijo, h kateri spada tudi sporna nepremičnina, ki je pomotoma izpadla. Sporna nepremičnina tudi ni bila predmet zapuščinskega postopka po smrti tožnikovega očeta zaradi pomote Geodetske uprave RS (kot lastnik je bil v zemljiško knjigo vpisan toženec, ki ima enako ime kot tožnikov oče, ki je bil prej vpisan v zemljiški knjigi), zato je bil tožnik ves čas dobroveren lastniški posestnik. Priglaša stroške postopke.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (protispisnost) ni verjetno izkazana, saj tožnik ni predložil sodbe sodišča prve stopnje.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je imel tožnik sporno nepremičnino v posesti od 26. 3 1986 do 1994, pa revidentovo pravno vprašanje o pravilnosti presoje tožnikove dobrovernosti, ni relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Tožnikova priposestovalna doba (sporno nepremičnino je imel v posesti 8 let) namreč v nobenem primeru ne bi potekla (drugi in četrti odstavek 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, po katerih se zahteva zakonita in dobroverna posest v trajanju 10 let oziroma dobroverna posest v trajanju 20 let), zato tudi obravnavanje revidentovega vprašanja ne bi vplivalo na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

7. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog toženke za dopustitev revizije zavrnilo.

8. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške tega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.