Jedro

Inšpekcijski postopek se je začel po uradni dolžnosti zaradi dvomov o zakonsko dovoljeni tožnikovi gradnji. Drugega odstavka 113. člena ZUP zato ni mogoče razlagati tako, da gredo stroški v breme upravnega organa v vsakem primeru, ko se je postopek končal z ustavitvijo, torej za stranko ugodno. V obravnavani zadevi je namreč vzrok za ustavitev inšpekcijskega postopka v prostovoljni investitorjevi odstranitvi nelegalno postavljenih temeljev lesenega objekta, ne pa v pravno neutemeljenem inšpekcijskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom prve stopnje je upravni organ odločil, da se stroški postopka priglašeni dne 11. 1. 2011 v zadevi nelegalne gradnje garaže inšpekcijskega zavezanca A.A. (tožnika v tem sporu), ki ga zastopa odvetnik B.B., zavrnejo. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da gre za ponovljeni inšpekcijski postopek nelegalne gradnje na zemljišču s parc. št. 691/2 k.o. … , kjer je bila zabetonirana talna betonska plošča tlorisnih dimenzij 5,2m x 3,0m ter debeline cca 20 cm. Po obodu betonske plošče in po treh stranicah je bil pozidan zid širine 20 cm in višine 20 cm. Po zaslišanju je zavezanec 7. 1. 2004 sam izjavil, da je želel zgraditi leseno garažo, z videzom kozolca, zato je podal vlogo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki pa mu ni bila izdana. Objekt je bil dejansko nelegalno zgrajen, vendar v ponovnem postopku izdaja inšpekcijske odločbe ni bila potrebna, saj je inšpekcijski zavezanec sam odstranil obravnavani objekt. Drugi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da gredo stroški, če se je postopek končal za stranko ugodno, v breme organa razen osebnih stroškov stranke (stroškov za njen prihod, izgubo časa in zaslužek). Postopek se za inšpekcijskega zavezanca ni končal ugodno, zato se stroški priglašeni dne 11. 1. 2011 ne priznajo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zmotna ugotovitev, da naj bi obravnavane stroške priglašene z vlogo z dne 11. 1. 2011, inšpekcijski zavezanec oziroma sedaj tožnik povzročil sam. Pri prvem ogledu ni bila ugotovljena lega kanalizacijskih cevi, kar je bistvenega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je organ prve stopnje predlaganemu ponovnemu ogledu s strani investitorja ugodil, je očitno smatral, da je izvedba tega dokaza potrebna za popolno ugotovitev okoliščin zadeve. Organ prve stopnje nerazumljivo ugotavlja okoliščine z dne 11. 4. 2007 razpisanega zaslišanja, kar je nepomembno za presojo stroškov inšpekcijskega zavezanca dveh opravljenih narokov (18. 4. 2007 in 19. 5. 2007), ki jih je tožnik priglasil po pooblaščencu skladno z veljavno Odvetniško tarifo. Zmoten je zaključek, da naj bi bilo ob skupnem ogledu 19. 5. 2007 ugotovljeno enako dejansko stanje, kot ga je predhodno že ugotovila gradbena inšpektorica. Iz primerjave zapisnikov z dne 19. 10. 2006 in 19. 5. 2007 je razvidno, da je bilo ob ponovnem ogledu na novo ugotovljeno, da so na parcelni številki 691/2 v dolžini 23m položene betonske cevi za meteorno kanalizacijo, ki poteka neposredno ob dolžini objekta in položene v globini 70 cm. Ta dejstva so pomembna za obravnavani postopek. Nepravilen je zaključek, da se postopek s tem, ko je bil s sklepom z dne 17. 2. 2011 ustavljen, ni končal za stranko ugodno. S tem, ko se je postopek ustavil, se je namreč končal za stranko ugodno. Da naj bi bil predmetni objekt nelegalno zgrajen, je neutemeljen zaključek in tudi neobrazložen, ker o nelegalni gradnji v ponovljenem postopku vsebinsko ni bilo odločeno. Tako kot pri umiku zahteve po drugem odstavku 116. člena ZUP, je upravni organ dolžan trpeti stroške stranke oziroma zavezanca, ker je bil upravni postopek v nadaljevanju ustavljen. Zato je tožnik ob smiselni uporabi drugega odstavka 116. člena ZUP in tudi po določbi drugega odstavka 113. člena ZUP upravičen do povračila priglašenih stroškov. Upravni organ je z nezakonito odločbo z dne 3. 2. 2006, ki jo je pritožbeni organ z odločbo z dne 3. 8. 2006 odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, povzročil obravnavane stroške. Inšpekcijski postopek, ki ga je upravni organ začel zoper tožnika je že pravnomočno končan in se je za zavezanca končal ugodno. Tudi ni res, da naj bi stroške, ki so nastali v ponovnem postopku povzročil tožnik sam, saj je postopek vodil organ po uradni dolžnosti, torej so vsi stroški nastali ravno z vodenjem tega ponovljenega postopka in zaradi nezakonite odločitve upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Drugi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka). Nesporno med strankama postopka je, da se je inšpekcijski postopek sicer še v začetni fazi zaradi nelegalne tožnikove gradnje, končal s sklepom o ustavitvi postopka št. 356-02-62/2003/45 z dne 17. 2. 2011. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je po več ogledih, ki so razvidni iz inšpekcijskih zapisnikov, inšpekcijski organ ponovno opravil ogled dne 11. 2. 2011 na kraju samem, kjer je bilo ugotovljeno, da sta betonska plošča in obodni zid iz betonskih zidakov na zemljišču s parc. št. 691/6 k.o. … , ki sta bila predmet tega inšpekcijskega postopka, odstranjena v celoti. Zato ni bilo več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka uvedenega na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov. Dejstvo, da se je postopek ustavil zaradi odstranitve s strani samega inšpekcijskega zavezanca (betonske temeljne plošče in obodni zid), prav tako med strankama postopka ni sporno (to dokazujejo tudi priložene fotografije), pri čemer pa ni bistveno, ali bi bila gradnja v primeru njene vsebinske obravnave ugotovljena kot (ne)legalna gradnja. Inšpekcijski postopek se je začel po uradni dolžnosti zaradi dvomov o zakonsko dovoljeni tožnikovi gradnji, zato je bil utemeljeno uveden inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti. Takšne okoliščine pa izhajajo tudi iz same izjave tožnika, da je hotel postaviti garažo v obliki kozolca in je bil v fazi pridobivanja upravnega dovoljenja. Zakonskega določila drugega odstavka 113. člena ZUP zato ni mogoče razlagati tako, da gredo stroški v breme upravnega organa v vsakem primeru, ko se je postopek končal z ustavitvijo, torej za stranko ugodno. V obravnavani zadevi je namreč vzrok za ustavitev inšpekcijskega postopka v prostovoljni investitorjevi odstranitvi nelegalno postavljenih temeljev lesenega objekta, ne pa v pravno neutemeljenem inšpekcijskem postopku.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.