Jedro

Ker je v obravnavani zadevi tožnica predhodno že vložila predlog za obnovo postopka v zvezi z navedeno odločbo, je njen predlog za izrek ničnosti iste odločbe preuranjen.

Uporaba pravnega instituta ničnosti predpostavlja, da upravna odločba še obstaja. Tako ni pogojev, da se odločba izreče za nično, če se predlog nanaša na odločbo, ki je bila že pravnomočno odpravljena

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 7. 5. 2002. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničin predlog, da se za nično izreče odločba Upravne enote V. z dne 5. 10. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A. izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti: peka kruha ter pekovskega peciva z možnostjo dostave kruha in pekovskega peciva na dom. Nobeden od zakonov, ki so podlaga za izdajo odločbe o izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti (Zakon o gospodarskih družbah, Obrtni zakon in podzakonski predpisi) namreč ne določa, da imajo sosedje položaj stranke v postopku. Zato tožnica kot soseda tudi ne more predlagati, da se odločba izreče za nično.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke, vendar iz drugih razlogov.

3. Revidentka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče v upravnem sporu neodvisno odločati o njenem predlogu za izrek ničnosti sporne odločbe ne glede na stališče upravnih organov v predhodnem postopku. Navaja, da je z obnovo postopka dosegla, da sta bili gradbeno in lokacijsko dovoljenje za objekt, v katerem se opravlja sporna dejavnost, razveljavljeni, obratovalno dovoljenje pa ni bilo razveljavljeno. Navaja, da je A.A. do obratovalnega dovoljenja prišla na zelo sporen način. Sodišču prve stopnje ne bi bilo treba čakati, da bi se tožničin status stranke ugotovil v predhodnem upravnem postopku. Zatrjuje, da so podani vsi zakonski pogoji za ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe in se sklicuje na ničnostne razloge po določbi 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Priglaša stroške postopka.

4. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila tožničina pritožba vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Upravne enote V. z dne 5. 10. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A. izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje tam navedene dejavnosti, preuranjen. Res je, da se odločba izreče za nično tudi po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 280. člena ZUP, kar pomeni, da morajo upravni organi na to ves čas upravnega postopka paziti po uradni dolžnosti. Na ničnost pazi po uradni dolžnosti tudi sodišče v upravnem sporu.

9. Toda, ker je v obravnavani zadevi tožnica predhodno že vložila predlog za obnovo postopka v zvezi z navedeno odločbo, je njen predlog za izrek ničnosti iste odločbe preuranjen.

10. Uporaba pravnega instituta ničnosti predpostavlja, da upravna odločba še obstaja. Tako ni pogojev, da se odločba izreče za nično, če se predlog nanaša na odločbo, ki je bila že pravnomočno odpravljena (sodba VS I Up 537/2001). Na to pa posredno opozarja že sodišče prve stopnje, ko v izpodbijani sodbi navaja, da je takšen postopek obnove tožnica sprožila oziroma, da je ta postopek v teku.

11. Tožnica pa tudi ni izkazala, da je bil A.A. izrečen inšpekcijski ukrep v smislu 73. člena ZUN in da so ji bile izrečene prepovedi po določbi prvega odstavka 76. c člena ZUN, kar je tudi pogoj za izrek morebitne ničnosti odločbe o opravljanju dejavnosti po tretjem odstavku 76. c člena ZUN v zvezi s 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Zato glede na podatke v predložnih spisih niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče o ničnosti navedene odločbe nista mogla meritorno odločati po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča, da se tožba zavrne pa je pravilna iz zgoraj navedenih razlogov.

12. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog po 85. členu ZUS-1, revidentka pa v reviziji ne uveljavlja revizijskih razlogov, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.