Jedro

Davčni organ prve stopnje je izdal odločbo na podlagi 19. člena ZUT po prejemu obvestila Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 14. 03. 2000, iz katerega izhaja, da tožnik kot taksni zavezanec za pritožbo z dne 13. 03. 2000, ki jo je vložil zoper odločbo z dne 10. 03. 2000 ni plačal upravne takse.

Izrek

Tožba se zavrne. Ugovor zoper sklep z dne 22. 11. 2002 o odmeri sodne takse se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 25. 03. 2002, s katero mu je bilo naloženo plačilo upravne takse v znesku 3.000,00 SIT in upravne takse za opomin v znesku 2.250,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na Zakon o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, v nadaljevanju ZUT) po katerem je taksni zavezanec tisti, ki s svojo vlogo sproži postopek oziroma na katerega zahtevo se opravijo dejanja ali izdajajo spisi, po taksni tarifi, ki je sestavni del zakona. Taksna obveznost za plačilo taks po določbi 5. člena ZUT nastane za vloge takrat, ko se vložijo pri pristojnem organu in za upravna dejanja takrat, ko se vloži vloga, naj se opravijo. Če je nekolkovana ali premalo kolkovana vloga poslana po pošti, pošlje po določbi 16. člena ZUT organ taksnemu zavezancu opomin naj v 15. dneh od prejema opomina plača redno takso in takso za opomin. Če stranka tudi v tem roku takse ne plača in je treba takso prisilno izterjati, organ, ki vodi postopek o tem pisno obvesti davčni organ, ki je krajevno pristojen za taksnega zavezanca. Po prejemu obvestila davčni organ izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu naj v 15. dneh od prejema odločbe plača dolžno takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača se taksa prisilno izterja (19.člen ZUT).

Prvostopni organ je izdal odločbo na podlagi obvestila Davčnega urada A, Izpostave z dne 14. 03. 2000, iz katerega izhaja, da tožnik kot taksni zavezanec za pritožbo z dne 13. 03. 2000, ki jo je vložil zoper odločbo z dne 10. 03. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo neplačane sodne takse, ni plačal upravne takse v znesku 3.000,00 SIT in tudi ne takse za opomin v znesku 2.250,00 SIT. Tožnik bi moral skladno z določbo 5. člena ZUT upravno takso za pritožbo plačati tistega dne, ko je vložil pritožbo. Na tožnikovo taksno obveznost za vloženo pritožbo ne vplivajo sklepi izdani v sodnih postopkih kot tudi ne vsebina pritožbe in uspeh stranke v postopku. Zato ugovoru tožnika, da ni dolžan plačati upravnih taks za vloženo pritožbo, ker ga pravnomočne sodne odločbe razbremenjujejo plačila sodnih taks, ni mogoče ugoditi.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Prepričan je, da je zahteva za plačilo sodne takse nezakonita, saj ima tri pravnomočne sodne sklepe, po katerih je oproščen plačila sodnih in drugih stroškov, na kar je že bila opozorjena tožena stranka in davčni organ na prvi stopnji. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena in se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 67.člena Zakona o upravnem sporu, Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Davčni organ prve stopnje je izdal odločbo na podlagi 19. člena ZUT po prejemu obvestila Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 14. 03. 2000, iz katerega izhaja, da tožnik kot taksni zavezanec za pritožbo z dne 13. 03. 2000, ki jo je vložil zoper odločbo z dne 10. 03. 2000, ni plačal upravne takse. Tožniku je pojasniti, da gre v obravnavanem primeru za izterjavo upravne takse za vloženo pritožbo in ne za izterjavo sodne takse, kot tožnik napačno navaja v tožbi, kateri je sicer predložil pravilen upravni akt. Zato njegovi ugovori, da je po pravnomočnih sodnih sklepih oproščen plačila sodnih in drugih stroškov, kot mu je to pojasnila že tožena stranka, na odločitev v tem upravnem sporu ne vplivajo. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da je sporno upravno takso plačal. Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.

Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je dne 22. 11. 2002 tožniku na podlagi 27. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/87-1/90 in Uradni list RS, št. 14/91-93/01, v nadaljevanju ZST) odmerilo takso za tožbo v znesku 15.200,00 SIT in takso za opomin v znesku 4.750,00 SIT po tem, ko je taksni zavezanec z vlogo z dne 21. 10. 2002 ugovarjal zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad C z dne 20. 09. 2002. Skladno z določbo 2. odstavka 27. člena ZST je bil tožnik v pravnem pouku obveščen, da zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba. Po določbi 2. odstavka 27. člena ZST je zoper odločbo o odmeri takse dopustna posebna pritožba samo v primeru, ko se stranka ne more pritožiti zoper odločbo v glavni stvari, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Sodišče je zato na podlagi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/99, 96/02 in 58/03-odl. US, v nadaljevanju ZPP), ki ga sodišče smiselno uporablja na podlagi določbe 16. člena ZUS, kot nedovoljeno zavrglo.