Jedro

Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).

Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.

Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za julij 2020, september 2021, oktober 2021 in januar 2022 plača zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi obrestmi; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 193,97 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženkinim trditvam o obstoju izjem od Direktive 2003/88/ES ustreza kvečjemu 17. člen te direktive, ki taksativno našteva člene, od katerih je možno odstopanje, in med katerimi ni 2. člena, ki opredeljuje delovni čas. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je v celoti izključilo uporabo citirane direktive. Sodišče EU v zadevi C-742/19 govori o izjemah od Direktive 89/391, o katerih pa toženka ni podala trditvene podlage. Le če gre za aktivnost, ki nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, se lahko izključi uporaba Direktive 89/391 in posledično Direktive 2003/88/ES. Toženka ni zatrjevala, da je vojaška dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa. Spoštovanje glavnine pravil iz Direktive 2003/88/ES pomeni priznavanje uporabe te direktive. Sodišče se do vseh teh navedb ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS). Zmotno je ugotovilo, da sistem rotacij za vojaške vaje ni primeren. Ne glede na uporabo ali neuporabo Direktive 2003/88/ES je treba presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko in izdalo sodbo presenečenja. Uveljavljala je izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa o tem ni naredilo resne dokazne ocene in se do več njenih navedb ni opredelilo, zaradi česar je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je 8. člen ZPP, saj ni obravnavalo listin in ni povsem dokazno ocenilo izpovedi A. A. in tožnika. S tem, ko je podalo samostojno definicijo vojaške operacije, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zaradi zmotne ugotovitve, da so pripadniki SV imeli zgolj podporno vlogo policiji pri varovanju državne meje. Namesto primernosti sistema rotacij je ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. Ni obrazložilo ocene, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov. Sodba VIII Ips 196/2018, na katero se je sklicevalo, ni uporabljiva za ta spor. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 7. Tožnik je opravljal delo vojaka. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila za obdobje varovanja državne meje ter izvajanja vaj oziroma usposabljanja odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Pritožba tožnika**

8. Pritožba navaja, da toženka ni zatrjevala izjem od uporabe Direktive 89/391/EGS; posledično naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago, saj (ne)uporabe Direktive 2003/88/ES ne bi smelo presojati brez trditev o neuporabi Direktive 89/391/EGS. Očitek ni utemeljen. Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), pri čemer se na podlagi napotila v 2(2) členu Direktive 89/391/EGS ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Sodba C-742/19 je upoštevala to napotilo, saj je njeno izhodišče v tem, da je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. O tem, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, pa je toženka podala ustrezno trditveno podlago.

9. Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje _vsakršnemu_ načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času). Ker okoliščina, ali je narava aktivnosti nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, ni bila odločilna, je zmoten tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z navedeno okoliščino.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev, ker se sodišče ni opredelilo do toženkine navedbe, da so bile vojaške vaje načrtovane vnaprej z letnimi načrti, oziroma so bila, kot je izpovedal B. B., usposabljanja načrtovana ter določen terminski rok za njihovo izvedbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da delovno razmerje predpostavlja vključitev delavca v organiziran delovni proces. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa pa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.

11. Glede obrazložitve v 15. točki prvostopenjske sodbe pritožba neutemeljeno zatrjuje, da vsebuje nasprotujoče si navedbe. Z razlogi v tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje enotno utemeljilo (pravilno) stališče, da merila, ki jih je Sodišče EU določilo v sodbi C-742/19 za izključitev straže iz uporabe Direktive 2003/88/ES, veljajo tudi za druge vojaške dejavnosti, v zvezi s katerimi je odrejena stalna pripravljenost na določenem kraju.

12. Prvostopenjsko sodišče je glede vaj in usposabljanj tožnika štelo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (operativno urjenje). Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka v tem delu ni podala ustrezne trditvene podlage, saj je v prvi pripravljalni vlogi obširno pojasnila, zakaj meni, da je podana ta izjema. V 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, je resda povzeto stališče, ki ga je v zvezi s citirano alinejo Sodišče EU sprejelo tako glede začetnega usposabljanja kot operativnega urjenja. Vendar pa je iz celotne prvostopenjske dokazne ocene jasno razvidno, da se ta ne nanaša na začetno usposabljanje tožnika, saj o tem v sodbi ni razlogov.

13. Pritožba neutemeljeno izpostavlja izpoved B. B. o tem, da pojem operativno urjenje ne sovpada s trenutno vojaško terminologijo. Ta izpoved niti ni ključna, saj pojem operativnega urjenja v smislu izjeme iz 1. alineje izreka sodbe C-742/19 predstavlja pravni standard, katerega presoja je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pridržana sodišču. Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi prvostopenjski razlogi (izpostavlja npr. 32. točko obrazložitve) zajemali le vaje, ne pa tudi usposabljanja tožnika. Celotna dokazna ocena (28. do 35. točka obrazložitve) zajema presojo stalne pripravljenosti tako glede vaj kot glede usposabljanj, in jo je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.

14. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo naslednja dejstva: bistveni namen usposabljanj je kolektivno usposabljanje, poslanstvo enote pa doseči sposobnost napada z vsemi podpornimi elementi; nujna je neprekinjena prisotnost pripadnika v času izvajanja vaj in usposabljanj, tekom katerih so postavljeni v stresno situacijo, ki ima smisel v preizkusu sposobnosti vojske; gre za vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah; med kolektivnim usposabljanjem se gradi kohezija in povezanost vojaškega kolektiva, zato niti ne more biti zaključeno v osmih urah; usposabljanja v osmih urah tudi sicer ni mogoče izvesti, saj ga je treba izvesti tudi v nočnem času itd. Neutemeljena je pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava, saj je upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 (80. idr. točke obrazložitve) pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).

15. Ker je podana že izjema iz 1. alineje, niti ni ključno, ali je obenem podana tudi izjema iz 2. alineje citirane sodbe (tj. ali gre za obstoj tako posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih), katero je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjskimi razlogi glede obstoja te izjeme. Pritožba jim neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da bi bilo krepitev vojaškega kolektiva oziroma kohezijo mogoče doseči tudi v sistemu rotiranja, ter da je toženka delovni čas načrtovala vnaprej, zaradi česar ni šlo za posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v vojnih ali izrednih razmerah. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi šlo pri vajah oziroma usposabljanjih za povsem običajne pogoje dela. Iz izpovedi C. C., ki nujnosti neprekinjene prisotnosti pripadnikov ni utemeljeval le s tem, da se med usposabljanjem gradi med pripadniki povezanost, izhaja tudi, da je usposabljanje lahko trajalo tudi več kot 12 ur, se izvajalo ponoči, šlo je za naporen delavnik, v primeru, da bi se pripadniki vsakodnevno vozili domov, pa bi bilo tudi izgubljenega veliko efektivnega delovnega časa (naslednji dan bi bila potrebna ponovna zadolžitev z oborožitvijo in premik na teren). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je trajanje vojaških vaj in usposabljanj prekratko za dosego medsebojne povezanosti pripadnikov. Izpodbijana sodba namreč ugotavlja, da je že v načrtu vaj poudarjeno, da je temeljni cilj SV med drugim vzdrževanje povezljivosti v sistemu kolektivne obrambe, to pa potrjujejo tudi izpovedi prič. Primernost sistema rotacij pritožba nadalje zmotno utemeljuje s tem, da iz izpovedi B. B. ne izhaja, da bi bilo v primeru odsotnosti posameznika usposabljanje odpovedano. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da odsotnost iz usposabljanja ni nepomembna okoliščina, saj mora pripadnik v primeru presežene kvote odsotnosti usposabljanje prekiniti. Tudi sicer je B. B. izrecno zanikal primernost rotacij glede usposabljanj, saj ima vsak posameznik vlogo gradnika enote v smislu zagotavljanja kohezivnosti enote, pri čemer je cilj usposabljanj potrditi ali ovreči usposobljenost enote za dosego določenih kriterijev, ki so pogoj za izvajanje namenskih nalog.

16. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je v 35. točki obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). V izpodbijanem delu sodbe je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

17. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba citiranega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da vaje in usposabljanja predstavljajo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

**Pritožba toženke**

18. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da varovanje državne meje ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki jo izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bilo takšne narave tudi varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

19. Pritožba se zmotno sklicuje na sodbo presenečenja, ki jo povezuje z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje, podrobno pa je tudi opisal, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da je varovanje državne meje izvzeto od uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

20. Presoja, da v zvezi z varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Teh okoliščin pritožba niti ne konkretizira.

21. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to napačno očita pritožba. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presodilo z vidika stališč citirane sodbe (zlasti točk 56, 77, 78 obrazložitve). S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

22. Neutemeljeno je uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po mnenju pritožbe podana zato, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpovedi D. D. in A. A. Navedeni očitek ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa prav tako ni podana. Sodišče prve stopnje je na podlagi njunih izpovedi pravilno ugotovilo, da je SV sprva policijo le podpirala (mešane patrulje, izvidovanje …), z uvedbo operacije E. pa so bile vpeljane tudi vojaške tehnike in taktike. Pravilno je zaključilo, da se kljub takšni spremembi narava dela na meji ni spremenila tako, da bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES; še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje, ob podpori in sodelovanju s policijo. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo, da naj bi imela SV le podporno vlogo in vztraja, da je z operacijo E. in vpeljavo vojaških taktik, spoštovanja linije PINK, ocenjevanja vojakov ... prišlo do prirejenega položaja obeh organov. Tudi te okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo elementov, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

23. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. V zvezi s tem je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

24. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna. V čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika, iz dokaznega postopka ne izhaja, zlasti tudi ob upoštevanju ugotovitve, da je ves čas opravljal po vsebini povsem enako delo. Na drugačno odločitev ne vpliva niti v pritožbi izpostavljena izpoved tožnika, da se rotacija na določenih delih meje ni izvajala. Tožnik je namreč pojasnil, da z "rotacijo" ni imel v mislih tega, da vojak gre po delu domov in ga nadomesti drug vojak (kar je smisel rotacije), temveč le stalno prisotnost vojske na določenem mestu.

25. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da se je tožnik pri varovanju državne meje tudi usposabljal. Toženka je v zvezi s tem podala zgolj posplošene navedbe, npr. da je šlo za spoznavanje novih terenov, vremenskih razmer ipd. V tem smislu je izpovedal tudi A. A., ki je poudaril, da je bil vsaj na začetku teren nepoznan. D. D. je na vprašanje o usposabljanju izpovedal o dopolnilnih silah, ki so se usposabljale v bližini meje in bi bile v primeru potrebe lahko aktivirane, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v trditvah dopolnilnih sil ni omenjala, prav tako ne tožnik v izpovedi. Ta je izpovedal le splošno, da se je včasih varovanje meje izvajalo hkrati z usposabljanjem. Niti trditve niti izvedeni dokazi tako niso nudili podlage za to, da bi bilo varovanje meje mogoče šteti kot operativno urjenje (usposabljanje) v smislu izjeme, ki bi izključila uporabo direktive.

26. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so obrazloženi razlogi za zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19. Zatrjevanje pritožbe, da tega zaključka sodišče prve stopnje ni obrazložilo, je zato neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru sedemletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU.

27. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

28. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

29. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).