Jedro

Po določbah 40. člena ZBPP mora izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitve BPP vrniti strokovni službi za BPP pri pristojnem sodišču. Če napotnice ne vrne v roku osem dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila stroškov BPP, kot je to izrecno določeno v petem odstavku istega člena. Kdaj je storitev opravljena, je odvisno od odobrene BPP oziroma od njenega obsega, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP, določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožnice za odmero nagrade in potrebnih izdatkov z dne 14. 11. 2012. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je bila z odločbo Bpp 900/2012 z dne 19. 6. 2012 tožnica določena z izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilki A.A.. Oblika BPP je obsegala pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred sodišči na prvi stopnji od 11. 5. 2012 dalje. Tožnica je 14. 11. 2012 priglasila stroške svetovanja in zastopanja v skupni višini 333,00 EUR. Iz listin je razvidno, da je tožnica prosilko zastopala v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju IV P 241/2012 zaradi dodelitve mladoletnih otrok, določitve preživnine in stikov.

Tožena stranka se sklicuje na peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri je osemdnevni rok za vrnitev napotnice za BPP, ki začne teči po opravljeni storitvi, to je v konkretnem primeru po zaključku postopka na prvi stopnji, materialni prekluzivni rok. Slednji se je iztekel 29. 10. 2012. Kot zaključek zastopanja pred sodiščem prve stopnje in s tem tudi storitev pravne pomoči, ki je bila dodeljena v tej obliki, se šteje sklenitev sodne poravnave na naroku za glavno obravnavo 19. 10. 2012. Tožnica je nagrado in izdatke priglasila šele 14. 11. 2012, zaradi česar ni upravičena do plačila storitev, ki jih je opravila v okviru BPP. Zaradi navedenega je tožnica izgubila pravico do odmere nagrade za opravljene storitve v okviru BPP, saj je zamudila materialni prekluzivni rok.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. Meni, da je zakonsko določeni osemdnevni rok za vrnitev napotnice iz petega odstavka 40. člena ZBPP, po katerem izvajalec BPP ni upravičen do plačila storitev BPP, če ne vrne napotnice v roku osem dni po opravljeni storitvi, v nasprotju z Ustavo RS in zakoni. Tožnica meni, da ji je kršena ustavna pravica do enakosti, ker se pri določanju rokov in pravic za plačilo za opravljeno delo neenakomirno obravnava državljane, posebno pa v danem primeru odvetnike. Tožnica poudarja, da zakon določa roke za priglasitev stroškov, ne pa tudi roke za strokovno službo BPP, torej roke, v katerih morajo strokovni delavci odločiti o priglašenih stroških. Rigorozno upoštevanje roka za priglasitev stroškov je nepravično. Odvetniki niso v enakopravnem položaju kot sodniki oz. tisti, ki odločajo o stroških. Gledano širše pa so odvetniki v popolnoma neenakopravnem položaju tudi z drugimi državljani, ki opravljajo svoje delo. Vsakdo ima po ustavi pravico dobiti plačilo za opravljeno delo, roki za uveljavljanje pravice pa so mnogo daljši kot npr. za odvetnike. Gre za povsem nekorekten in diskreditoren odnos države do odvetnikov in za kršitev pravice do enakosti kot tudi plačila za opravljeno delo.

Tožnica nadalje navaja, da je nedvomno opravila storitev, za katero je bila postavljena, zaradi česar je upravičena do izplačila nagrade ter potrebnih stroškov, ki jih je z opravo storitev imela. Izguba pravice do plačila za opravljeno delo pomeni kršitev Obligacijskega zakonika in Ustave RS. Tožnica dodaja, da so odvetniki nemudoma kaznovani z neplačilom opravljenih storitev, če zamudijo zakonsko postavljeni rok za vložitev zahteve za odmero nagrade in potrebnih izdatkov, sodniki pa niso kaznovani zaradi prepozno izdanih odločb o odmeri stroškov ter tudi ne država, ki zamuja s plačilom stroškov odvetnikom. Ne glede na sodno prakso, ki se nanaša na navedeno zadevo, je mogoče sodno prakso tudi spreminjati. Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter odloči o sporni pravici, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica kot odvetnica – izvajalka BPP upravičena do plačila stroškov zastopanja za nudenje BPP.

Po določbah 40. člena ZBPP mora izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitve BPP vrniti strokovni službi za BPP pri pristojnem sodišču (prvi odstavek). Če napotnice ne vrne v roku osem dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila stroškov BPP, kot je to izrecno določeno v petem odstavku istega člena. Kdaj je storitev opravljena, je odvisno od odobrene BPP oziroma od njenega obsega, ki se, skladno z določbami 37. člena ZBPP, določi z odločbo, s katero se odloči o prošnji za BPP.

V predmetni zadevi ni sporno, da je bila v smislu ZBPP storitev opravljena s sklenitvijo sodne poravnave 19. 10. 2012. Zato je od tega dne začel teči osemdnevni rok za vrnitev napotnice. Iz petega odstavka 40. člena ZBPP izhaja, da če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku osem dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP. Ker ni sporno, da je tožnica dala predlog za odmero nagrade in potrebnih izdatkov šele 14. 11. 2012, torej po poteku osemdnevnega zakonsko predpisanega roka, ki je materialni prekluzivni rok, tudi po presoji sodišča tožnica ni upravičena do plačila navedenih stroškov. Zato samo dejstvo, da so bile odvetniške storitve, za katere je bila tožnica pooblaščena za podlagi odločbe Bpp 900/2012 z dne 19. 6. 2012, opravljene, na odločitev ne more vplivati.

Sodišče zavrača tožničine ugovore, da je omenjeni osemdnevni rok, ki ga določa peti odstavek 40. člena ZBPP, v nasprotju z Ustavo RS in zakoni ter da je tožnici kršena ustavna pravica do enakosti. Po presoji sodišča je obveznost izvajalca BPP, da vrne napotnico v roku osem dni po opravljeni storitvi, določena v skladu z upravičenim ciljem, ki ga ta določba zasleduje (proračunsko financiranje pravnih storitev in zagotovitev njegove transparentnosti z določitvijo postopkovnih kriterijev, ki zagotavljajo učinkovitost predmetnih postopkov). Glede na namen te določbe, s to določbo predpisana obveznost ravnanja izvajalca BPP, ki v primeru, če ne ravna v skladu z navedeno določbo, ni upravičen do plačila storitev BPP, po mnenju sodišča ne pomeni prevelike obveznosti za izvajalca BPP. Gre za nek minimum ravnanja, ki je po presoji sodišča primeren. Zato v primeru, če izvajalec ne postopa v skladu z omenjeno obveznostjo, po presoji sodišča posledice niso bistveno nesorazmerne z ciljem, ki ga želi doseči. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča določba petega odstavka 40. člena ZBPP ni v nasprotju z Ustavo RS ter z njo tudi ni kršena pravica do enakosti pred zakonom.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.