Jedro

Po določilu 2. odst. 787. člena ZOR se komisionarjeve terjatve do tretjega glede razmerja med komitentom in komisionarjem ter komisionarjevimi upniki že od svojega nastanka štejejo za komitentove. Ker se torej na podlagi te fikcije terjatve komisionarja (tožene stranke) do svojega sopogodbenika že od samega nastanka štejejo za terjatve tožeče stranke (komitenta), pobotna izjava komisionarjevega sopogodbenika, tudi če je bila toženi stranki dana, ni mogla imeti pravnih učinkov. Poleg tega ne more prenehati s pobotom terjatev, ki je ni moč zarubiti (1. točka 341. člena ZOR).

Sporne terjatve pa ni moč zarubiti (788. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba in sklep potrdita.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo 1.337.439,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dveh različnih zneskov in plačilo pravdnih stroškov zavrnilo (sodba, 1. točka izreka), tožbo pa je v tistem delu, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednsoti francoskih frankov in italijanskih lir, vse preračunano v valuto EUR, zavrglo (sklep 2. točka izreka).

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbenim zatrjevanjem, da je bilo zavarovanje plačila pokrito z bančno garancijo, tožena stranka ne more izpodbiti prvostopnega zaključka, da "del credere" jamstvo komisionarja v smislu 781. člena ZOR s komisijsko pogodbo ni bilo dogovorjeno. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je po določilu 1. odst. 781. člena ZOR komisionar odgovoren za izpolnitev obveznosti svojega sopogodbenika le, če je posebej jamčil, da jih bo ta izpolnil (del credere); v tem primeru odgovarja solidarno z njim. Komisijski pogodbi z dne 11.3.1991 (B2) in z dne 16.4.1991 (B3) res vsebujeta določilo, da je 80% fakturiranega zneska pokrito (B2, člen 5) oziroma zavarovano (B3, člen 4) z bančno garancijo. Vendar pa vsebina tega določila po nobenem tolmačenju ne pripelje do zaključka, da to pomeni "del credere" jamstvo komisionarja. Nenazadnje pa se z bančno garancijo prejemniku zavezuje banka, ne pa komisionar (1. odst. 1083. člen ZOR).

Po določilu 2. odst. 780. člena ZOR mora komisionar komitentu izročiti vse, kar je iz posla prejel, ki ga je zanj opravil. Prvsotopno sodišče je ocenilo, da tožeča stranka (komitent) ni dokazala, da je za posel, ki ga je zanjo opravila tožena stranka (komisionar) dobila (1.) plačilo ali, da bi (2.) plačilo prejela v obliki kompenzacije.

V svojih navedbah je tožeča stranka zatrjevala, da je družba M. iz kraja X (sopogodbenik tožene stranke) kupnino za dobavljeno prejo (terjatev tožene stranke do te družbe) kompenzirala s terjatvami M. do tožene stranke. Konkretnih trditev, da je kupnino dobila plačano, ni postavila. Za zaključek, da je zatrjevala plačilo, namreč ne zadošča zgolj sklicevanje na faks družbe M. z dne 30.7.1991 (A14), iz katerega izhaja, da "je bila faktura tožene stranke za znesek

158.569,65 FFR plačana oziroma dne 16.7.1991 kompenzirana". Ker pa z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev (212. člen ZPP) prvostopno sodišče s tem, da je zavrnilo predlog za zaslišanje prič in izvedenca finančne stroke za ugotovitev dejstva, da je "bila plačilna obveza M. do tožene stranke poravnana delno z direktnim plačilom" oziroma, da je "tožena stranka prejela plačilo v francoskih frankih", ni zagrešilo nikakršne kršitve.

Iz določila 336. člena ZOR izhaja, da se lahko pobotajo le vzajemne terjatve, po določilu 2. odst. 787. člena ZOR pa se komisionarjeve terjatve do tretjega glede razmerja med komitentom in komisionarjem ter komisionarjevimi upniki že od svojega nastanka štejejo za komitentove. Ker se torej na podlagi te fikcije terjatve iz naslova kupnine za prodano prejo že od samega nastanka štejejo za terjatve tožeče stranke, pobotna izjava družbe M. iz kraja X, tudi če je bila toženi stranki dana, ni mogla imeti pravnih učinkov. Poleg tega ne more prenehati s pobotom terjatev, ki je ni moč zarubiti (1. točka

341. člena ZOR). Sporne terjatve pa ni moč zarubiti (788. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče načelno pritrjuje pritožbi, da lahko prenehanje terjatev tožene stranke do njenih upnikov ugotovi izvedenec finančne stroke s pregledom finančnih knjig tožene stranke. Drugačen zaključek prvostopnega sodišča je torej napačen. Ne glede na to pa je, kot je bilo že pojasnjeno odločitev prvostopnega sodišča pravilna zato, ker pobotna izjava družbe M. ne bi mogla imeti za posledico prenehanje terjatve tožene stranke do M. Iz doslej obrazloženega torej izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem se nanaša na podrejen tožbeni zahtevek zavrglo zato, ker je ocenilo, da sta primarni in podrejeni tožbeni zahtevek identična, saj je tožeča stranka v obeh zahtevkih uporabila isto merilo vrednosti, s tem, da je v primarnem zahtevku obveznost v tuji valuti pretvorila v domačo valuto po tečaju, ki je veljal na dan, ko je terjatev zapadla. V podrejenem pa je uporabila tečaj, ki bo veljal na dan plačila. Ker pa je primarni tožbeni zahtevek že po temelju neutemeljen, se pritožbeno sodišče s pritožbenim stališčem, da primarni in podrejeni tožbeni zahtevek (oba izvirata iz istega dogodka) nista identična, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za zavrženje podrejenega tožbenega zahtevka, ni ukvarjalo. Tudi če bi res ne bila podana identitega med primarnim in podrejenim zahtevkom, izpodbijano zavrženje dela tožbe ob obrazloženem ni v škodo pritožnika.