Jedro

Ni mogoče z zatrjevanjem kršitev določb postopka iz prvotnega kazenskega postopka, ki jih v njem obramba ni uveljavljavljala skozi zahtevo za varstvo zakonitosti, v obnovi postopka poseči v pravnomočno sodbo. Kršitve določb postopka namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi ni mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil v prvotnem postopku. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi možnost odpiranja tovrstnih pomembnih vprašanj po pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočala uveljavljanje kršitev, ki so sicer zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30. 10. 2013, ki je postala pravnomočna dne 28. 11. 2013, obsojenega F. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter treh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Sodišče mu je izreklo enotno kazen dveh let in osmih mesecev zapora, ki se je po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvršila tako, da je obsojenec še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko je moral biti v zavodu za prestajanje kazni.

2. Zagovornik obsojenca je dne 28. 1. 2018 vložil zahtevo za obnovo postopka iz razlogov po 3. in 5. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki jo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgel in obsojencu naložil plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka zagovornik obsojenca vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je pred sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde med obsojencem in tožilcem prišlo do nedovoljenega dogovarjanja o spremembi pravne kvalifikacije. Ob tem izpostavlja, da v skladu z drugim odstavkom 450.b člena ZKP predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. Meni, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo, na kateri bi ugotovilo, da dejansko stanje ne daje pravne podlage za kaznivo dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Zahteva graja tudi stališče sodišč nižje stopnje, da so bile listine, na katere se sklicuje vložnik, že znane sodišču prve stopnje v prvotnem postopku in da zato ne gre za nove dokaze v smislu 3. in 5. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Prav tako napada argumentacijo pritožbenega sodišča, da vmesna sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1843/2017 ne predstavlja novega dokaza, ki bi bil lahko podlaga za dovolitev obnove. Zagovornik izpostavlja, da je s predlogom obnove posredno povezana tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Trunk proti Sloveniji z dne 6. 12. 2018, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila prekinitev prestajanja zaporne kazni v obliki t.i. vikend zapora J. T., posledica kršitev določb Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). Vrhovnemu sodišče predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da ugodi obsojenčevemu predlogu za obnovo postopka.

B-1.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zahteva vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

5. V obravnavani zadevi zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrglo njegov predlog za obnovo postopka. Izdaja sklepa o zavrženju zahteve za obnovo postopka in njegova potrditev v pritožbenem postopku ne predstavljata pravnomočno končanega kazenskega postopka, saj se usoda pravnomočne sodbe iz prvotnega kazenskega postopka ni spremenila. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep izdan po pravnomočno končanem kazenskem postopku, gre torej za t.i. drugo odločbo, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena le, kolikor bi šlo za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

6. Zagovornik je zahtevo za obnovo postopka vložil iz razloga po 3. in 5. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Oba navedena zakonska razloga od vložnika zahtevata predložitev novih dejstev ali dokazov. Vlagatelj je kot novo dejstvo oziroma dokaz navedel zapisnik o naroku za izvedbo postopka pogajanj in sporazum o priznanju krivde in na njuni podlagi zatrjeval, da je v pravnomočno končanem kazenskem postopku med obsojencem in tožilcem prišlo do nedovoljenega dogovarjanja o spremembi pravne kvalifikacije. Po presoji obeh sodišč nižje stopnje navedena dejstva niso bila nova, ampak se je zagovornik skliceval le na listine in dokaze, s katerimi je sodišče v pravnomočnem postopku že razpolagalo.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča vložnikovih navedb, da je bila v okviru postopka na prvi stopnji predmet sporazuma o priznanju krivde pravna kvalifikacija, ni mogoče uvrstiti pod nobenega izmed razlogov za obnovo postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti tako z zatrjevanjem, da je v končanem kazenskem postopku med obsojencem in tožilcem prišlo do nedovoljenega dogovarjanja o spremembi pravne kvalifikacije, ne odpira pomembnih pravnih vprašanj z vidika obnove postopka, ampak uveljavlja kršitev določb postopka, ki se nanašajo na pravnomočno končani kazenski postopek. Glede na trditve zagovornika, da naj bi uveljavljane kršitve predstavljale pomembno pravno vprašanje, je treba pojasniti, da se mora pomembno vprašanje nanašati na konkretni postopek obnove ali z njim povezano uporabo kazenskega zakona. Ni pa mogoče z zatrjevanjem kršitev določb postopka iz prvotnega kazenskega postopka, ki jih v njem obramba ni uveljavljavljala skozi zahtevo za varstvo zakonitosti, v obnovi postopka poseči v pravnomočno sodbo. Kršitve določb postopka namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi ni mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil v prvotnem postopku. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi možnost odpiranja tovrstnih pomembnih vprašanj po pravnomočno končanem kazenskem postopku omogočala uveljavljanje kršitev, ki so sicer zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. To pa bi vodilo v slabitev instituta pravnomočnosti, kar je z vidika pravne varnosti nesprejemljivo.

8. Zagovornik se sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2479/2013 z dne 20. 3. 2017 in na vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1843/2017 z dne 21. 3. 2018, iz katerih naj bi domnevno izhajalo, da sta bila obsojenca k storitvi kaznivih dejanj izzvana s strani enega izmed inšpektorjev. Glede omenjenih civilnih sodb je pritožbeno sodišče v 10. in 11. točki razumno utemeljilo, da ravno tako ne gre za nova dejstva ali dokaze. Kolikor zagovornik izraža nestrinjanje s takšno presojo sodišč nižje stopnje in pojasnjuje, da gre za odločilno dejstvo, ki bi pripeljalo do drugačne odločitve v postopku pred sodiščem prve stopnje, s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predvsem pa s sklicevanjem na omenjene pravdne sodbe ne odpira nobenih pomembnih pravnih vprašanj.

C.

9. Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani sklep ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, od katerih bi bilo mogoče pričakovati odločitev, ki bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 423. člena tega zakona zavrglo.

10. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifnih številkah 7114 in 7151 Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.