Jedro

Iz določbe 1. odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o nastanitvi prosilca v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ odloča po prostem preudarku, če je podana katera izmed okoliščin iz 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji - v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 8. 2010 od 16:00 ure do dne 5. 11. 2010 do 16:00 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik dne 3. 8. 2010 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da na podlagi dokumentacije upravne zadeve in izjav tožnika izhaja, da obstaja posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, in sicer, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz depeše Policijske postaje Ljubljana - Vič z dne 2. 8. 2010 izhaja, da je dne 31. 7. 2010 odšel na letalo letalske družbe v državo Kamerun v neznanem kraju. Nato je z letalom iste družbe poletel v Francijo, meni da v mesto Pariz. Letala na letališču v Franciji ni zapuščal, temveč je z istim letalom letel v Milano v Italiji. Tam ga je čakala oseba po imenu A.A., katerega je poklical tožilčev bratranec v Nigeriji in ga prosil, naj ga ilegalno prepelje v eno izmed držav, kjer ni nameščenih preveč temnopoltih ljudi zaradi tožnikove varnosti. Oseba po imenu A.A. ga prepeljala preko mednarodnega mejnega prehoda Rožna dolina v Novo Gorico. Tožnika je pustil nekje v Novi Gorici brez osebne prtljage. Od tam je tožnik z avtoštopom odšel na PP Ljubljana - Vič, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Med drugim je povedal, da je iz Nigerije prišel na območje Republike Italije s ponarejenim britanskim potnim listom, ki mu ga je oseba po imenu A.A. odtujila. V konkretnem primeru iz obstoječe dokumentacije torej ni jasno, ali je za reševanje prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija ali Republika Italija, zato se je tožena stranka zaradi te okoliščine odločila, da tožniku omeji gibanje, kar omogoča 2. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ. Omejitev gibanja iz tega razloga je nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej ter se ugotovi, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in dejansko realizira predajo tožnika v Republiko Italijo, v kolikor bo Republika Italija sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. In ta država bo nato tožnika tudi obravnavala. V konkretnem primeru so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ do prenehanja razloga. ZMZ v 2. odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave in na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Tožena stranka se je odločila, da tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce, saj bo mogoče le s takšno omejitvijo preprečiti zlorabo, kakor tudi zagotoviti, da bo tožnik lahko predan drugi državi članici, če se bo ugotovilo, da je ta odgovorna za reševanje njegove prošnje. Svojo odločitev je tožena stranka oprla tudi na sodbo upravnega sodišča opr. št. I U 693/2010-22 z dne 28. 5. 2010, kjer je sodišče navedlo, da se omejitev gibanja ne izvaja le v objektih azilnega doma, temveč tudi v drugih ustreznih objektih Ministrstva za notranje zadeve. Le s takšno omejitvijo se lahko zagotovi, da bo tožnik predan državi članici, ki je odgovorna za reševanje njegove prošnje.

Tožnik v tožbi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in poudarja, da je v svoji prošnji natančno pojasnil, da želi pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da v Republiki Italiji ni izrazil te želje in je zato neupravičeno v zaprtem policijskem domu in je izpodbijani sklep nezakonit. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato predlaga razpis glavne obravnave in njegovo zaslišanje, da bo natančneje pojasnil okoliščine in podrobnosti v zvezi z njegovo prošnjo. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker ima status prosilca za mednarodno zaščito in je brez sredstev za preživljanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 8. 2010 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu s 4. odstavkom 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil v matični državi rekrutiran s strani upornikov, prišlo je do spopada s predstavniki državnih oblasti, na kar so ga te aretirale. Najprej je bil v zaporu, potem pa izpuščen, vendar se vseeno počuti ogroženega, ker je pet od izpuščenih ljudi uporniška skupina ubila. Ko je zapustil Nigerijo, ni imel posebnega cilja, hotel se je le umakniti na varen kraj. Iz Nigerije v Slovenijo je potoval tako, da je odpotoval najprej v Kamerun, potem pa je poletel v državo, za katero ni vedel, katera je, na letališču ga je čakala oseba z imenom A.A.. Pri organizaciji potovanja pa mu je pomagal bratranec. A.A. je dal svoje dokumente, potem pa ga je A.A. na poti pustil v nekem baru, rekel je, da gre le po hrano, vendar se ni več vrnil. Ko je stopil iz bara, mu je neka gospa pojasnila, da je v Sloveniji in mu pokazala, kako naj pride do policije. To je bilo v Ljubljani. V zvezi z njegovimi nekaterimi drugačnimi navedbami v prošnji za priznanje mednarodne zaščite pa je tožnik povedal, da ob pisanju zapisnika ni bil dobro razumljen, da v resnici ni vedel, da je vmes pristal v Milanu, osredotočil se je le na A.A.. Dejansko mu je A.A. rekel, da je to Milano, sam pa ne ve, če to drži. Ne drži, da bi iz Gorice ustavljal avtomobile do Ljubljane. Dokumentov nima pri sebi, ker jih je dal A.A., dal mu je potni list in vozovnico. Tudi torba je ostala v avtu. V azilnem postopku inšpektorju policije ni rekel, da ima namen oditi v Italijo in tam prositi za azil. Imel je tudi pripombe na zapisnik, zato so veliko stvari spremenili, ker niso bile prav napisane.

Prvi odstavek 59. člena ZMZ med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice (2. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ). Iz citirane določbe 1. odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o nastanitvi prosilca v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ odloča po prostem preudarku, če je podana katera izmed okoliščin iz 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 51/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v Slovenijo vstopil iz Italije, kjer se je nazadnje nahajal. Nadalje je ugotovila, da je v Italijo prispel z letalom, tam pa naj bi ga čakala oseba po imenu A.A. in ga prepeljala do mednarodnega mejnega prehoda Rožna dolina v Novi Gorici. Tožnika je omenjena oseba pustila nekje v Novi Gorici, od tod pa je tožnik odšel do Ljubljane, kjer je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tak opis poti izhaja tako iz depeše PP Ljubljana Vič, kot tudi iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Čeprav je na zaslišanju na sodišču tožnik povedal, da se ne spominja, iz katere države je prišel v Slovenijo, pa kar iz dveh dokumentov upravnega spisa izhaja, da je bila po njegovih navedbah to Italija, zato sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik prečkal ozemlje Italije, pravilno je tudi sklepala, da obstajajajo okoliščine, ki kažejo na to, da ga je prečkal nezakonito, saj ob prihodu v Slovenijo ni imel nobenih dokumentov. Iz navedenega izhaja, da so podane vse pravno relevantne okoliščine iz 2. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, saj obstajajo dokazi, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, to je Republike Italije. Ker so izpolnjene okoliščine iz 2. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku omejila gibanje. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ni jasno, ali je za reševanje prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija ali Republika Italija, zato tožena stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je tožniku omejila gibanje, saj je bila taka omejitev gibanja nujna, da bi se preprečilo nadaljnje prehajanje mej ter zato, da bi se ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno so torej v zadostni meri obrazložene vse relevantne pravne in dejanske okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Tožnik v tožbi navaja, da je v svoji prošnji natančno pojasnil, da želi pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da v Republiki Italiji ni izrazil te želje in da je zato neupravičeno v Centru za tujce. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je razlog za omejitev gibanja po 2. alineji 1. odstavka 59. člena ZMZ zgolj to, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. V tej zadevi je bistveno to, da se ugotovi, katera država je sploh pristojna za reševanje tožnikove prošnje, zato navedene tožbene navedbe ne vplivajo na pravilnost odločitve. Razen tega pa iz podatkov upravnega spisa, konkretno iz prošnje za mednarodno zaščito na strani 6 izhaja, da je na vprašanje, katera je bila tožniku ciljna država ter ali je želel v Slovenijo, tožnik odgovoril, da je bratranec organiziral njegovo pot in se dogovoril, da ga bodo pripeljali na varno. Rekel mu je, naj ne skrbi, da bo vse v redu. Na vprašanje, zakaj ni v Franciji in Italiji poskusil zaprositi za azil, pa je tožnik odgovoril, da ni razmišljal o azilu, saj je imel s seboj 5.000,00 EUR in je tudi zaupal A.A., ki naj bi vse uredil. Odgovoril je tudi, da je za azil zaprosil, ker ni imel papirjev in denarja in mu je nekdo tako svetoval. Na zaslišanju na sodišču pa je rekel, da ko je zapustil Nigerijo, ni imel posebnega cilja, hotel se je le umakniti na varen kraj. Iz vsega navedenega je mogoče sklepati, da tožnik pred prihodom v Slovenijo ni sprejel odločitve o tem, kje bi prosil za azil. Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo, da je brez sredstev za preživljanje in da ima status prosilca za mednarodno zaščito in bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.