Jedro

Ker je toženima strankama s sodbo naložena denarna obveznost deljiva in ker v izreku sodbe ni določen način delitve, je glede na v postopku izvršbe veljavno načelo stroge formalne legalitete treba upoštevati določbo drugega odstavka 412. člena ZOR, po kateri se denarna obveznost med več dolžniki (toženci) deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren (le) za svoj del obveznosti.

Res je, da možnosti nastanka konkretne škode ne bi bilo mogoče z gotovostjo izključiti niti v primeru doslednega upoštevanja predpisanega standarda dolžne skrbnosti ravnanja zavarovanca druge toženke; vendar to še ne izključuje tudi obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastalo škodo, ki se presoja po merilu povečane verjetnosti nastanka škode – namreč v smeri ustvaritve maksimalno „ugodnih“ pogojev za njen nastanek kot enega od upoštevnih sovzrokov.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. V tem postopku po tožbi ob njeni vložitvi še mladoletnega tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je slednji hudo poškodoval na smučišču A. 7. 2. 1998, kjer je kot tedaj 7 – letni otrok smučal v spremstvu svojega očeta (skupaj še z mamo in 10 – letnim bratom) brez čelade, nošnja katere takrat še ni bila zapovedana s predpisom, in sicer tako, da ga je med prečenjem proge na delu, kjer je bilo tistega dne veliko smučarjev (in kjer se stekajo z vrhnje postaje sedežnice vsi smučarji, ki pridejo na A. in se z nje nato razporejajo na druga smučišča) nekoliko pod blago prelomnico zadel v glavo s smučarskim čevljem za njim z neprilagojeno hitrostjo vozeči smučar – prvi toženec, ki je bil v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. O podlagi odškodninskega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvi toženec in zavarovanec druge toženke (upravljalec smučišča) krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo do deleža 65 %, tožnik sam (v resnici njegov oče zaradi opustitve potrebne in pričakovane skrbnosti) pa do deleža 35 %. Temu ustrezno je tožniku prisodilo 65 % od celotne po višini priznane mu odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 6,100.000,00 tedanjih SIT (od zahtevanih 8,800.000,00 SIT) – in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2,500.000,00 SIT (od zahtevanih 4,000.000,00 SIT), za strah v terjanem znesku 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT (od zahtevanih 4,200.000,00 SIT) ter za duševne bolečine zaradi skaženosti prav tako v terjanem znesku 300.000,00 SIT; posledično je toženima strankama naložilo, da „sta dolžni tožniku … plačati 3,965.000,00 SIT“ z zakonskimi obrestmi, opredeljenimi po teku in obsegu v izreku prvostopenjske sodbe, medtem ko je v presežku zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (torej za znesek 4,835.000,00 SIT) in v celoti zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (v znesku 100.000,00 SIT) zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo tudi (tokrat „nerazdelno“) plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1,067.397,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožnika kot tudi pritožbi obeh toženih strank in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa odločilo, da jih stranke same krijejo vsaka svoje.

Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili reviziji (le) obe toženi stranki. Prvi toženec jo izpodbija iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz izreka pravnomočne sodbe ne izhaja obveznost tožencev solidarnega plačila tožniku prisojene odškodnine; sklicevanje sodišča druge stopnje na iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno solidarnost plačilne obveznosti obeh toženih strank pa je zgrešeno tako v procesnopravnem kot v materialnopravnem pogledu. Sodišči prve in druge stopnje sta imeli v izvedenih dokazih zadostno podlago za razmejitev odgovornosti tožencev za škodo tožnika po deležih, drugačno stališče sodišč, oprto na obstoj pogojev za solidarnost iz določbe tretjega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, pa je neobrazloženo in materialnopravno zmotno. Glede na razloge v pravnomočni sodbi bi namreč lahko zavarovanec druge toženke z zadostnim številom redarjev ustrezno vzdrževal red na smučišču in preprečil nastanek obravnavanega škodnega dogodka, kar nedvomno omogoča razmejitev odgovornosti toženih strank po enakih deležih in za kar se je prvi toženec ves čas postopka tudi zavzemal. V nadaljevanju revizijskih navedb prvi toženec graja na 35 % ocenjen lastni prispevek tožnika oziroma njegovega očeta k nastanku škode, ki je v pravnomočni sodbi glede na vse okoliščine primera po njegovem mnenju bistveno prenizko in s tem materialnopravno zmotno ovrednoten; uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje tudi z očitki o neupoštevanju pogojev za zmanjšanje odškodnine po določbi prvega odstavka 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, o bistveno previsoko odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo (v celoti in za sleherno od njenih posamičnih oblik) in o zgrešenosti pravnomočne odločitve tudi v obrestnem delu. Končno graja še odločitev o pravdnih stroških in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe tudi druga toženka. Meni, da je škodni dogodek posledica neprevidnega ravnanja mld. tožnika oziroma njegovega očeta in ravnanja prvega toženca, medtem ko ugotovljene nepravilnosti njenega zavarovanca na trčenje smučarjev niso mogle vplivati. Prispevek mld. tožnika oziroma njegovega očeta bi bilo treba oceniti v deležu, ki ne bi smel biti manjši od 70 %, za preostanek pa toženi stranki ne moreta biti solidarno odgovorni, saj je bil prvi toženec spoznan za kazensko odgovornega za tožniku povzročeno škodo, opustitve zavarovanca druge toženke pa niso imele nobenega vpliva na nastanek škode, kajti trčenja tudi s predpisi skladno delovanje oziroma ravnanje zavarovanca ne bi moglo preprečiti. Podredno graja druga toženka tudi po obsegu tožniku priznano denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje kot pretirano glede vsake od njenih posamičnih oblik, in predlaga predvsem spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njo v celoti.

5. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sta bila izvoda revizij tožencev poslana tožniku, ki na njiju ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. V delih, v katerih toženi stranki v nujnih revizijah problematizirata identična procesnopravna in materialnopravna vprašanja, se v obrazložitvi sodbe revizijskega sodišča temu ustrezno vsebovani odgovori nanašajo na bistveno skladne očitke obeh revidentov. Slednje velja najprej glede vprašanja vrste obveznosti spričo dejstva, da je izpolnitev te s pravnomočno sodbo naložena dvema (obema) toženima strankama. Za odgovor na to vprašanje je edino pomembna vsebina izreka pravnomočne sodbe, ki solidarnosti ne določa, solidarnost pa se tudi (razen izjemoma) ne domneva. Ker je toženima strankama s sodbo naložena denarna obveznost deljiva in ker v izreku sodbe ni določen način delitve, je glede na v postopku izvršbe veljavno načelo stroge formalne legalitete treba upoštevati določbo drugega odstavka 412. člena za obravnavani primer še aktualnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se denarna obveznost med več dolžniki (toženci) deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren (le) za svoj del obveznosti. Zato je sicer resda zgrešeno stališče, ki ga je v zvezi s pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zavzelo sodišče druge stopnje in po katerem naj bi „iz samega zapisa v izreku prvostopenjske sodbe, v povezavi z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, dovolj določljivo izhajalo, da sta navedeni znesek odškodnine prvi toženec in druga toženka dolžna plačati nerazdelno“; vendar ne gre za kršitev, ki bi jo (spričo pomanjkanja njunega pravnega interesa) mogli uspešno uveljaviti toženi stranki, saj ni bila storjena v njuno škodo (temveč nasprotno), tožeča stranka pa revizije ni vložila.

8. Glede na pravkar obrazloženo se izkaže za brezpredmetno revizijsko zavzemanje prvega toženca za delitev obveznosti med obe toženi stranki po enakih delih, saj je zanj želeni učinek z izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu že dosežen. Po drugi strani velja v dobršni meri enako tudi za drugo toženko; v delu, v katerem odklanja sleherno odgovornost svojega zavarovanca za tožniku nastalo škodo, pa so njena revizijska naziranja materialnopravno zgrešena. Upoštevaje ugotovljeno število smučarjev na A. na dan škodnega dogodka in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor predpisane normative bi namreč moral upravljalec smučišča poskrbeti za zagotovitev ustrezne varnosti na smučišču z navzočnostjo vsaj dvanajstih usposobljenih rediteljev, medtem ko je tistega dne dejansko opravljalo rediteljsko službo le pet oseb z neizkazano usposobljenostjo in njihov vodja. Zato ni nobenega dvoma v pravilnost sklepanja o posledicah ugotovljene opustitve, ki je zavarovancu druge toženke onemogočala sleherni učinkovit nadzor nad dogajanjem na smučarskih progah – zlasti v smeri preprečevanja prehitre, divje in za druge udeležence nevarne vožnje ter opozarjanja smučarjev, zlasti otrok in njihovih staršev, na zahtevnost oziroma obremenjenost prog, kakor tudi v smeri preprečevanja vožnje posameznikom, ki nimajo potrebne veščine za vožnjo po določeni progi glede na njeno težavnost. Res je, da možnost nastanka konkretne škode ne bi bilo mogoče z gotovostjo izključiti niti v primeru doslednega upoštevanja predpisanega standarda dolžne skrbnosti ravnanja zavarovanca druge toženke; vendar to še ne izključuje tudi obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastalo škodo, ki se presoja po merilu (v konkretnem primeru bistveno) povečane verjetnosti nastanka škode – namreč v smeri ustvaritve maksimalno „ugodnih“ pogojev za njen nastanek kot enega od upoštevnih sovzrokov. Ob tem ni nepomembno nujno zavedanje upravljalca smučišča, da se s povečanjem obsega njegovega obratovanja (in s tem povezane le njegove ekonomske koristi) skladno poveča verjetnost nastanka škodnih dogodkov; neupoštevanje predvidljivosti povečanih možnosti nastanka škodljivih posledic v takih razmerah pa bi pomenilo, da je dolžnost vzdržati se ravnanja, ki utegne drugim povzročiti škodo (16. člen ZOR), vsebinsko izvotljena.

9. Obe toženi stranki grajata v njunih revizijah tudi v pravnomočni sodbi ovrednoten lastni prispevek tožnika oziroma njegovega očeta k nastanku škode (kot bistveno prenizek), vendar obe neutemeljeno. To izhaja tako iz obrazložitve pod 8. točko te sodbe, kakor tudi (in predvsem) iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka – predvsem zaradi skrajno lahkomiselne vožnje prvega toženca z razmeram na smučišču neprilagojeno („če ne že divjo“) hitrostjo in neupoštevanjem pravila o varnem obvozu pred njim vozečih počasnejših smučarjev (z nujno povečano skrbnostjo zlasti ko gre za otroke v spremstvu staršev). Materialno pravo s tem v zvezi zanesljivo ni bilo zmotno uporabljeno v škodo tožencev.

10. Toženi stranki neutemeljeno grajata tudi višino tožniku priznane denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta je namreč odraz usklajenega upoštevanja načela individualizacije višine odškodnine glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera po eni strani in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine po drugi strani, kar velja tako glede odškodnin za vsako od posamično ugotovljenih oblik tožniku nastale nepremoženjske škode kot tudi glede celotnega obsega tožniku priznanega denarnega zadoščenja. Slednje je v primerjavi z že priznanimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščeno v okvir ostalih priznanih odškodnin za tako škodo in tudi zato odmerjeno v skladu z merili iz 200. člena ZOR – torej materialnopravno pravilno.

11. V delu, v katerem prvi toženec ocenjuje kot materialnopravno zmotno odločitev o neupoštevanju pogojev za zmanjšanje odškodnine po določbi prvega odstavka 191. člena ZOR, pa zadošča napotitev tega revidenta na pravilno razlogovanje sodišča druge stopnje o njegovi povzročitvi škode tožniku iz hude malomarnosti (glej tudi obrazložitev pod 9. točko te sodbe) kot ovire za zmanjšanje odškodnine, ki že sama zase preprečuje uporabo te zakonske določbe; zato odpade potreba po preizkusu pravilnosti stališča sodišča obeh stopenj o premoženjskem stanju prvega toženca kot takem, ki prav tako preprečuje uporabo sicer izjemne možnosti zmanjšanja odškodnine, saj zadošča odsotnost že enega od obeh kumulativno predvidenih pogojev – pri čemer se vrednotenje krivdne oblike malomarnosti po merilih kazenskega in civilnega prava nujno in v celoti ne prekriva.

12. Ker so vsi odgovori na neutemeljeno revizijsko grajo prvega toženca odločitve o začetku teka zamudnih obresti vsebovani že v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča, sprejetega na občni seji 26. 6. 2002 in objavljenega v publikaciji Pravna mnenja VS RS št. I/2002, str. 11 do 14, in ker odločitve o pravdnih stroških v postopku z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan – prvi odstavek 384. člena ZPP), revizijsko sodišče na ta del toženčevih revizijskih navedb ne bo odgovarjalo.

13. Ker v revizijah toženih strank uveljavljani revizijski razlogi niso podani, in ker velja enako za sicer po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba reviziji na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrniti.